Kaj je oratorij?

Oratorij je že več kot dodobra zasidran mladinski projekt v slovenskem katoliškem dogajanju, slovenski škofje so mu tudi dodelili status pastoralnega projekta nacionalnega pomena. Še vedno pa je mnogo ljudi, ki ga poznajo le bežno.

Kaj otroci počnejo, ko en teden počitnic preživijo z animatorji? Kaj pomeni biti oratorijski animator? Kako je oratorij nastal? Ali je v njegovem ozadju kakšna določena pedagogika? Poraja se veliko vprašanj, zato bomo v tej novi, oratorijski rubriki poskusili na nekatera od njih odgovoriti. A začnimo na začetku in pojasnimo, kaj sploh je oratorij.

»ORATORIJ JE …?«
V oratorij je vpletenih veliko ljudi, zato je tudi pogledov in možnih definicij veliko. Nekateri starši bi verjetno dejali, da gre za neko počitniško varstvo za otroke, kjer ti (poceni!) preživljajo prosti čas. Nekdo drug bi dejal, da otroci na oratorij hodijo molit. Kakšen župnik bi se gotovo pridušal, da je to nek novodobni direndaj, na katerem otroci le tekajo in kričijo okrog župnišča ter motijo mir. In brez dvoma bi se našli animatorji, ki jim oratorij v prvi vrsti pomeni druženje s skupino prijateljev. A oratorij je več kot samo to.
Ko se pogovarjamo o oratoriju, kot ga poznamo v Sloveniji (o tem, kaj pomeni v tujini, kdaj drugič), bi bila najtočnejša opredelitev, da gre za mladinski prostovoljski projekt za otroke. Da, mladinski projekt, saj so glavni deležniki in protagonisti mladi animatorji. Oni so tisti, ki od oratorija odnesejo največ – izkušenj, znanja, kompetenc, prijateljstev ... Za nekaj dni, ponavadi en teden, združuje med seboj otroke, mlade in odrasle, ki se ob medsebojnem druženju bolje spoznajo, kaj novega naučijo in poglobijo svojo vero v Boga. Vrednote, katerih pomen skušamo vsako leto poudariti, so predstavljene preko zgodbe, ki vključuje glavnega junaka. Ta je lahko svetopisemska oseba, svetnik ali literarni lik. Nepogrešljive sestavine oratorija so molitev, petje, dramska zgodba, kateheza, ustvarjalne delavnice in igre.

KDO JE ORATORIJ?
Vsak krajevni oratorij organizira skupina mladih prostovoljcev, ki jih imenujemo animatorji. To so najstarejši osnovnošolci, dijaki in študentje, ki so pripravljeni del svojega časa nameniti skrbi in vzgoji mlajših od sebe. Vsaka animatorska skupina ima vodjo, ki skrbi, da je skupina uspešna – to je oratorijski voditelj. Njegova odgovornost je, da usmerja delo in tudi rast animatorske ekipe. Tej s svojim znanjem, izkušnjami in delom pogosto pomagajo zunanji sodelavci, odrasli župljani. Izrednega pomena je tudi vloga duhovnega asistenta, ki jo navadno prevzame župnik. Njegova glavna odgovornost je duhovnost in skrb za to, da mladostna zagnanost animatorjev ne zanese v napačno smer. Pomembno vlogo imajo tudi starši, ki svoje otroke pripeljejo in s tem animatorjem zaupajo, da bodo z njimi in zanje delali dobro. Seveda pa oratorija ne bi bilo brez osnovnošolskih otrok, ki se ga udeležijo.

ORATORIJSKI ŠTIRJE STEBRI – ZAKAJ ORATORIJ NI SAMO VEROUK IN NI SAMO IGRATORIJ
Marsikdo pogosto zmotno enači oratorij z veroukom. Ali pa ga ima le za navadno počitniško varstvo. Noben od teh pogledov ne upošteva bistva oratorija – oratorij je kombinacija različnih aktivnosti in k vzgajanju mladih pristopa celostno.
Oblika oratorija se je skozi čas in prostor spreminjala, njegovi prvotni vzgojni elementi, ki jih je v začetku postavil sv. Janez Bosko, pa so vedno ostali enaki. Lahko jih razdelimo v štiri glavne sklope ali stebre: oratorij je dom, ki sprejema; je župnija, ki evangelizira; je šola, ki uvaja v življenje; in je dvorišče za prijateljske stike ter za življenje v veselju. Nič od tega ne sme manjkati. Ko eden od teh stebrov izpade, oratorij izgubi svoj pravi namen in svoje bistvo.
Seveda obstaja nevarnost, da bi se na enega od stebrov dalo preveč poudarka, na ostale pa pozabilo. Morda obstaja največ skušnjav za to, da bi oratorij postal nekaj, kar nekoliko hudomušno imenujemo igratorij. A tu nastopi odgovornost voditeljev in duhovnih asistentov, da se animatorji pri pripravi aktivnosti vedno držijo prave mere vsega.
Čeprav v večini župnij oratorij traja le en teden, lahko v otroka zaseje željo biti dober kristjan in državljan. To pa lahko potem ob podpori družine naprej goji doma. Na ta način lahko združimo moči pri vzgajanju mladih v poštene in preudarne odrasle.

DOM
Družina je primarna skupnost, v kateri otrok občuti ljubezen in sprejetost. Mati, oče in ostali družinski člani mu nudijo okolje, v katerem je varen in se lahko razvija. Ker je tudi to namen oratorija, je potrebno občutek doma vzpostaviti tudi na njem. Oratorij družine sicer ne more nadomestiti, je pa lahko in mora biti njen podaljšek. Cilj je, da se vsi mladi in otroci, ki pridejo na oratorij, počutijo sprejete in ljubljene. Zato se držimo don Boskovega navodila: ni dovolj, da imamo mlade radi, to jim je treba tudi pokazati.

ŠOLA
V svojih začetkih je oratorij sestavljala tudi šola v pravem pomenu besede, saj izobrazba ni bila omogočena vsem. Ta vidik je pomemben tudi danes. Otroci se učijo praktičnih spretnosti predvsem pri delavnicah ter socialnih veščin pri igrah in sproščenem druženju, animatorji pa med pripravo in izvedbo krajevnega oratorija pridobijo še več izkušenj, ki jim bodo koristile za življenje.

ŽUPNIJA
Ko je Janez Bosko ustanovil oratorij, se je zavedal, da celostne rasti mladih ni brez duhovnosti in vere. Prav izkušnja stika z Bogom je tisto, kar oratorij očitno loči od ostalih otroških programov. Otroci so duhovne globine najbolj deležni pri molitvah in katehezah, pri katerih se animatorji na podlagi svojih izkušenj na enostaven način z otroki pogovarjajo o odnosu z Bogom in krščanskih vrednotah. A oratorij nikakor ni kraj vsiljevanja vere, temveč spontanega vpletanja vere v vsakdanje življenje.

DVORIŠČE
Zadnji steber, brez katerega oratorij ne bi bil, kar je, je dvorišče. Značilnost, da je oratorij tudi dvorišče oz. igrišče, izhaja iz notranje potrebe otroka po igri, ki jo na tej stopnji razvoja ta čuti. Potrebno se je sprostiti in del časa nameniti prostemu druženju ali organiziranim igram, zato na oratorijih nikoli ne manjkajo kratke ali daljše (t. i. velike) igre. Ključnega pomena pa so tudi odmori. Za razliko od sodobne šole, kjer se učitelji med odmori umaknejo in so otroci prepuščeni sebi, je ravno oratorijski odmor ključni pedagoški trenutek, ko animatorji z otroki preživljajo prosti čas v igri in sproščenih odnosih. Na ta način jih že s svojo navzočnostjo in zgledom učijo pozitivnega vedenja, socialnih kompetenc ter navsezadnje uresničujejo pravilo: »Zdrav duh v zdravem telesu.«

BRATINA, Aljaž. MLAKAR, Tilen. (MP oratorij). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 01, str. 78-79.