Črna luknja

Nekateri znanstveniki trdijo, da v vesolju poleg planetov, satelitov, zvezd in druge tovrstne zelenjave, rastejo tudi ‘črne luknje’, nekakšni kozmični vrtinci, ki vase posrkajo vse, kar jim pride na pot in to potem za vedno izgine v širnem neznanem prostorju, oziroma medprostorju.
Ne vem, no …
Nikoli nisem bil prav poseben ljubitelj znanosti: ne preverjene, še manj nepreverjene … znanstvene fantastike torej. Bitja iz vesolja, marsovci, neznani leteči predmeti … vse to me je, kot otroka, navdajalo s strahom in grozo, s prehodom v odraslo dobo pa z odporom in posmehom. Vesolje me je sicer vedno fasciniralo, a nikoli do te mere, da bi se navduševal nad raketami, astronavti ali odkrivanji daljnih planetov. Zvezde sem občudoval bolj kot pesnik, kar sem se v svoji mladostni naivnosti trudil postati. Dokler nisem spoznal, da pesnik ne postaneš, ampak se pesnik že rodiš. Da se ne moreš naučiti biti pesnik, temveč pesnik si. Če si … Spoznanje, ki bi ga privoščil mnogim sodobnim stihoklepcem! Tako sem se v svoji, že imenovani mladostni naivnosti, udeležil tudi pesniške delavnice, ki jo je vodil neki postarani samooklicani poet. In se mi je vtisnilo v spomin, da nam je razlagal, kako je, prav fizično, odkril prehod v drugo časovno dimenzijo. Vrata, ki so znana samo njemu – izbrancu, vstop v nekakšno ‘črno luknjo’, v katero pa je lahko po mili volji vstopal in izstopal. In tja je hodil po navdih. Pesmi pa, ki ji je prinesel z ‘one dimenzije’, so bile prav res ‘vesoljske’ … Pa še vesoljci ne vem, če bi jih razumeli! Tako pesniška kot vesoljska medprostorja so se mi zazdela en velik lari-fari, pa sem pustil, da je ta del moje mladosti vase posrkala črna luknja pozabe in posmeha …
Zadnje čase pa se mi dozdeva, da sem se morda zmotil … Da sem vsa ta leta preživel v zmoti … Ne kar se tiče mojega pesniškega talenta, ampak kar se tiče črnih lukenj. Resnično mislim, da obstajajo!
Da so resnične!
Da delujejo!
In vsaj ena je v naši hiši!
Na stopnicah, ki vodijo iz spodnjega v zgornje nadstropje!
Prav res!
Hiša je naša. A zgornje nadstropje pripada otrokom. Precej se mi jih je nabralo skozi leta. Zlati so … dobri … ubogljivi … moji … Zadnje čase pa … Mu rečeš, mulcu:
»Si naredil domačo nalogo?«
»Ne.«
»Še ne? Pojdi gor in se loti dela!«
In gre. In čez kakih dvajset minut greš za njim, on pa z rodnim bratom, ki je prav tako tvoj sin, igra karte, naloga pa seveda ni narejena. Da je pozabil, reče!!
Ali pa vprašaš, smrkljo, če je soba pospravljena.
»Ne,« odgovori.
»Gremo gor in pospravi sobo!«
In ko malo kasneje zakoračiš po njeni sobi, spotikajoč se čez igrače, zvezke in obleke, leži na kavču, bere, in pravi, da ni vedela, da mora takoj pospraviti!
Črna luknja, vam rečem! Zverina preži na stopnicah na moje mile, nedolžne, nič hudega sluteče potomce in jim posrka sleherno misel na to, kar sem jim naročil! Zgrabi to osamljeno, pogumno, dobrodelostoritihotečo misel, ki se mota po otroški glavi in jo pošlje v neznana medprostorja! Tam na stopnišču, ki ne povezuje le spodnje in zgornje nadstropje, ampak odrasli in otroški svet, je skrit prehod v drugo časovno dimenzijo, kjer se ‘takoj’, spremeni v ‘bom že’, ‘čez pet minut’ v ‘morda jutri’ in ‘kdaj’ v ‘ko se mi zljubi’!
Črna luknja je!
Pri meni doma!
Na stopnišču ali že kje!
Mora biti!
Drugače si tega ne znam razložiti.
Drugače bom morda celo začel razmišljati, da me moji otroci ne ubogajo. In če me ne ubogajo, to pomeni, da so slabo vzgojeni! A vzgajal sem jih jaz! In to bi pomenilo, da sem jih slabo vzgojil! Kar je nemogoče! Ta misel je absurdna! Vredna, da jo posrka črna luknja.
Evo, grem! Hodil bom po stopnicah gor in dol toliko časa, da me bo ta misel zapustila. Če pa to ne, bom pa morda shujšal! Kakorkoli obrnem, se bom bolje počutil!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 5, str. 17.