Sveta dežela (spomin na romanje)

BAZILIKA BOŽJEGA GROBA
Iz našega betlehemskega zavetja v Casi novi se odpravljamo že zgodaj zjutraj, da bi lahko med prvimi obiskali baziliko Božjega groba, prvo cerkev sveta, ki stoji na kraju, kjer je Jezus opravil svojo krvavo daritev na križu.  Skalna pečina nad mestom, kjer so izvrševali smrtne obsodbe, je bila v Jezusovem času zunaj mestnega obzidja, s širitvijo pa je postala del mesta, zato Kalvarije in Božjega groba iz Jezusovega časa ni mogoče več videti. Te svete kraje danes varuje ena sama velika zgradba, kljub očitnim znamenjem časa in razpokam, ki so jih povzročili požari in potresi. Na dvorišču pred baziliko najprej prisluhnemo precej razgibani zgodovini tega kraja, ki so mu kristjani v Jeruzalemu že od začetka izkazovali veliko spoštovanje. Ko je Konstantin leta 313 (Milanski edikt) dal krščanstvu svobodo, je prišla v Sveto deželo njegova mati, sv. Helena, in na njeno pobudo je nad Jezusovim grobom zrasla veličastna bazilika (Martyrium), rotunda nad kapelico Božjega groba pa se je imenovala Anastasis (Vstajenje). Perzijci so (614) uničili vse Konstantinove stavbe, in ko so leta 1099 sveto mesto osvobodili križarji, so baziliko pozidali in sedanja ohranja njene osnovne obrise. Ko so tu zagospodarili Turki (1187), so svetišče podržavili, leta 1335 pa so postali varuhi svetih krajev frančiškani, ki so baziliko dvakrat obnavljali, nazadnje so jo po požaru 1808 obnavljali pravoslavni Grki, toda notranja kapelica nad božjim grobom kaže precej klavrno podobo, zvezana je s kovinskimi vezmi in vedno bolj propada.  Danes si ta najsvetejši kraj po uredbi iz leta 1852 (status quo - ki določa uporabo prostorov in urnike bogoslužnih opravil) delijo tri krščanske Cerkve (katoliška, grška pravoslavna in armenska) in tri manjše krščanske skupnosti (Kopti, sirski in etiopski kristjani). Kraj je vsem kristjanom tako svet, da vsak varuje svoj kotiček ali svojo kapelo, nihče pa ne more preseči zamer iz preteklosti ... .[Pred dobrimi tremi leti (2015) pa se je vendarle zgodilo: katoliška, grško-pravoslavna in armenska Cerkev so se dogovorile za obnovo kapele (edikule) - devet mesecev je trajalo restavriranje in lansko leto (2017) pred veliko nočjo so tu obhajali ekumensko bogoslužje ob zaključku obnovitvenih del -  več milijonov romarjev vsako leto lahko znova nemoteno obiskuje Jezusov grob.]

KALVARIJA
Ko stopimo v baziliko, se naprej usmerimo desno proti desetim stopnicam, ki vodijo na Kalvarijo. Stopamo na kraj, kjer so Jezusu odvzeli oblačila, mu dali vina z žolčem mešanega in ga pribili na križ. Ta sveti kraj je okrašen z mozaiki, posrebren oltar obdajajo prizori trpljenja ... tu so ga križali ... poleg je oltar Marije Matere bolečin, spodaj se skozi steklo vidi delček svete skale. Potrpežljivo se prepustim množici in njenemu valovanju, ki me nosi sem in tja, mimo stebrov v prostor, kjer je Jezus izdihnil na križu ... Kapela na levi strani, za katero skrbijo pravoslavni Grki, sloni na častitljivi skali, ki je ob straneh oltarja vidna skozi steklene plošče.  Srebrna plošča, ki je v sredini odprta, kaže odprtino, v katero je bil zasajen križ. Zelo se moram potruditi, da pridem do nje in jo počastim ... Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil ...  Ko se na drugi strani po stopnicah spuščamo s Kalvarije, se na dnu ustavimo pri Adamovi kapeli, kjer je videti del skale z razpoko, ki je nastala v trenutku, ko je Odrešenik izročil svojo dušo Očetu. Po Jezusu, novem Adamu, prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje ... Ob izhodu je na tleh kamnita plošča, postavljena na kraju, kjer je bilo nekdaj maziljeno Jezusovo telo, preden so ga položili v grob ... vzela sta (Jožef in Nikodem) Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji ... Ob skali ves čas poklekujejo romarji in Jezusu izkazujejo čast, se dotikajo skale, nekateri prinašajo dišave ...

BOŽJI GROB
Postavimo se v vrsto, ki se od vhoda vije v levo okrog pravokotne kapele z majhno kupolo, ki so jo zgradili Grki in hrani ostanke v skalo vsekanega groba, kamor je Jožef iz Arimateje položil Jezusovo telo.  Ko pridem na vrsto, me menih spusti najprej v preddverje (nekdaj vklesano v skalo), kjer je ob kamnu sedel angel in ženam naznanil, da je Jezus vstal. ... poglejta kraj, kamor so ga položili ... vstal je od mrtvih ... Od tam potem skozi nizka vrata vstopim v božji grob, dva metra dolg in približno toliko širok prostor, v katerega lahko hkrati vstopijo le trije ... na desni strani je kamnita klop, na kateri je ležalo telo mrtvega Jezusa Kristusa ... v nekaj trenutkih, ki so mi podarjeni, razmišljam o častitljivem grobu, ki je najbolj zgovorno znamenje novega dne, ki ga je začel Kristus. Velik kamen je odvaljen, grob je odprt, v resnici je to ‘zibelka’ Vstalega, ki je s svojim vstajenjem obnovil življenje tudi meni. [V zgoraj omenjenih obnovitvenih delih je bila največja pozornost namenjena odprtju Jezusovega groba (oktobra 2016). Našli so tanko ploščo še iz časov križarjev, kar pomeni, da grobnice niso odprli že 700 let. Pod njo pa so našli še drugo še starejšo ploščo iz časa Konstantina Velikega, ki je bil prvi cesar, ki je sprejel krščanstvo.]

KRISTUSOV KRIŽ
Pater nas popelje še po drugih kapelah, najprej v najbolj skromno kapelo sirskih kristjanov, in iz nje do groba Jožefa iz Arimateje, o katerem vemo, da je bil na skrivaj Jezusov učenec in mu je odstopil svoj grob, zase pa je dal narediti novega, ki je še do danes ostal tak, kot nekoč, vsekan v skalo ... Zraven je kapela, ki jo oskrbujejo Kopti in v njej imajo en del kamna, ki sega sem od božjega groba, in na njem gori svečka. Za Kalvarijo nas stopnice pripeljejo v kapelo sv. Helene, za katero skrbijo Armenci. Pod Kalvarijo je bil prostor (opuščen vodnjak), kamor so metali križe obsojencev, ki so bili križani. Ko je leta 340 prišla v Sveto deželo sv. Helena, je bila njena glavna skrb, da bi našla Kristusov križ. Iz množice križev je izbrala tistega, ob katerem so se zgodila čudežna ozdravljenja ... Po stopnicah se spustimo še globlje, v kripto najdenja sv. križa, kjer na kamnitem oltarju stoji bronasti kip sv. Helene, ki drži v rokah križ, katerega je tu našla.

ZID ŽALOVANJA
Zgodaj popoldne se od Jafskih vrat mimo Davidovega stolpa (utrdbe, ki jo je zgradil Herod Veliki in kjer naj bi ga obiskali Modri) in Sionskih vrat ... iz armenskega dela Jeruzalema odpravimo še v judovski del. Po stopnicah se spustimo v del mesta, ki se imenuje Cardo, srčna os mesta, ki je nastala po uporu Judov leta 130 po Kr., ko so Rimljani Jeruzalem porušili in je cesar Hadrijan novo mesto preimenoval v Aelia Capitolina. Od Sionskih do Damaščanskih vrat je tekla ta glavna ulica Jeruzalema, s stebrišči in pločnikom za pešce ... s stranskimi ulicami.  Napis nas spomni, da vstopamo v sveto mesto Jeruzalem. Tu smo si ogledali tudi del mozaičnega zemljevida, ki je nastal v Madabi (na jordanski strani), iz 5. stol. ko je bilo še vedno tako urejeno, kot so naredili Rimljani. Tu je tudi menora, kopija svečnika iz templja ... Smo že blizu srca starega mesta, kamor se srca Judov še danes obračajo z velikim hrepenenjem in upanjem ... le nekaj korakov odtod, kjer je nekoč stal tempelj sta danes muslimanski svetišči: Svetišče Skale in mošeja El Aqsa, kamor hodi ob petkih molit na tisoče muslimanov. Naš glavni cilj pa je seveda zid žalovanja, najbolj svet prostor na tej zemlji, ki je Judom še ostal, potem ko so jim dokončno porušili tempelj. Od njega je ostal samo zahodni zid, nekaj kamnov je bilo na vrhu dodanih, še vsaj toliko zidu pa je v zemlji zasutega. Žene gredo na desno stran (vmes je zid) moški pa na levo, do zidu,  lahko pa tudi v notranji prostor, kjer je vidnega še več zidu.

KRIŽEV POT
Starodavna Via crucis (Križev pot) je obujanje spomina na pot, ki jo je Jezus prehodil iz Getsemanija do Kalvarije, danes pa se začenja s Pilatovo obsodbo. To pot sem si predstavljal nekoliko drugače, vendar nisem računal, da je bilo mesto večkrat porušeno, in bogve kako globoko pod nasutimi ruševinami so ostale poti, po katerih je hodil Jezus. Že kakšno uro pred začetkom križevega pota se s patrom odpravimo po poti, ki so ji opravili vojaki na veliki petek zjutraj, ko so Jezusa od Kajfa odpeljali pred Pilata. Tako si lahko v miru ogledamo določena mesta, ki jih med križevim potom ne bomo mogli obiskati. Zdaj stojimo pred trdnjavo Antonijo, kot tisto jutro Judje, ki niso stopili v sodno hišo, ker so se bali, da bodo nečisti. Pilat je zato prišel ven, da so mu ga izročili, na notranjem dvorišču ga je dal prebičati, s trnjem kronati, potem pa ga je pri drugem vhodu pripeljal pokazat. V tem delu nekdanje trdnjave je zdaj bazilika Ecce homo (Glejte, človek), za katero skrbijo sionske sestre, ki nenehno molijo za spreobrnjenje vsega človeštva. Zberemo se na dvorišču pred muslimansko šolo, kjer je stal eden od štirih stolpov trdnjave Antonije – tu se začne naše premišljevanje o Jezusovi obsodbi in poti proti Kalvariji ... Sin človekov bo izdan ... obsodili ga bodo na smrt ... Križev pot se nadaljuje pod slavolokom Ecce homo, ulica se spušča in pri avstrijskem zavetišču zavija levo. Tu sta blizu skupaj tretja in četrta postaja, za kateri skrbi Armenski patriarhat, ki ima tu tudi svojo cerkev. Majhen relief zaznamuje kraj, kjer se za trenutek ujameta pogleda Matere in Sina. Na kraju, kjer ulica zavija desno, se ustavimo pri frančiškanski kapeli spomina na kraj, kjer so vojaki prisilili Simona, da mu je pomagal nositi križ ... Skupina patrov (tudi pater Peter) vodi križev pot v različnih jezikih  in posebno doživetje je, ko se na Jezusovi poti križa oglasi tudi slovenski očenaš in premišljevanje ... Ulica je polna ljudi, gnetemo se med razstavljenim blagom trgovcev, vzkliki in glasnim govorjenjem nekaterih sredi množice ... smo na Jezusovi poti na Kalvarijo, sredi vsakdana kot nekdaj ...  Kjer se je končalo jeruzalemsko obzidje (Sodna vrata), je kraj, kjer je Jezus padel drugič ... Na steni grškega samostana je križ, ki spominja na srečanje med Jezusom in ženami ... jokajte nad seboj in nad svojimi otroki ... Zadnjih pet postaj je znotraj bazilike Božjega groba. V desni kapeli na Kalvariji, ki so jo zgradili frančiškani, obhajamo spomin na deseto in enajsto ... križali so ga in si razdelili njegova oblačila ... Pot križa se nazadnje vzpne na Kalvarijo, kjer se spominjamo Jezusovega nečloveškega trpljenja, ob strani stoji Mati bolečin ... o, kaj žalosti prestati morala je sveta Mati ... na drugi strani Kalvarije se pri majhnem oltarju, posvečenem žalostni Materi, spominjamo trinajste postaje ... Jezusa snamejo s križa ... Zadnje srečanje božje Matere z mrtvim Sinom je ob skali maziljenja. Vsa doživetja vere in molitev med postajami nam kličejo v spomin zadnje dni življenja Jezusa iz Nazareta in so za vsakega nekaj nepozabnega.

VSTAJENJE IN ODHOD
Prav tako posebno doživetje ob koncu romanja po Sveti deželi je tudi popoldanska procesija znotraj bazilike Božjega groba, ki jo vsak dan pripravljajo Frančiškovi bratje v čast skrivnostim, ki so jim posvečene posamezne kapele. Za konec romarji prejmemo evharistični blagoslov in obiščemo še tiste kraje, ki se navezujejo na dogodke po vstajenju. Tako gremo tudi v kapelo Marije Magdalene, katere jok se je tu nekje, na vrtu Jožefa iz Arimateje, spremenil v velikonočno radost, ko je prepoznala Vstalega ... vzpnemo se v frančiškansko kapelo Kristusovega prikazanja njegovi Materi, za konec pa se pri slovesni vstajenjski daritvi v frančiškanski župnijski cerkvi Sv. Odrešenika Gospodu zahvaljujemo za vse milosti, ki smo jih na tem romanju prejeli.
Ko se še zadnjič peljemo skozi Jeruzalem, se oziram proti Oljski gori, na vrhu je kapela (rotunda),  kjer je Jezus štirideseti dan po vstajenju zadnjič blagoslovil svoje učence ... ločil se je od njih in se vzdignil v nebesa ... učenci pa so se veseli vrnili v Jeruzalem, v upanju, da bodo kmalu videli Jezusa ponovno priti ... Tako se tudi mi vračamo domov, obogateni z željo, da bi bolje spoznali in se poglobili v iskanje edine resnice, ki je Kristus. Za ‘domačo nalogo’ nam ostaja doživetje obeh učencev na poti v Emavs. Podobni smo jima: dvomimo, radi bi razumeli, tudi v naših srcih ugaša plamen ljubezni in upanja, potrebujemo pomoč, da bi nam nekdo podal roko, razvnel srce. Vidimo ga vsak dan na naši poti, toda, ali ga bomo spoznali in ga povabili, da postane naš sopotnik?

piše in fotografira: Marko ČUK
marko.cuk@ognjisce.si

Sveta dežela (spomin na romanje)

Po vzhodnih obronkih Oljske gore, kjer Izraelci na palestinskem ozemlju vztrajno gradijo nova naselja in jih ograjujejo, se iz Betanije bližamo Jeruzalemu. Moramo čez kontrolno točko in že smo na grebenu Oljske gore, kakor se imenuje celoten hrbet griča, ki ima več vrhov. Peljemo se mimo univerzitetnega centra in z vrha imamo čudovit razgled: na eni strani na sveto mesto z okolico, na drugi pa na dolino reke Jordan, na Mrtvo morje in puščavo. Spustimo se do Betfage (hiša fig), ki leži na nekakšnem sedlu, ki povezuje Oljsko goro z višino Betanije. Tu se bomo pridružili Jezusu na njegovi poti v Jeruzalem.

BETFAGA
Na tem kraju, ki označuje začetek velikega tedna je Kustodija konec 19. stol. na ostankih križarske cerkve postavila majhno kapelo,  ob kateri je tudi samostan. Stopimo v svetišče in ob ograjeni skali, na katero naj bi po izročilu stopil Jezus in se povzpel na oslico, zbrano prisluhnemo besedam evangelista in preroka ... glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici ... Kot bi bili del množice, ki je upodobljena na freskah, pojemo ... Slava ti, hvala in čast, o, Kralj naš, Kristus rešitelj ... in mi gremo proti vrhu Oljske gore, po isti poti, po kateri gre procesija vsako leto na cvetno nedeljo popoldne. Pater pripoveduje, da se tu zbere velika množica, v praznovanju se združijo vse tri krščanske skupnosti, z glasbo, petjem, molitvijo in plesom se odpravijo proti Jeruzalemu ... s palmami šlo je nekdaj hebrejsko ti ljudstvo naproti ...

CERKEV OČENAŠA (Pater noster)
Vzpenjamo se po cesti na greben Oljske gore in na najvišji točki najprej obiščemo okroglo kapelo (rotundo) Jezusovega Vnebohoda, o kateri bom kaj več povedal prihodnjič, ko se bomo od Svete dežele poslovili. Na levi strani pa je cerkev očenaša – Pater noster. V bizantinski dobi je bilo tu na vrhu Oljske gore, od rotunde vnebohoda do cerkve očenaša, eno veliko svetišče, ki se je imenovalo Eleona, in sta ga dala postaviti cesar Konstantin in njegova mati sv. Helena. Na ruševinah so potem šele v 19. stol tu postavili cerkev, posvečeno očenašu,  in karmeličanski samostan ... Stopimo na njegovo dvorišče, polno cvetja in zelenja, ki opleta številne arkade, nekoliko naprej je tudi križni hodnik pred cerkvijo. Po izročilu je bila tu v bližini tudi votlina, kjer se je Jezus zadrževal z učenci. Ko so ga nekoč prosili, naj jih nauči moliti, se je to verjetno zgodilo prav v votlini, ki je postala kripta Eleone, in je danes slabo ohranjena. Jezus je z učenci govoril aramejsko, zato je to verjetno tudi prvi jezik očenaša. Med keramičnimi ploščami očenaša v različnih jezikih, ki so postavljene po zidovih na dvorišču, križnem hodniku in v samostanski kapeli (zdaj jih je že več kot 100) poiščemo tudi slovenskega,  za katerega so našli prostor še v cerkvi. Bil je namreč postavljen med prvimi – leta 1910, ko je škof Jeglič v Sveto deželo pripeljal prve slovenske romarje. V Gospodovi molitvi se spomnimo naših staršev in vseh tistih, ki so nas kdaj v življenju učili moliti, hkrati pa obnovimo zavezo: da moramo tudi mi prenašati to molitev iz roda v rod ... Spuščamo se po pobočju Oljske gore in naenkrat se pred nami odpre veličasten pogled na sveto mesto ...

JERUZALEM
Jeruzalem (Jerušálajim, ‘ustanova Šalema’ – jebusejskega boga ali arabsko El Kuds, ‘Sveto’, v judovskem izročilu naj bi imel kar 70 imen). Težko je na kratko opisati, koliko Jeruzalemov nam pravzaprav skriva in razkriva podoba tega, ki ga danes z Oljske gore občudujemo pred seboj: od tistega prvega (16. stol. pred Kr.), ki ga je leta 1006 zavzel David, do Salomonovega, ko je zgrajen tempelj, do podobe večnega mesta iz časa izgnanstva, in naprej ... vse do časa Rimljanov, Heroda, do Jeruzalema, po katerem je hodil Jezus in si ga romarji želimo čimbolj vtisniti v srce. Tudi po popolnem rimskem uničenju, ko so mu izbrisali tudi ime (Aelia Capitolina) se je mesto pobralo in z novimi zavojevalci doživljalo številne preobrazbe: bizantinski, muslimanski, Jeruzalem iz časa križarskih vojn, Saladinov, arabski, Jeruzalem, v katerega se vračajo Judje, Jeruzalem medverskih sporov in tisti v prihodnosti – kjer naj bi zavladal medverski dialog .... Mesto, zgrajeno na planoti, ki jo s treh strani omejujejo globoke doline in ščitijo naravne pregrade, je bolj ranljivo le s severne strani. Stari del mesta obdaja obzidje, zunaj njega sta le grič Ofel, kjer je stal prvotni Jeruzalem, in velik del krščanskega Siona. Zid ima sedem vrat: najbolj znana so Jafska, Sionska, Štefanova (Levja), Zlata.
Majhna judovska skupnost je skozi stoletja vztrajala pod različnimi zavojevalci in morala veliko pretrpeti, vendar je vzdržala. Leta 1844 je bilo v mestu 7.000 prebivalcev, danes jih je že blizu milijona. Za vse Izraelce je to obljubljeno mesto, ki ga ni mogoče pozabiti. Mesto je razdeljeno na četrti: armensko (Z), Judovsko (J), arabsko (S) in muslimansko (V).
Jeruzalem še vedno ostaja tudi kraj zbiranja vseh vernikov, ki častijo enega Boga: Judov, kristjanov in muslimanov. Kristjani so skrbno varovali spomin na Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, vsega se ni dalo doseči s silo (križarji), največ je z vojno ljubezni storil sv. Frančišek in njegovi sinovi se še trudijo, da bi spomin na svete kraje ostal neokrnjen kljub velikim žrtvam in nasprotovanju. Jeruzalem je tudi muslimansko mesto, njihovo tretje sveto mesto. Kjer je stal tempelj, so zgradili Svetišče na skali (Omarjeva mošeja), v njeni bližini pa še mošejo El Aksa, vse to so tudi zanje kraji molitve in tudi med tem našim ogledom mesta z Oljske gore, se iz minaretov večkrat oglasijo presunljivi klici mujezinov v čast Alahu ... Edinemu, Velikemu ...

GOSPOD SE JE RAZJOKAL (Dominus flevit)
Lepo urejena kamnita pot nas s ceste pripelje na kraj, kamor izročilo postavlja evangeljski prizor Jezusovega objokovanja Jeruzalema ... ker ne bo ostal kamen na kamnu v tebi ... Tu je bilo že v bizantinski dobi svetišče, od 7. stol., pa so tu ostale le ruševine, na katerih je arhitekt Antonio Barluzzi leta 1954 postavil sodobno kapelo.  Pri svojih zamislih in načrtovanju ta Plečnikov sodobnik vedno izhaja iz dogodka, ki naj ga svetišče predstavlja in tako je tu zraslo svetišče v obliki solze. Ob štirih reliefih in poslušanju svetopisemskega odlomka si prikličemo v spomin Jezusov pretresljivi klic mestu, na katerega je izjemen pogled skozi veliko stekleno okno za oltarjem. Velik del Z pobočja Oljske gore je judovsko pokopališče. Vsi Judje si namreč želijo biti pokopani čim bližje nekdanjemu templju, kjer bo ob svojem prihodu sodil Jahve in prvi bodo vstali tisti na njegovi desnici. Jezus se je z Oljske gore odpravil v mesto in vstopil v tempelj ... in začel izganjati prodajalce ... moja hiša naj bo hiša molitve ... Mi pa se do Jafskih vrat na Z strani mesta peljemo z avtobusom in se za opoldanski odmor odpravimo na samostojno raziskovanje starega mesta ...

DVORANA ZADNJE VEČERJE
Ko se spet zberemo okrog patra, se skozi Sionska vrata odpravimo proti vrhu Z jeruzalemskega griča (krščanski Sion), kjer je dvorana zadnje večerje in cerkev Marijinega zaspanja. Najprej se povzpnemo v dvorano zadnje večerje, ki je povezana s številnimi važnimi dogodki Jezusovega življenja in življenja prve Cerkve.  Jezus pošlje učenca, naj večerjo pripravita v zgornji izbi ... Pasho so Judje vedno obhajali v krogu družine, ker pa so učenci hodili z Jezusom, so tudi praznike praznovali z njim. V tem najetem prostoru je torej Jezus skupaj z apostoli obhajal velikonočno večerjo in ob praznovanju tega Judovskega največjega praznika (spomin na izhod iz Egipta), je postavil zakrament svoje navzočnosti – evharistijo in dopolnil staro zavezo ... vzemite, jejte, to je moje telo ...
V dvorano so se apostoli zatekli v dnevih trpljenja, tukaj se jim je Vstali večkrat razodel, tukaj je Tomaževo nevero premagala resnica Vstalega. Tukaj je Sveti Duh na binkoštni dan prišel nad apostole in jih naredil za neustrašne priče. Tu je zaživela prva Cerkev, majhna skupnost prvih kristjanov in mati vseh Cerkva, v kateri se je prva jeruzalemska skupnost redno srečevala v skupni molitvi... Zgodovina dvorane je silno razgibana, vendar pa se je v gotskem slogu zasnovani prostor s tremi stebri skozi vsa rušenja in pozidave ohranil v prvotni podobi. Križarji so v spodnjem prostoru ohranili tudi grobnico kralja Davida, ki je bila sem verjetno prenesena iz nekdanjega Davidovega mesta ... Prav kralj David je bil razlog, da so Judje in muslimani zahtevali, da ti prostori pripadajo njim. Tako so se morali frančiškani v 16. stol. umakniti ... Gornja dvorana je bila spremenjena v mošejo, posvečeno preroku Davidu, kristjanom pa je bil vstop prepovedan. Šele konec 19. stol. je bila spet delno ponovno odprta za obiske romarjev. Danes je v državni lasti in čaka, da se bo vrnila v roke zakonitih varuhov, frančiškanov. V tem prostoru se ne sme obhajati bogoslužja (izjema so bili le obiski papežev). Frančiškani imajo zato v bližnjem samostanu kapelo (Ad cenacolo – pri dvorani zadnje večerje), kjer imajo lahko romarji mašo v spomin na postavitev evharistije.

CERKEV SV. PETRA PRI PETELINJEM PETJU (Galicantus)
Mimo Njive krvi (Hakeldama), kupljene za Judeževih trideset srebrnikov, se spustimo proti kraju, kjer je nekdaj stala Kajfova palača in kamor so vojaki po Judovem izdajstvu v Getsemaniju pripeljali Jezusa. Tu naj bi Peter Jezusa zatajil, potem pa ... je šel ven in se bridko zjokal ... Na tej kraju stoji cerkev Galicantus (petelinjega petja), ki je nastala na ruševinah nekdanjega svetišča.  Nikjer pa ni nobenega dokaza, da bi bili tu ostanki Kajfove palače. V zgornjem delu je to moderna cerkev s prizorom Petrovega kesanja, pod njo pa je kripta, ki jo podpirajo mogočni stebri. Spustimo v prostor, ki predstavlja Jezusovo ječo, saj je velika verjetnost, da so Jezusa do jutra zadržali v nekem prostoru. Tu se spomnimo vseh zapornikov in molimo zanje in za tiste, ki skrbijo za njihovo duhovno oskrbo. Na dvorišču pred cerkvijo je kip, ki prikazuje Petrovo pregovarjanje z deklo ... tudi ta je bil z njim ... ne poznam ga ... petelin na stebru pa se že pripravlja, da bo zapel ...  Ob cerkvi so tudi kamnite stopnice, po katerih se je iz doline (od studenca Siloe) prišlo do dvorane zadnje večerje. Dva reliefa spominjata na to, da so verjetno po njih na veliki četrtek prignali tudi zvezanega Jezusa. Z dvorišča pred cerkvijo je lep razgled na vrh Ofel, kjer je bilo nekdaj Davidovo mesto, spodaj je dolina Gehena, ki se povezuje s Cedronsko dolino, pogled seže naprej proti Oljski gori.

CERKEV SV. ANE
Skozi staro mesto se odpravimo proti vrtu Getsemani, in malo pred Levjimi vrati obiščemo še samostan francoskih belih očetov. Na dvorišču stoji cerkev sv. Ane, ki je menda od vseh v Sveti deželi najbolje ohranjena. Zgrajena je v romanskem in zgodnje gotskem slogu s tremi ladjami, kupolo ... v njej je kip sv. Ane z Marijo v naročju. Pod cerkvijo je kripta, v kateri naj bi se po zelo starem pričevanju iz časa križarjev rodila Devica Marija ... bodi nam pozdravljena ... pojemo pred kipom Brezmadežne, ki bedi nad Najsvetejšim. Blizu cerkve je še kopel Betesda, za katero SP poroča, da je v njej ozdravil vsak bolnik, ki je prvi stopil v vodo, potem ko je ta ‘čudežno’ vzvalovila. Tu je Jezus ozdravil mrtvoudnega, ki ni imel nikogar, da bi ga nesel k vodi ... vzemi svojo posteljo in hodi ...

GROB DEVICE MARIJE
Skozi Levja vrata pridemo do najnižje točko cedronske doline, kjer najprej obiščemo Marijin grob. Po stopnišču gremo na ploščad pred cerkvijo vnebovzetja,  ki stoji nad grobom, in je skoraj nespremenjena od križarskih časov. 48 stopnic vodi v kripto, v kateri je na desni kapelica – grobnica, v kateri so nekoč ležalo telo umrle naše Gospe. Ko se je namreč Marija vrnila iz Male Azije (bivala je v Efezu, Janez, ki je skrbel zanjo ... glej tvoja Mati, glej tvoj sin ... pa na bližnjem Patmosu), je z Janezom živela na Sionu. Ko je zaspala (tako govorimo o njeni smrti), je bila položena na najnižjo točko v Getsemaniju (o tem poroča apokrifni spis Marijino zaspanje), v grob, ki je bil izklesan v skali. Ko so se učenci drugi dan vrnili, je bil grob prazen (po apokrifnem Tomaževem evangeliju so v njem našli rože). Marija je tako edina, ki je z dušo in telesom sledila Kristusu, Božjemu in svojemu sinu, v dokončno slavo v nebesih.

GETSEMANI
Blizu cerkve Marijinega vnebovzetja je ob vznožju Oljske gore vrt, ograjen z zidom, s stiskalnico za olje, ki mu je dala ime – Getsemani.  Tam blizu je tudi votlina, ki so jo uporabljali za orodje, in tu se je Jezus večkrat ustavil ob svojem zadnjem bivanju v Jeruzalemu. Sem je prišel z učenci iz dvorane zadnje večerje ... sédite tukaj, medtem ko stopim tja, da bom molil.... in šel je naprej s Petrom, Jakobom in Janezom ... sem je prišel tudi izdajalec Juda z vojaki, s poljubom ga je izdal in vojaki so Jezusa odpeljali ... zato je ta kraj dobil ime Votlina izdajstva.

BAZILIKA SMRTNEGA BOJA
Od votline gremo skozi oljčni vrt proti baziliki Jezusovega smrtnega boja. Vrt se je nekdaj imenoval cvetoči vrt in v njem je tudi več stoletnih oljk, zato se ohranja podobnost s tistim iz Jezusovega časa. Tri učence, ki jih je vzel s seboj je bodril ... ostanite, bedite z menoj ... šel je še malo naprej in molil strt od bolečine in žalosti.  Dvakrat se vrne k učencem, toda vedno znova so zaspali ... niste mogli eno uro čuti s menoj ... Pred baziliko smo, ki stoji na kraju, kjer je bila nekdaj bizantinska cerkev. Mogočna cerkev narodov (šestnajst držav je sodelovalo pri njeni gradnji) je bila zgrajena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.  Notranjost me prevzame: šest vrst stebrov podpira dvanajst kupol, skozi okna iz alabastra prihaja modro–vijolična svetloba in nas navdaja s tesnobo trpljenja in smrtnega boja. Tu se ni težko zbrati in premišljevati. Pogled usmerim proti mozaiku, ki prikazuje Jezusa, kako Očetu daruje svoje trpljenje in trpljenje človeštva. V pravo središče bazilike pa pridem šele, ko se približam skali pred oltarjem, o kateri so pripovedovali romarji od prvih časov.  Cerkev je namreč zgrajena na skali, na kateri je Jezus Očeta prosil naj gre ta kelih mimo njega ... Del skale so vključili v baziliko, del pa je ostal zunaj in na zidovih ... Kako velika milost, da se lahko dotikam skale, na kateri je Jezus podoživljal svoje trpljenje ... Ob zatonu dneva se pri maši pod oljkami, ob pogledu na Jeruzalem, skušamo nekoliko poglobiti v skrivnost trpljenja, tako Gospodovega kot tudi vsega človeškega. V veliki petek Gospodovega vstajenja odhajamo s spoznanjem, da Getsemanski vrt ostaja spomenik goreče molitve in prošnje, ki je vedno uslišana ‘po Božje’ in ne ‘po človeško’.

piše in fotografira: Marko ČUK

Sveta dežela (iz spominov na romanje)

Betanija

Z Jezusom na poti v Jeruzalem (trpljenje) obiščemo Betanijo. Tu so živeli Lazar, Marija in Marta in sem je Jezus večkrat prihajal na obisk. Betanija je blizu Jeruzalema (3 km), na V pobočju Oljske gore, toda danes na palestinski strani in zaradi zidu in kontrolnih točk je pot do sem preko Cedronske doline zelo zamudna. Tu so se zgodili trije pomembni dogodki: pogovor med Jezusom in Marto … skrbna si in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno; Jezus je po štirih dneh obudil Lazarja … Lazar, pridi ven!, in bil na večerji pri farizeju Simonu Gobavcu, kjer ga je žena mazilila ... za moj pogrebni dan.
Prihod v Betanijo si bomo dobro zapomnili, saj so prav tisto jutro muslimani obredno klali ovce in po ulicah je tekla kri … Ustavimo se pri cerkvi, kjer je v bizantinskem času nad Lazarjevo hišo in grobom stala mogočna bazilika s tremi ladjami in čudovitimi mozaiki. V 15. stol. pa so nad grobom zgradili mošejo. Kustodija je morala urediti nov dostop, da ne bi bilo treba hoditi skozi mošejo. Današnje svetišče si je arhitekt Barluzzi zamislil kot mavzolej, ki obsega ostanke vseh prejšnjih zgradb.
Polmrak v cerkvi in svetloba, ki prihaja skozi kupolo, pripovedujeta o upanju na vstajenje in življenje … Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje vame, bo živel, tudi če umrje. Pred cerkvijo si dogodke iz Betanije obudimo z branjem iz Janezovega evangelija, potem pa se odpravimo proti Lazarjevemu grobu. Štiriindvajset ozkih zlizanih kamnitih stopnic vodi v preddverje, od tam pa skozi ozko odprtino, pokrito s kamnom v pravi grob … Ko se izvijemo iz objema groba, je naš cilj Jeruzalem. Če ne bi bilo zidu, ki ga ločuje od Palestincev, bi bili v petnajstih minutah peš pri Betfagi, kjer se bo prihodnjič začela cvetna procesija.

piše in fotografira: Marko ČUK

Sveta dežela (iz romarjevega dnevnika)

Zapuščamo Judejo in na poti proti Galileji se kar nekaj časa vozimo ob Jordanu. Občudujemo, kako dobro je ta svet izkoriščen za rodovitna polja, za ograjami in mrežami so izraelski kibuci, velike vasi, (500 –1000 ljudi), ki so jih Judje uvajali ob naselitvi, da bi se lažje znašli v arabskem svetu in si v njih uredili skupno gospodinjstvo, finance, obrambo, varnost … Poznamo pa še drugačno vrsto združevanja, nekakšne zadruge (mošavim), v katerih se povezujejo sorodne gospodarske panoge. – Na levi strani so nad nami slavne gore Gilboe, ki imajo v izraelski zgodovini pomembno mesto, saj so bile prizorišče velike bitke in izraelskega poraza v boju s Filistejci, v kateri je izgubil življenje tudi prvi Izraelski kralj Savel in njegovi trije sinovi. Naj ne pade na vas ne rosa ne dež … Naša pot zavija levo (proti SZ) na ravnino, ki se imenuje Ezrael (Gospod seje), ki se širi od Jordana proti Z. Počasi se vračamo iz depresije, pred nami je na desni že gora Tabor (588 m), ki se mogočno dviga nad pokrajino. Na tej izjemno rodovitni ravnini pa je vse usmerjeno v kmetijstvo: velike njive, hlevi in krave … izjemno rodovitna ravnina, ki pa kljub namakanju željno čaka na dež.

 GORA TABOR

Z avtobusom se pripeljemo do sredine pobočja gore, na vrh pa nas po zelo zaviti cesti prepeljejo taksiji. Pričakoval sem, da bom lahko šel ta del poti peš, pa zaradi dogovorjene ure za mašo to ni bilo mogoče … Stojimo na vrhu gore, ki je “videla slavo edinega Boga, učlovečenega božjega Sina”, pred mogočno baziliko, ki jo je arhitekt Barluzzi zasnoval v romansko-sirskem slogu, s tremi stolpi, čisto v smislu tiste Petrove: Gospod, naredimo tukaj tri šotore … Ta cerkev je že tretja na tem kraju, poleg je tudi samostan in hiša za romarje, ki jo vodi skupnost Mondo –X, v kateri se zdravijo nekdanji odvisniki. Vstopimo v mogočno svetišče: tri ladje, stopnišče, kripta in nad njo osrednja apsida, z velikim mozaikom, ki prikazuje božansko skrivnost gore Tabor; okrog mozaiki, ki upodabljajo spremenitve božjega Sina: rojstvo, evharistija, trpljenje in vstajenje …. Pri daritvi v kripti, pri kateri je trajno navzoče Jezusovo spremenjenje pod podobama kruha in vina, prosimo, naj Gospod odpre oči naše vere v to skrivnost na tem kraju … To je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte! … Na nas se zliva nebeška lepota tega kraja, tu smo deležni delčka nebes (pav) … Obiščemo še oba ‘manjša šotora’, Elijevo in Mojzesovo kapelo in na kratko obnovimo še zgodbi obeh mož, ki v Stari zavezi utelešata postavo in preroke. .. Gospod, dobro je, da smo tukaj! … Ali moram res že oditi, se sprašujem tudi sam … Povabilo, ki ga vsakdo prejme na tem kraju je: da poslušamo ljubljenega, ker nam je razodel Očetovo obličje in nas vabi, da se z gore spustimo v naše običajno življenje ter izpolnjujemo njegovo voljo – pa čeprav je to še tako težko.

piše in fotografira: Marko Čuk

romanje ob 50-letnici Ognjišča

SEVERNA ITALIJA IN TORINSKI PRT

20. - 23. april 2015

vodi koprski škof dr. Jurij Bizjak

• ogled torinskega prta

• počastitev 200-letnice rojstva sv. Janeza Boska

• po poteh velikih papežev dvajsetega stoletja:
  sv. Janeza XXIII. in bl. Pavla VI.

Duhovni voditelj romanja bo koprski škof dr. Jurij Bizjak.

Avtobusi odpeljejo iz večjih slovenskih krajev (Ljubljana, Maribor, Novo mesto, Koper), glede na število romarjev. Vabljeni, da se prijavite tudi kot določena skupina iz župnije, dobrodošlo je tudi spremljanje vašega duhovnika.
Za več informacij ali rezervacije romanja se obrnite na agencijo TRUD, kontakti podatki so priloženi.

PRIJAVNICA

Prijazno vabljeni!

CENA: 298 evrov

VKLJUČUJE:
avtobusni prevoz, prenočevanje v hotelih 3***, tri polpenzione, oglede s strokovnim vodnikom, duhovno vodstvo, zdravstveno zavarovanje;

MOŽNA DOPLAČILA:
enoposteljna soba 65 evrov, vstopnine poravnate pri vodniku;

PLAČILNI POGOJI:
30% akontacije ob prijavi, drugo lahko v obrokih; SPLOŠNI POGOJI so sestavni del programa in so na voljo v poslovalnici.