Na goro Tabor

Sveta dežela (iz romarjevega dnevnika)

Zapuščamo Judejo in na poti proti Galileji se kar nekaj časa vozimo ob Jordanu. Občudujemo, kako dobro je ta svet izkoriščen za rodovitna polja, za ograjami in mrežami so izraelski kibuci, velike vasi, (500 –1000 ljudi), ki so jih Judje uvajali ob naselitvi, da bi se lažje znašli v arabskem svetu in si v njih uredili skupno gospodinjstvo, finance, obrambo, varnost … Poznamo pa še drugačno vrsto združevanja, nekakšne zadruge (mošavim), v katerih se povezujejo sorodne gospodarske panoge. – Na levi strani so nad nami slavne gore Gilboe, ki imajo v izraelski zgodovini pomembno mesto, saj so bile prizorišče velike bitke in izraelskega poraza v boju s Filistejci, v kateri je izgubil življenje tudi prvi Izraelski kralj Savel in njegovi trije sinovi. Naj ne pade na vas ne rosa ne dež … Naša pot zavija levo (proti SZ) na ravnino, ki se imenuje Ezrael (Gospod seje), ki se širi od Jordana proti Z. Počasi se vračamo iz depresije, pred nami je na desni že gora Tabor (588 m), ki se mogočno dviga nad pokrajino. Na tej izjemno rodovitni ravnini pa je vse usmerjeno v kmetijstvo: velike njive, hlevi in krave … izjemno rodovitna ravnina, ki pa kljub namakanju željno čaka na dež.

 GORA TABOR

Z avtobusom se pripeljemo do sredine pobočja gore, na vrh pa nas po zelo zaviti cesti prepeljejo taksiji. Pričakoval sem, da bom lahko šel ta del poti peš, pa zaradi dogovorjene ure za mašo to ni bilo mogoče … Stojimo na vrhu gore, ki je “videla slavo edinega Boga, učlovečenega božjega Sina”, pred mogočno baziliko, ki jo je arhitekt Barluzzi zasnoval v romansko-sirskem slogu, s tremi stolpi, čisto v smislu tiste Petrove: Gospod, naredimo tukaj tri šotore … Ta cerkev je že tretja na tem kraju, poleg je tudi samostan in hiša za romarje, ki jo vodi skupnost Mondo –X, v kateri se zdravijo nekdanji odvisniki. Vstopimo v mogočno svetišče: tri ladje, stopnišče, kripta in nad njo osrednja apsida, z velikim mozaikom, ki prikazuje božansko skrivnost gore Tabor; okrog mozaiki, ki upodabljajo spremenitve božjega Sina: rojstvo, evharistija, trpljenje in vstajenje …. Pri daritvi v kripti, pri kateri je trajno navzoče Jezusovo spremenjenje pod podobama kruha in vina, prosimo, naj Gospod odpre oči naše vere v to skrivnost na tem kraju … To je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte! … Na nas se zliva nebeška lepota tega kraja, tu smo deležni delčka nebes (pav) … Obiščemo še oba ‘manjša šotora’, Elijevo in Mojzesovo kapelo in na kratko obnovimo še zgodbi obeh mož, ki v Stari zavezi utelešata postavo in preroke. .. Gospod, dobro je, da smo tukaj! … Ali moram res že oditi, se sprašujem tudi sam … Povabilo, ki ga vsakdo prejme na tem kraju je: da poslušamo ljubljenega, ker nam je razodel Očetovo obličje in nas vabi, da se z gore spustimo v naše običajno življenje ter izpolnjujemo njegovo voljo – pa čeprav je to še tako težko.

piše in fotografira: Marko Čuk