Ljuba moja sveta Rozalija!

Po materini strani kraljevega rodu, po očetu grofična, si sredi bogastva in sijaja cvetela imenu primerno: kot rožica. In ker si bila menda tudi lepa kot rožica, ti snubcev seveda ni manjkalo.
A v tvojem imenu se pravzaprav skrivata dve cvetlici: vrtnica in lilija. In kot se vrtnica s trni upre in bori, da je ne utrga čisto vsak, ki se tega poloti, si se tudi ti branila snubcev, da bi to, kar predstavlja cvet lilije – deviškost in čistost – ohranila za Nebeškega Ženina, ki je osvojil tvoje srce.
Medtem, ko so se kraljeviči, grofi in vitezi gnetli v grajski sprejemnici, da bi pri tvojem očetu izposlovali poroko s teboj, se je Nebeški Ženin prismukal skozi stranska vrata, morda celo splezal skozi okno, spodkopal, kar je bilo treba spodkopati, vlomil, kar je bilo treba vlomiti, podkupil, kar je bilo treba podkupiti, da je prišel do tebe.
In naj mi nihče, še posebej pa ne ti, ljuba moja sveta Rozalija, ne zameri takih primerjav, saj v Razodetju lepo piše: »Glej, pridem kakor tat!« (Raz 16,15), kar ne pomeni, da Kristus ropa – čeprav težko vzame kaj, kar ni Njegova last, ko pa je vse Njegovo – dostikrat pa ne izbira poti in človeka včasih preseneti takrat in tam, kjer najmanj pričakuje.
Ti si se pred snubci, posvetnim bliščem in sijajem skrila v gore. Zbežala si, se umaknila. Še više, čez nekaj časa, ko se ti je zdelo, da si še vedno preblizu ljudem.
Ljuba moja sveta Rozalija, dovoli mi pripombo, da je to na nek način najlažja pot do svetništva. Kajti, če malo pomislim in potem – kar tudi dostikrat storim – povem na glas, kaj mene najbolj ovira na poti do svetništva, so to drugi ljudje. Drugi ljudje, moji bližnji in oddaljeni, mespravljajo ob živce, me s svojim ravnanjem silijo v obsojanje, opravljanje in obrekovanje in mi kradejo dragocen čas, ki bi ga lahko porabil za molitev. Post pa je tako rekoč nemogoč, ko jim moram kuhati ali ko povabljen sedam k njihovim mizam. Ko bi ne bilo ljudi okrog mene, bi bil z lahkoto dober in svet.Se mi zdi. … Tako – v šali.
Ljuba moja sveta Rozalija, svetništvo ni hec, to ti dobro veš, zato te, ko ti želim obilo žegna ob tvojem godu in te hkrati prosim, da nam ga vrneš in izliješ na nas, prosim še, da nam pomagaš razlikovati med resnostjo in resnobnostjo, med veseljem in dobro voljo, da bomo lažje ubirali prave poti.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 9 (2022), 98.