Zakaj je na svetu toliko nespoštovanja?

Živjo, Robert in mladi, ki to berete! Rada bi z vami delila izkušnjo sprehoda po Ljubljani. Pred tedni sem bila s prijateljicama po šoli na sprehodu in kavi v starem delu mesta. Šle smo mimo restavracije s hitro prehrano (ne bi delala reklame), ko sem videla prerivanje med fanti pred restavracijo, zraven so bili varnostniki in tudi že nekaj policistov. Bile so prisotne tudi punce, da ne bom krivična. Bilo je precej glasno, kar pa me je še najbolj zmotilo, je bil odnos teh mladih do policistov in predvsem varnostnikov. Nekateri mladi so bili do njih očitno žaljivi, izzivalni, tudi do policistov niso kazali nobenega spoštovanja. Ne vem, kako se je cela situacija potem iztekla, saj smo šle hitro naprej. Sem pa potem tisti večer razmišljala o tem, da med mladimi manjka vsaj minimalno spoštovanje do avtoritet, na primer policistov, učiteljev, duhovnikov … Kaj mislite, zakaj je tako? Larisa, 17 let

Ob tem problemu ne bi s prstom pokazal na vse mlade in jih obtožil nespoštljivega odnosa do avtoritet, na primer policistov, učiteljev, duhovnikov. Sam sem bil s strani staršev in ostalih vzgojiteljev v mladosti vzgojen, naj spoštujem vse ljudi. Seveda pa lahko med vrstniki opazimo pomanjkanje spoštovanja, po moje zaradi tega, ker jim primanjkuje dobrega zgleda. Na sodobnih platformah, kot so TikTok in ostale aplikacije, dobijo videi z nespoštljivim obnašanjem veliko ogledov in mladi posnemajo tako obnašanje, ker se jim zdi frajersko. Zato pa smo lahko sovrstnikom, mladostnikom zgled mi sami, ki z vzorom pokažemo pravilno pot in jih opominjamo ob neprimernem vedenju. (Pavel, župnija Maribor – stolnica)

Kakšen je odnos do drugih, je odvisno od dveh dejavnikov – prvi in najvplivnejši je družina oziroma starši, na drugem mestu je družba. Marsikdo bi rekel, da je bolj odvisno od družbe, a sama ne menim tako, saj si mladi prijatelje izbiramo na podlagi svojih vrednot, te pa so nam bile dane prek staršev. Reči hočem torej, da je od staršev in razmer v družini odvisno, v kakšno družbo se bo vključil otrok – dobro ali slabo.
Vse se začne z družino. Družinski člani so prvi, ki jih otrok spozna, ko se rodi na ta svet, in oni so tisti, od katerih se uči v svojih prvih letih. Kot radi rečemo, besede mičejo, zgledi vlečejo – naj starši otrokom še tako govorijo, kaj je prav in kaj narobe, bodo otroci delali tako kot tisti, ki so jim zgled – v začetku torej starši, stari starši. Kakršen bo torej odnos staršev do duhovnikov, policistov, učiteljev, natakarjev in konec koncev do lastnih staršev, tak odnos bodo do teh ljudi razvili tudi otroci. Kar se tiče nasilja, pa menim, da če otroka vzgajaš s tepežem, bo tudi on svoje težave in konflikte z drugimi reševal na tak način.
Tudi družba močno vpliva na mlade. Opažam, da se navadno zbirajo otroci iz podobnih družin, tisti, ki v otroštvu niso prejemali prave ljubezni in vzgoje, otroci s podobno mentaliteto. Ti nato drug drugega spodbujajo v dejanjih, ki jih poznajo, so jim najbližja in so jih vajeni že od ranih let – vse od neprimernih besed do nasilja. Vsekakor pa se tudi nekaterim otrokom iz dobrih družin zgodi, da včasih zapadejo v slabo družbo. Za take menim, da so to le začasna dejanja v času iskanja samega sebe, a se bodo na koncu vrnili k vrednotam, ki jih gojijo že od malega, k tistim, ki so se jih naučili in jih opazovali kot majhni. Popolnoma drugače pa lahko končajo mladi iz družin, ki se le počutijo dobre družine. Za primer lahko dam prav vero, saj se mi zdi, da v šoli opazim precej takšnih dijakov – mladih iz družin, ki se imajo za zelo verne, doma pa imajo veliko razdejanje in si mame zatiskajo oči, otroka ves čas opravičujejo, da mu ni nikoli treba prevzeti nobene krivde in priznati nobene napake; taki mladi se bodo iz slabe družbe in neprimernega vedenja težko izvlekli.
Za konec bi dodala le še, kar je Pavel zapisal v Pismu Efežanom, saj pove več kot nešteto mojih besed: »Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. Spoštuj očeta in mater – to je prva zapoved z obljubo: da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji. In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju.« (Gaja, župnija Komenda)

Ob besedi avtoriteta ima verjetno vsak svojo predstavo.Beseda pomeni ugled, vpliv, ki izhaja iz znanja, sposobnosti, moči ali položaja. Marsikdo tej besedi mogoče pripisuje tudi negativen pomen in učinke. Marsikdo negativno razmišlja, da na drugi strani avtoritete posameznika dobivamo preveč podredljive, poslušne osebe, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo in niso zmožne kritičnega presojanja. Zato se je kot nasprotje avtoritarne vzgoje pojavila permisivna vzgoja. Osebno sem mnenja, da rešitev ni v odpravljanju avtoritete. Kdo je bil avtoriteta v mojem življenju? Učitelj, ki je na eni strani znal prisluhniti svojim učencem, na drugi strani pa je znal postaviti tudi meje in jih pospremiti s podnapisi.Zdelo se mi je, da skozi svojo držo kaže pravičnost, na eni strani je bil strog in na drugi srčen. Namenoma sem ob besedi avtoriteta pogledal v Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja, kjer še piše, da ločimo med tradicionalno in karizmatično avtoriteto. Prva naj bi svojo legitimnost črpala iz navade in tradicije, karizmatična avtoriteta pa naj bi izvirala iz prepričanja, da je oseba obdarjena s posebnimi lastnostmi. Dejstvo je, da že kar nekaj let govorimo o krizi avtoritete. Nisem ravno prepričan, da se v polnosti zavedamo, da bo ta kriza pripeljala do posledic na več ravneh: na polju socializacije, na polju funkcioniranja in interakcij v skupnostih in inštitucijah ter na področju prenašanja vsebin iz generacije v generacijo. Vsaka avtoriteta mora biti najprej priznana ali sprejeta, da zaživi v svoji vlogi. Pojavlja se mi vprašanje, če sploh znamo rasti v svojih vlogah in se izpopolnjevati, da v svoji okolici prejmemo ugled ali vpliv zaradi svoje drže oz. vsebine, ki jo prinašamo drugim. Iz otroštva mi ostaja spomin, kako se me vzgajali, naj pozdravim starejše ljudi in jih vikam, da tako spoštujem avtoriteto odraslih. Pravzaprav je res, kar ugotavljajo tudi mladi v svojih odgovorih na Larisino pisanje, da se spoštovanja učimo v domačem krogu, najprej v odnosu do staršev in starih staršev. Se pa danes nekateri starši postavljajo v vlogo prijateljev svojih otrok, in tako otrokom ne dajo izkušnje odnosa do avtoritete. Tako se tudi spoštovanje in kasnejša kritičnost do avtoritete težje razvije.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 3 (2019), 74-75.