Šola predstavlja hud stres

Pozdravljeni! Imam mlajšo sestrico, ki hodi v peti razred osnovne šole. Meni je šla šola gladko, ni se mi bilo treba veliko učiti, v glavnem sem imela petke. Zdaj hodim na gimnazijo, ki mi tudi ne povzroča preveč težav. No, učiti se moram, ampak gre. Moja sestrica pa ima veliko več težav, pravijo, da ima ADHD, v šoli ima učno pomoč, pogovore s svetovalno delavko. Zelo težko gre v šolo, zjutraj večkrat joka, včasih se zgodi, da zaradi glavobolov sploh ne gre v šolo. Tudi moja mama je zaradi tega precej obupana. Čutim, kako šola zdaj celi družini predstavlja hud stres. Po drugi strani pa razmišljam, da ima šola pretiran vpliv na življenje otrok, sploh ves tisti stres, ki ga povzroča nabiranje točk. Nekje sem slišala (pa ne vem, če je res), da v Italiji na primer osnovnošolci sploh ne nabirajo točk, ampak se lahko vsak vpiše na srednjo šolo po svoji želji. Potem sicer ni nujno, da to šolo tudi zmore dokončati, a se lahko prepiše. Kako pa vi gledate na šolski sistem, sploh osnovno šolo, kakšne so vaše izkušnje, kaj bi spremenili, kaj vam je bilo všeč in kaj ne?
Mia, 17 let

Draga Mia!
Najprej bi se ti rada zahvalila za tvojo odločitev, da si z nami delila svoje pomisleke glede šolskega sistema ter težav, s katerimi se srečuje tvoja sestrica. Prepričana sem, da se tvojim vrstnikom in vrstnicam po glavi, bolj ali manj, podijo podobne misli – s takšnimi sem se predvsem v času srednje šole soočala tudi jaz!
Praviš, da ima po tvojem mnenju šola prevelik vpliv na življenje otrok in mladostnikov – tukaj se povsem strinjam s teboj. Šolski sistem v Sloveniji je oblikovan tako, da je za vpis na želeno srednjo šolo ter kasneje na fakulteto treba doseči določeno število točk, potrebnih za izbrano nadaljevanje šolanja. Številnim mladostnikom to predstavlja veliko obremenitev, saj je v primeru, da se nekdo želi vpisati na srednjo šolo oz. fakulteto z visokimi omejitvami, treba vložiti veliko truda, časa ter razumevanja snovi. V nasprotju s slovenskim šolskim sistemom, ki se osredotoča predvsem na pomnjenje velike količine snovi ter doseganje visokih rezultatov, pa se denimo na Finskem otroci in mladostniki učijo tudi praktičnih veščin, kot so recimo šivanje, kuhanje ipd. Mislim, da bi bilo to smiselno vključiti tudi v slovenske šole, saj so praktične veščine poleg teoretskega znanja izjemno pomembne in uporabne tudi kasneje v življenju.
Vsemu stresu navkljub pa sem prepričana, da je znanje, ki ga pridobimo skozi osnovno ter kasneje srednjo šolo, zelo pomembno ter koristno, saj nam širi obzorja in nam omogoča, da nadgrajujemo svoja močna področja ter talente. Pravzaprav imamo kar velik privilegij, da je šolanje v Sloveniji brezplačno, saj morajo denimo v Angliji starši odšteti precejšnje vsote denarja, da njihovi otroci lahko obiskujejo osnovno in srednjo šolo – mnogo otrok v Afriki pa te možnosti sploh nima!
Za konec bi te želela še opomniti, da kljub vsem obveznostim, ki jih od tebe in tvojih vrstnikov zahteva šola, ne pozabiš nase ter na svoje dobro počutje. Zelo pomembno je, da ne zanemariš tistih obšolskih dejavnosti, hobijev, ki te napolnijo z energijo in ob katerih odmisliš ves stres in obveznosti, ki te še čakajo. Lahko je to vsaj 20-minutni sprehod, poslušanje glasbe, branje knjige, pisanje dnevnika, risanje, druženje s prijatelji, čas, preživet z družino, ipd. Ne pozabi, da je skrb za svoje dobro počutje enako pomembna kot šolske (in druge) obveznosti. S takšnim ravnotežjem sem prepričana v tvoj uspeh!
pozdravček, Neža, župnija Zreče

Mia, pozdravljena.
Sem Iza, tako kot ti sem tudi jaz dijakinja gimnazije. Razumem tvoje pomisleke glede šolskega sistema. Želja po sprejetju na določeno šolo z omejitvami lahko posamezniku povzroča precej stresa. Hkrati menim, da so omejitve postavljene z dobrim razlogom – v nasprotnem primeru bi bilo ogromno ljudi z enako izobrazbo, ki se ne bi mogli zaposliti, v nekaterih poklicih pa bi kadra primanjkovalo. Tudi ovrednotenje znanja z ocenami se mi zdi smiselno, je neka motivacija oziroma gonilo, ki nas prisili, da znanje dejansko osvojimo. Razumem, da je to za nekatere zelo naporno. Mogoče je pomanjkljivost sistema to, da takim posameznikom ni namenjene več pomoči in strpnosti. Če prav razumem, ima tvoja sestrica motnjo pomanjkanja pozornosti. Verjetno ji bo v srednji šoli najlažje, če izbere izobrazbo v smeri, ki jo res zanima. Mogoče ji lahko pomagate z iskanjem in raziskovanjem njenih hobijev in talentov. Najpomembnejše je, da ji pomagate pri zavedanju, da šola ni vse. Marsikdo brez blesteče izobrazbe v življenju ogromno doseže. Nismo vsi ljudje za vse, vsak je poseben in dober na svoj način. Vse se zgodi z razlogom, ne pozabi, da nas nekdo od zgoraj vedno varuje. Če sestra ne bo sprejeta na želeno šolo, ima Bog zanjo druge načrte. Upam, da njej in vaši družini ta situacija povzroči čim manj stresa. Osredotočite se na njene dobre lastnosti in imejte se radi. 😊
Iza, župnija Prihova

Pozdravljena, Mia!
Menim, da je izobrazba (posledično tudi šolski sistem) nujno potrebna. Ne predstavljam si, da bi danes nepismena oseba sploh lahko živela povprečno življenje. Mislim, da naš šolski sistem ni popoln, se mi pa zdi kar smiseln. Z osnovno šolo imam kar dobre izkušnje, saj mi je šla odlično :). Všeč so mi bile izbirne vsebine, športni dnevi, ekskurzije, tekmovanja. Niso mi bili všeč nekateri predmeti, domače branje, stvar z nadarjenimi učenci, ocenjevanja, ki so temeljila na pomnjenju …
Mislim, da bi v osnovnih šolah moralo poučevati več moških, malce bi tudi spremenil učno vsebino, kajti o slovenski osamosvojitvi se nismo ničesar naučili. Težavnost bi pa celo povečal, saj je po moji grobi oceni bila približno četrtina vseh vrstnikov na moji osnovni šoli zlatih učencev.
Rekel bi tudi, da je šola vzrok za stres, da pa je njegova količina odvisna od pričakovanj nas samih, naših staršev …
Žal mi je, da ima tvoja sestra takšne težave. Sočustvujem, kaj več pa ne znam.
Luka, župnija Zreče

Živjo, Tamara!
Ob misli na raziskavo, ki si jo zasledila, tudi mene strese, vendar za to ne bi krivila šole. Šola nam v veliki meri ponuja izobraževanja in ozaveščanje glede tega. V prvi vrsti bi se glede omenjene raziskave vprašala, ali so starši teh najstnic zadovoljni s svojo postavo in zunanjim videzom, saj se to prenaša tudi na otroke. Morda imajo najstnice tak zgled že doma, od otroštva. Po drugi strani so tu še družbena omrežja, ki pa niso edina kriva za tako mišljenje najstnic. Kaj pa novice vseh vrst? Tudi pri uporabi družbenih omrežij bi morali imeti prvo vlogo starši, že ko otroku kupijo telefon ali računalnik. Na spletu so vsebine, ki imajo starostno omejitev. Ker je v najstništvu nekaj najboljšega kršiti vsa pravila, najstniki zaidejo tudi na strani s starostno omejitvijo, kjer lahko napišejo katerokoli letnico rojstva. Problem je, da družbena omrežja brez večje cenzure dopuščajo objavljanje takih vsebin. Rešitev vidim v tem, da bi na spletu vzpostavili strožjo cenzuro in s tem preprečili dostop najstnikov do teh vsebin do polnoletnosti. Sicer pa leta niso merilo za nezadovoljstvo s svojim telesom!
Ana, župnija Mokronog

Pisanje Mie me je potegnilo v razmišljanje, saj sem ravno vključen v proces pedagoško-andragoškega izobraževanja. Srečujem se z vsebinami, ki sestavljajo različne učne procese: ocenjevanje, didaktični pristopi in podobo. Lahko priznam, da z veseljem spoznavam ozadja in smiselnost posameznih delov učnega procesa. Dragoceni se mi zdijo tudi trije različni odgovori mladih na Mijino pisanje, ki pritegnejo k dodatnemu razmisleku, kako njeni vrstniki, vrstnice gledajo na slovenski šolski sistem. Vsak izmed njih doda svoj poudarek. Njihova razmišljanja se mogoče nekoliko manj dotikajo še ene tematike, ki se mi jo zdi smiselno dodati ob bok, namreč, kako starši stojijo svojim najstnikom ob strani v izobraževalnem sistemu. Kolikokrat mogoče starši svojim otrokom postavijo lestvico šolskih ciljev tako visoko, da jim to prinaša dodaten pritisk in stres? Prepričan sem, da glede tega zagotovo ni enoznačnega recepta, vendar se dinamika ne razvija samo na strani izvajalcev šolskih vsebin, ampak tudi na nivoju družbe, družine oz. staršev v odnosu do šolskega sistema. Ali če povem s primerom: Pred nekaj tedni sem bil na enem od kariernih sejmov, kjer so se predstavljale tudi različne fakultete. Od strani sem opazoval dogajanje pri enem izmed predstavitvenih pultov, ki sta se mu približala mama in sin, verjetno dijak zadnjega letnika. Vsa vprašanja je zastavljala mama, sin je zgolj tiho stal v ozadju. Sam pri sebi sem se spraševal, kdo se pravzaprav želi vpisati na določeno fakulteto.
Strinjam se, da se da v šolskem sistemu marsikaj spremeniti, marsikaj je mogoče olajšati, in zagotovo se bodo spremembe dogajale, saj gre za proces, ki se spreminja. Razmere nikoli niso črno-bele. In ne želim si, da razglasimo zgolj grešnega kozla, bodisi učitelje, ocene, sošolce, starše bodisi sebe, če mi učenje trenutno ne gre … Vse našteto lahko pomaga, da se učenje preliva v konkretno življenje in da pripomore k življenjskim veščinam ter modrosti.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 3 (2023), 60-61.