Zakaj smo Slovenci tako skregani?

Robert, pozdravljen! Že nekaj časa imam eno dilemo, opažanje, o katerem tudi s prijateljicami kdaj debatiramo. Gre za temo skreganosti med Slovenci. Včasih v medijih govorijo celo o razklanosti naroda. Pa ne govorim samo o razdeljenosti zaradi druge svetovne vojne in dogodkov po njej. Govorim tudi o prepirih med sosedi, sovražnem govoru, pa o družinskem nasilju ... Nekje sem tudi prebrala, da smo Slovenci v vrhu lestvic tistih, ki se tožijo na sodišču. Kaj pravite – zakaj je tako? Sama si še nisem prišla na jasno.
Brina, 16 let

Slovenci smo že po naravi nastrojeni en proti drugemu.
Med sabo tekmujejo sosedje, družinski člani, prijatelji kot tudi stranke v vladi in izven nje. Nekateri imajo to še bolj izrazito in grejo v res skrajne mere prepirov. Nekateri celo pristanejo na sodišču. Sama sicer nimam opredeljenega natančnega vzroka za to, ampak mislim, da so v veliki meri za to krivi tudi mediji ter seveda zgodovina našega naroda. Naš narod je bil v zgodovini precej razklan in menim, da se je to na žalost preneslo tudi v sedanjost. Sicer ni tako hudo, kot je bilo včasih, vendar se bo poznalo še kar nekaj desetletij. Mediji pa vse bolj spodbujajo k takemu neprimernemu obnašanju. Pa ne samo mediji, tudi vplivneži. Vse večkrat zasledimo konflikte med vplivneži in nekateri jih pač poskušajo posnemati. To obnašanje naroda res ni primerno, ne spoštljivo, kaj šele zaželeno. Narod bi moral držati skupaj, biti enoten, zato prosim, res ne počnite tega, ker s tem ne mečete slabe luči le nase, ampak tudi na cel narod in državo.
Larisa, župnija Sv. Križ - Gabrovka

Razklanost naroda najbolj vidim v času volitev,
ko se začne kampanja, pa ko se pred volitvami pogovarjam s prijatelji. S posmehom mi povedo, da ne bodo šli nikoli na volitve, da je to brez zveze, da so vsi politiki isti. Kdo je torej razklal ta narod, to našo mlado državico? Jaz sem se zelo veselil, ko sem postal polnoleten, da se bom končno lahko udeležil volitev. Sprašujem se, ali res naša domovina ni vredna, da oddamo vsak svoj glas. In zakaj ni vredna mojega zanimanja, mojega časa? Zakaj se ne bi zanimali za razvoj, za prihodnost, zakaj ne bi Slovenci tudi molili za pametne voditelje? Imamo kak pameten razlog? A nam je res vseeno, kdo odloča? Poglejte, koliko manjših ali večjih narodov si po svetu prizadeva za lastno državo in hrepeni po samostojnosti. Že desetletja krvavijo, pa so še vedno pod jarmom močnejših. Boli me tudi izkušnja iz preteklih let šolanja, ko učiteljice niso smele ali niso mogle kaj več povedati na primer o osamosvojitvi Slovenije. Tudi nekateri učbeniki so tako oblikovani, da ta tema pride na vrsto ob koncu šolskega leta, ko smo vsi že z možgani na paši. Je to nalašč? Kdo noče, da se državljanska zavest dvigne? Žalostno dejstvo je tudi to, da smo Slovenci radi na sodiščih. Kaže na to, da se ne znamo pogovarjati, da drug drugega ne slišimo, da ne priznamo svoje zmote in trmarimo kot otroci v trgovini. Menim, da je to posledica slabe vzgoje. Videl sem, kako so učitelji v šolah zasičeni z res nepotrebnimi vsebinami in projekti, namesto da bi nam podali neke osnove za življenje, da bi nam razjasnili temeljna vprašanja, s katerimi se srečujemo.
Uroš, župnija Sv. Križ - Gabrovka

Brina, mislim, da razkol Slovencev v največji meri izhaja
iz svetovnonazorske razdeljenosti, ki Slovence v različnih državnopolitičnih tvorbah deli že kakšnih dvesto let. Ta različnost tudi ne bi bila tako problematična (kot tudi niso kulturne razlike med slovenskimi regijami), če je ne bi komunistična revolucija izkoristila za spodbujanje sovraštva in nasilja. Iz vojnih in povojnih zločinov pa izhajajo nepopravljene krivice in duševno trpljenje na vseh straneh, ki vpliva na naše odzive ali prezir (na družabnih omrežjih). Mislim pa, da nas nepravičnost (mnogi jo vidijo že v neenakosti) v družbi zelo moti, naj bo zaradi naše katoliške ali socialistične naravnanosti. Drugim ne privoščimo večjega ugodja, delavnim pa očitamo grebatorstvo. Sklepam, da sta na slovenske vrednote vplivali nenadnost vsiljene sekularizacije po 2. svetovni vojni in hitra liberalizacija z uvozom zahodne potrošniške kulture, ki jo verjetno tudi sama opažaš (recimo halloween). Tako namesto družine postaja vrednota ugodje, bogastvo. Nevoščljivost in na drugi strani vzvišenost (kot jo na primer opisuje Prežih v Samorastnikih) je vzrok mnogih sosedskih sporov. Zaverovanost v svoj prav pa nam utrjujejo mediji in medijski mehurčki, v katerih ostanemo, če ne iščemo neodvisnih novic. Vprašal sem se, kaj pa nas povezuje. Zagotovo so to praznovanja, mislim da smo Slovenci ob praznovanju bolj družabni od drugih narodov, kljub pregovorni zadržanosti. A državni prazniki, ki minejo brez javnih prerekanj, so morda Prešernov dan, novo leto in martinovo. Vseeno pa je alkohol tudi problem, ki se odraža v družinskem nasilju, obrekovanju in črni kroniki. Tudi v prometu, kot pri zvitosti izogibanja zakonom, marsikdo skuša skrivoma kršiti predpise, jezi pa se na soudeležence, če počnejo podobno. Dvojni standard, ki se najde tudi na sodiščih – res imamo po deležu največ primerov v EU. Če bi lahko ugibal, bi vzrok iskal v zaprtosti vase in nezmožnosti komunikacije. Sam sem pomislil tudi na šolski sistem, ki je nekoč spodbujal tožarjenje drug drugega pred učitelji, sedaj pa vse bolj spodbuja sodelovanje. Na družinsko nasilje pa bi pogledal iz vidika prenašanja vzorcev skozi generacije. Še zgolj dve generaciji nazaj je bila revščina večinoma velika in življenjske razmere težke. Ljubezni in topline v vzgoji je bilo malo. Preživetje je bilo le v garanju, odnosi so trpeli. Verjamem, da so današnje razmere tudi posledica tega.
Hvala ti za to vprašanje, saj si mi dala možnost, da sem se ob premisleku o tem tudi pogovarjal z drugimi. In mislim, da je prav v skupnih pogovorih in iskanju stvari, ki nas združujejo, rešitev marsikatere zamere, čeprav se zdi, da je med nami bolj malo odpuščanja.
Luka, župnija Poljane nad Škofjo Loko

Pozdravljena, Brina,
super se mi zdi, da razmišljaš o našem narodu, da te zanima, zakaj smo Slovenci med sabo tako razdeljeni, da nas v nekem pogledu to celo ločuje od drugih evropskih držav in postavlja na prvo mesto v Evropi. Tvoje vprašanje me je spodbudilo, da sem tudi jaz o tem razmišljala, se pogovarjala z drugimi in prišla do takega zaključka: zagotovo obstaja več dejavnikov, ki vplivajo na sprtost med Slovenci, izpostavila bi pa predvsem tri – zgodovino, vrednote in slovenski značaj.
Kar se tiče zgodovine: med Slovenci so se nesoglasja pojavila večkrat, že v času reformacije, ko so nekateri sprejeli protestantizem, drugi so ga preganjali, kasneje v 19. stoletju med mlado- in staroslovenci, najbolj pa smo se zagotovo razdelili med drugo svetovno vojno in v času po njej, kar seveda posredno vpliva na naše odnose v sedanjosti in je po mojem mnenju glavni razlog za sedanjo napetost v našem narodu. Komunistična partija, ki je pred osamosvojitvijo Slovenije pri nas vladala dobrih štirideset let, ni trpela nobenih tekmecev in drugačnega mišljenja. Nasprotno misleči so ali bežali v tujino ali bili kaznovani (s smrtjo oziroma zaporom) ali pa so morali skrivati svoje prepričanje ter biti pokorni vladajočim. Ta režim je vztrajal do leta 1990, kar pomeni, da je večina danes živih Slovencev še živelo v njem. Na eni strani torej strah in nemoč, na drugi občutek moči in večvrednosti. Postavi se v vlogo nekoga, ki so mu na primer med vojno partizani (se pravi bratje Slovenci) ubili starše, potem pa za to toliko časa ni dobil opravičila oziroma ta umor ni bil obsojen kot največji zločin, pač pa so storilci še danes celo povzdignjeni v narodne junake. Če ni opravičila in odpuščanja, ni pomiritve, in ta nemir, nemara celo sovraštvo, se prenaša iz roda v rod, vse do danes. Odsev zgodovine je tudi v tem, kako Slovenci danes razumemo politiko: levi naj bi slavili pretekli režim, desni pa naj bi zaničevali pomen osvobodilnega boja, ki ga imajo na levi za največjo vrednoto. Po mojem mnenju bi obsodba zločinov, ki so se dogajali med drugo svetovno vojno in po njej, pripomogla k pomiritvi naroda in k spravi Slovencev, da ne bi bilo več take napetosti v narodu. Iz nje namreč v veliki meri zajemajo tudi sovražni govor in prepiri med sosedi. Sicer se danes že počasi dela korake naprej v smislu izkazovanja spoštovanja in pietete do žrtev komunizma (na primer prekop posmrtnih ostankov), vendar se kot družba še zdaleč nismo lotili temeljitega prečiščevanja in iskanja resnice.
Kar se tiče vrednot: gotovo je ena največjih vrednot Slovencev delo in ravno na tem področju imamo problem. Ne cenimo dela eden drugega, večkrat se zviška gleda na fizične delavce in na poklice, za katere ni potrebna zaključena fakulteta. Zato se lahko veliko ljudi ne počuti dovolj spoštovanih, tudi to zbuja napetost. Med Slovenci mesto najde tudi veliko nevoščljivosti in privoščljivosti. Drug drugemu ne privoščimo imetja in uspešnosti, izjemno radi beremo črno kroniko in obrekljive novice, vsaj glede na to, kako cveti tisk, ki jih vsebuje. Eden od vzrokov krhanja odnosov v družini je, da se le-ta na lestvici vrednot pomika za dobiček in uspešnost, zato ji tudi kot družba nismo več tako naklonjeni kot nekoč. Med Slovenci je vedno manj razumevanja za družinsko življenje, ki tako kot služba zahteva veliko truda in odgovornosti.
Kar se tiče značaja: Slovenci veljamo za malo bolj zaprt narod, predvsem v primerjavi z bolj južnimi. Zdi se mi, da medtem ko drugje spore rešijo na ulici z vpitjem en na drugega ali s kakšnim pretepom, Slovenci, namesto da bi se pogovorili, raje pestujemo zamero in se spuščamo v sodne postopke, kot bi se nam to zdel še najkulturnejši način za reševanje medsebojnih konfliktov. Za družinsko nasilje bi spet lahko bila kriva slovenska težnja k zaprtosti, ne h komunikaciji, ter tudi lastnost Slovencev, da radi pijemo alkohol. Naša poraba je namreč nad povprečjem Evropske unije: leta 2019 je registrirana poraba alkohola znašala 11,05 litra čistega alkohola na vsakega prebivalca Slovenije, starejšega od 15 let (NIJZ, 2020).
Takšno je moje mnenje. Upam, da ti bo pomagalo na poti iskanja odgovora na vprašanje, ki se ti je porodilo.
Petra, župnija Poljane nad Škofjo Loko

Osebno gledam na sprtost med Slovenci predvsem z vidika, da nam primanjkuje prostora, kjer bi lahko spregovorili. Zelo hitro se počutimo ogrožene in napadene, čemur pogosto sledi branjenje z vsemi mogočimi sredstvi. Pomembno nam je, kdo bo na koncu zmagal, in seveda, da sem to jaz. Zagovarjam, da je v prvi vrsti potreben prostor, da ljudje spregovorijo, kar ne pomeni, da kogarkoli napadajo, ampak da spregovorijo o svojem zornem kotu. Eno od osnovnih načel vsake komunikacije je problem izhodiščne točke. Svoje doživljanje podelim z ostalimi, ne zato, da bi komurkoli očital in metal kamenje v drugega. Smiselno si je zato prizadevati za tako imenovane kroge pomiritve, ki jih poznajo marsikje v tujini in delujejo pod dežnikom obnavljalne pravičnosti. Lahko bi izkoristili marsikatero okolje, kjer smo ljudje povezani, naj bo to soseska, župnija ali krajevna skupnost. Prepogosto smo usmerjeni navzgor in čakamo, da se nekaj zgodi na nivoju države. Ne smemo pozabiti, da se konflikti odvijajo tudi na drugih nivojih in je zato dobro vzpostavljati modele reševanja in upravljanja s konflikti na različnih ravneh. V Sloveniji že kar nekaj časa poznamo tudi možnosti mirnega reševanja sporov, kjer je tudi več alternativ sodnim sporom. Določene konflikte je treba usmerjati, da vključene strani lahko živijo naprej, v smeri morebitne rešitve, s katero sta lahko zadovoljni obe strani.  Zadovoljstvo prinaša mir in spravo. Nobena rešitev ne sme biti izsiljena, ker se v nasprotnem primeru vsebina konflikta vrača kot bumerang. Prav tako si ne smemo zatiskati oči, da konflikta ni oziroma da je ta del zgodovine, kar nas menda v sedanjosti ne zanima več in gledamo le še naprej.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 12 (2023), 60-61.