Kavč

Začetek leta, tiho plazeč se ali glasno rajajoč od zadnjih decembrskih v prve januarske ure, je nadvse primeren čas za načrte in obljube!
»V letošnjem letu si želim biti kavč!« sem rekel.
»Kaj? Želiš si kavč?« je nekoliko začudena, a ne preveč presenečena vprašala možinja, medtem ko mi je dolivala šampanjca v kozarec.
»Ne, želim biti kavč!«
»Kako, prosim?«
»Kavč. Želim biti kavč.« sem resno ponovil.
»Zakaj?« je sicer vprašala, a zanimalo je ni preveč, kajti roke so čakale na stisk in lica so se ponujala v poljub ter »srečno, zdravo in uspešno« vsevprek in preko vseh!
»Zakaj?« je vprašala prvega januarja popoldne, ko so se otroci že lotili šolskih nalog in sva odšla na kratek sprehod, da nama svež zrak odpihne še zadnje sence prečute pretekle noči in preteklega leta.
In sem ji pojasnil.
S hčerko sva bila pri zdravniku: Dodatne raziskave za lajšanje, upajmo, prehodnih pubertetniških težav. Nič posebnega torej zaenkrat, hvala Bogu! Nič, kar bi še dodatno bremenilo ali grenilo dušo med čakanjem na pregled. Zgolj bolj ali manj neprijetno posedanje, ki mu ni konca in ki se slej ko prej razvije v razmišljanje, kaj vse koristnega bi v tem času lahko postoril. Najprej se, še nekaj minut pred naročeno uro, optimistično razpoložen usedeš na, za odraslega človeka nekoliko premajhen stol v čakalnici. Po več kot uri čakanja in iskanja najbolj primernega položaja za posedanje, pa se, ko zaslišiš svoji priimek po zvočniku, komaj pobereš in si tudi sam potreben zdravnika. Ali pa vsaj fizioterapije! Pred naslednjo ordinacijo ni čakalnice, le hodnik in še ta brez stolov, pa se sprehajaš ali pa ravnaš hrbet in nižje ležeče predele telesa kar ob steni! Pred tretjo ordinacijo nekaj, čemur bi le z veliko mero domišljije lahko rekel stol. Hodnik pred četrto ordinacijo pa je predsoba raja: Udoben, res udoben stol, ki telo potisne v prijetno ščemeč položaj, da sem kar zastokal od ugodja in bil deležen začudenih hčerkinih pogledov!
»Kaj, in sedaj bi rad v čakalnice namestil kavče?« se je smejala možinja.
»Ne, no … počakaj, da povem do konca!«
Pa se ozreš okoli sebe in vidiš ljudi na invalidskih vozičkih, na okolesnjenih bolniških posteljah, z berglami, s palicami, s kisikovimi bombami … in te postane v dno duše sram, da se pritožuješ, ker tvoji zadnji plati ni zadosti mehko postlano!
In sem potem tako razmišljal tudi o različnih sprejemih v različnih ordinacijah: Kako me je prijazna beseda spravila v smeh, celo v duhovičenje … in kako sem v zadregi obmolčal ob naduti in trdi besedi. Pa sem pogledal po hodniku in videl, da bolniki vstopajo v ordinacije kot na obisk ali pa kot na davčno zaslišanje, odvisno pač, kdo in na kakšen način jim je odprl vrata.
In sem se vprašal, kako jaz opravljam svoje delo? Kako jaz živim? Kako se ob meni ljudje počutijo? Se smejijo? Ali v zadregi ne vedo kaj bi? Jih sprejmem s prijaznostjo ali z nadutostjo?
In sem pomislil, da smo drug drugemu pravzaprav – stoli. Primerni in neprimerni, premajhni in preveliki, udobni in neudobni.
In ja! Želim biti stena, da se kdo nasloni name, da se vsaj malo odpočije in poravna svojo držo. A želim biti še več!
Ja! Želim biti stol, navadno sedalo, da kdo vso svojo težo položi nanj in si oddahne. A želim biti več!
Ja! Želim biti stol, ki bo nudil udobje in užitek! Ki bo izvabil nasmeh na utrujen obraz! A želim biti več!
»Želiš biti kavč?!« se je smejala možinja.
»Ja! Glede na kilažo, širino in višino, se mi zdi, da sem kar primeren. Da lahko ponudim več!«
»Trap!« je rekla, a se je privila k meni in me z roko objela čez pas.
»Kaj je? Kaj bi rada?« sem zagodel.
»Tipam, če si morda dvakrat oblazinjen!«
»Trapa!« sem ji rekel in jo stisnil k sebi.
In sva, tako objeta, odšla proti domu. V še eno novo leto.

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 1, str. 17.