Moški poklic

Vročina je prav pasje pritisnila in človek postane siten, da še sam ne ve zakaj.
Pa sem se spravil gnjavit sina …
Kaj pa se zamudim? V sorodu sva si … vse se lomi v njem … najstnik bo kmalu …
»Imaš še kaj domače naloge?«
»Imam.«
»Kaj pa?«
»Opisati moram moški poklic.«
»Kaj moraš?!!?«
»Opisati moški poklic.«
»Moški poklic?«
»Ja.«
»Aha …«
Priznam, dolgo je že, kar sem hodil v šolo: Marsikaj sem pozabil in o marsičem, o čemer se mi podučuje deca, se mi še sanja ne. Staram se in vsak dan kaj pozabim. Je pa to priložnost, da vsak dan kaj novega izvem. Pa tudi: Če pametno kimaš, izgledaš pametno in kljub temu, da si zgolj pametnjakovič, se jih vedno nekaj najde, ki mislijo, da si dejansko pameten.
Zato sem pametno pokimal. In vprašal:
»In kateri poklic boš opisal?«
»Tvojega!«
»Mojega?«
»Ja.«
»To pa ne bo prav.«
»Zakaj ne? Saj si moški.«
»No, to že … A moj poklic opravljajo tudi ženske in … Sploh pa me čudi ta delitev na moške in ženske poklice. Si prepričan, da si si prav zapomnil?«
»Ja. Saj imam zapisano v zvezku.«
»No, prinesi pokazat, da bom videl.«
Da bi kar takole pozabili na emancipacijo … Potem, ko smo “vsi drugačni, vsi enakopravni” prišli tako daleč, da nam je vse eno in vseeno … Za vse! Tako star pa še nisem!
»No, poglej!« se je mali šolar vrnil in bral:
»Domača naloga: opiši samski poklic.«
»Samski poklic? Potem lahko opišeš kaj dela naš župnik! Ali pa moraš morda opisati sanjski poklic, kaj?!«
»A??! Aja?... Mogoče pa res.«
Ja, mogoče pa res!
In ko sem zvečer, ko se je primerno shladilo, v izključno moški družbi med salvami smeha (in vrčki piva) pripovedoval kako je iz sanjskega nastal samski in nato še moški poklic, smo po novi rundi smeha (in piva) seveda začeli debatirati, če je samsko res sanjsko in kaj je danes sploh še moško. Pa je nekdo, ki mu je prvemu zmanjkalo besed (in piva), na glas začel ugibati, ali danes dejansko obstaja moški poklic.
In smo se mu v ugibanju pridružili še drugi.
In ugotavljali, da so ženske vsepovsod: doma in v politiki, v vesolju in v rudnikih, da vozijo vlake, ladje in letala, da učijo in zdravijo, izumljajo in dobro zgledajo, načrtujejo in rušijo, predvsem pa nas ovijajo okrog malega prsta … Da, če že ne v praksi, pa vsaj teoretično, ženske lahko opravljajo vse poklice in, presneta reč, da tudi sam rad pogledam ženski hokej. Igra je čisto prava, le pretepanja ni!
In smo se, čeprav smo bili izključno moška družba, nenadoma počutili kar malo ogrožene. Pa tudi to našo izključno moško družbo je na vsake toliko zmotila ženska: in sicer natakarica, z vprašanjem, če bo kdo še kaj spil.
»Ne, hvala.«
Potem pa je nekdo zinil:
»Papež!«
»Kaj?«
»Papež! Ženska ne more biti papež!«
»Pa res!«
»Mislim … So vere in sekte, skupnosti in organizacije kjer so ženske posvetili v duhovnice in škofe …«
»Ti, a če je ženska škof … a se imenuje škofinja ali škofija?«
» … ampak papež pa ne more biti!«
»Je ni papežinje. Ni je!«
»A bomo še eno rundo?«
Volja se je kar nekako povrnila. Toda …
»Papež gor ali dol! Če ne bom čez dvajset minut doma, mi bo naša brala levite ali pa bom deležen tihe maše, čeprav ne hodim v cerkev!«
In smo se kar strinjali. Smo približno vsi na istem. Vsi drugačni, a se nam vsem enako godi. Ubogi dedci!
Jaz pa sem, potem ko sva z natakarico moško poračunala zapitek, še premišljeval o papežu.
Da je to moški poklic! Samski. In sanjski.
In da v tem poklicu, čeprav to za papeža ni najlepši in najprimernejši izraz, moški mora pokazati, koliko ga je v hlačah!
In da nam je, vsaj kakor zaenkrat kaže, Sveti Duh izbral možaka in pol.

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 7, str. 17.