Išias

Sem relativno zdrav človek.
In se zavedam, da je ‘zdrav človek’ relativen pojem … A ker je tudi beseda ‘relativno’ relativno relativna, naj bo … a bom pustil, naj komplicirajo za to poklicani ljudje. Ki jih vsakodnevno srečam relativno veliko!
Torej: ko rečem, da sem relativno zdrav človek, mislim predvsem na to, da nimam pretiranih zdravstvenih težav. Če torej odštejem tistih nekaj prehladov letno, par glavobolov, kakšno gripozno obolenje sem ter tja, in kdaj pa kdaj kakšen urez, izvin ali izpah … se z zdravnikom oziroma zdravnico srečujem le na rednih službenih sistematskih pregledih, kjer pa mi zaenkrat razen viška kil in rahlega poslabšanja vida nimajo kaj očitati. In dokler mi te stvari očita zdravnica, ki je je skupaj dvakrat več kot mene, poleg tega pa potrebuje očala, da prebere izvide, se ne bom pretirano sekiral.
A ko useka, useka!
Kot vsak normalen odrasel moški, ki ne ve, kaj bi, sem se začel obnašati kot otrok in sem poklical mamo. Po telefonu, seveda. Čeprav sem od bolečine tulil tako, da bi me lahko slišala brez pomoči satelita.
»Mama, kaj je naredil ata, kadar ga je zagrabil išias?«
»Nič, smejal se je!«
»Smejal?!«
»Ja, smejal.«
No, meni ni bilo do smeha. Prav tako ne možinji, ki mi je seveda stala ob strani, me podpirala in ji je nepričakovano in popolnoma nepripravljeni v naročje, žal prav dobesedno, padlo dobrih devetdeset kil žive teže in začelo neumorno stokati. In ker devetdeset kil ni ravno mačji kašelj, odvisno pač od velikosti mačka in moči njegovega kašlja, in ker možinja, ki je po definiciji ‘boljša polovica’, premore tudi le polovico moje teže, ji nikakor ne gre zameriti, da me ni prav dolgo zadržala v naročju in je pač pustila, da je gravitacija opravila svoje.
Ugotovil sem, da so tla v naši hiši ravna, trda in presenetljivo blizu!
Tako sem obležal na tleh. In se nisem mogel več pobrati. Pravzaprav se nisem mogel niti ganiti. Možinja se je še nekaj trudila okrog mene, ampak kdo je še videl kdaj, da bi muha premaknila slona. Razen seveda če mu zleze v uho in najeda!
»No, kaj bo?« me je vprašala.
»Nič.« sem rekel.
»Kako nič?«
»Tako, lepo! Nič!«
In kar na lepem sem razumel, kaj mi je hotela povedati mama, ko je rekla, da se je oče le smejal. Še bolj pa sem razumel očeta. Kljub bolečini in prav nič uglednemu položaju mojega trupelca, sta se jamr in jok umaknila, ter dala prostor smehu. Saj kaj pa ti ostane, ko obležiš kot pozabljen dežnik na avtobusu.
Napad smeha, ki je trajal kar nekaj minut, pa je očitno tudi do te mere sprostil mišice, da sem se lahko nekako le prevalil v kolikor toliko normalen položaj. Pri čemer moram spet poudariti, da je v tem primeru pojem ‘normalen’ uporabljen zelo relativno.
In tako sem obležal na tleh naše dnevne sobe … in se počutil kot svetopisemski Job. Ne le zato, ker sva bila oba udarjena z boleznijo. In tudi ne zato, ker sva oba obležala. Predvsem zato, ker je Job, kot piše v Svetem Pismu, ležal ‘na smetišču’.
Presneta reč! A v tej hiši nobeden ne pospravlja?! Kdaj je nazadnje kdo s sesalcem za prah seznanil tole preprogo? A ta parket sploh ve, kaj je to krpa? In glej, tam v kotu pod stropom pajčevina! Upam, da ne bom predolgo takole ležal, ker me bodo podgane, ki prav gotovo gnezdijo pod kavčem, slej ko prej napadle! In kje so vsi?! A zdaj me bodo pa kar takole pustili!? Samega! Av! Av! Aua!!
Skupaj z jamranjem se je vrnila bolečina. Pa tudi možinja, ki je pripeljala deco, naj si pogledajo ubogega očeta. Vodeni ogled! Kot v živalskem vrtu. Smejali so se, otroci, kdo bi jim zameril. Tudi jaz sem se smejal mojemu očetu, ko si je na zadnjico privezoval desko, kadar ga je ‘štihnilo’! In ko sem ta spomin povedal otrokom so se režali. Živalski vrt, vam rečem. Le da se mene, hvala Bogu, sme krmiti!
ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 17.