Moj odnos z očetom

Dragi Robi in mladi, ki berete to rubriko! Z vami bi rad delil eno osebno stvar, zato mi ni najlažje, ko to pišem. Hkrati pa ni nič posebnega, morda je kar pogosto med fanti mojih let. Govorim o odnosu s svojim očetom. Predvsem o pomanjkanju odnosa. Ne želim v tem kratkem pisanju valiti krivde nanj, ampak občutek imam, da sem ga razočaral. Predvsem zaradi moje izbire šole, hodim namreč na bolj umetniško šolo, moj oče pa je klasični strojnik. Zdi se mi, da sva se odtujila predvsem zaradi tega, pa morda tudi zato, ker kot družina nismo veliko skupaj. Oče je tudi veliko odsoten, veliko dela. Zaradi tega nama s sestro nikoli ni nič manjkalo, nikdar pa nisem imel občutka, da sem kot edini sin dosegel očetova pričakovanja. Nikoli se sicer še nisem uspel zares pogovoriti z očetom, morda tudi zato, ker je bolj zaprte sorte. Kakšne so vaše izkušnje z vašim očetom? Kako bi lahko načel pogovor o teh mojih občutkih – ne želim ga namreč prizadeti …? Lep pozdrav vsem!
Voranc, 17 let

V življenju nas ves čas spremljajo pričakovanja. Starše imamo radi in so nam že od otroštva vzor. Zato nam je pomembno, kaj si mislijo o nas in kaj pričakujejo. Seveda jih ne želimo razočarati. Vendar si moramo poklicno pot izbrati sami, in sicer tisto, ki nas zanima in nam je všeč, saj bomo poklic opravljali mi, in ne naši starši. Sam veš, zakaj si izbral to šolo. Če si to res želiš, vztrajaj. Tvoj trud bo poplačan in ga bo prej ko slej opazil tudi oče.
Moj odnos z očetom ni najboljši. Nisva zelo povezana. Čeprav se nikoli nisva veliko pogovarjala, sva včasih imela res dobre pogovore in želim si, da bi bilo tega več. Ob vseh obveznostih nekako ne najdeva časa in tudi nisva vedno pri volji.
Predlagam ti, da najdeta neko skupno stvar, ki vaju bo povezala. Počnita nekaj skupaj, in ob tem bosta imela tudi čas za pogovor. Spomnim se, ko sem s svojim očetom pospravljala drva. Takrat sva skupaj preživela kvaliteten čas. Veliko sva se pogovarjala, še nekaj naredila zraven, in oba sva bila zadovoljna.
Larisa, župnija Novo mesto – sv. Janez

Dragi Voranc,
tudi moje izkušnje z očetom so podobne. Sicer se nisem odločil za šolo s področja, ki mu ne bi bilo pisano na kožo, a ga prav tako kot tvojega očeta ni veliko doma. Dosti dela tudi popoldne in težko je najti čas za pogovor. Celo ko ima nekaj časa, ga v veliki meri porabi za moji mlajši sestrici. Zato razumem, kako se počutiš. Svetujem ti, da do njega pristopiš, ko bo sam. Vem, da za to ni veliko časa, ker imaš obveznosti za šolo, prav tako kot ima on svoje. A si moraš sam vzeti nekaj časa za vajin odnos. Začneš lahko z nekaj preprostimi vprašanji pred odhodom v posteljo. Nekaj v smislu, kakšen je bil njegov dan ali kaj podobnega. Poskušaj tako dan za dnem. Postopoma poglobi pogovor. Začenjaj daljše pogovore na temo tebe, tvojega življenja, prihodnosti in odločitve za šolo. Pojasni mu, da te to področje veseli tako kot njega strojništvo. Vem, da te bo razumel. Ti si tisti, ki mora zbrati pogum in očeta ogovoriti.
Srečno, Tine, župnija Novo mesto – sv. Janez

Spomnim se, da sem pred leti dobil prošnjo za posredovanje v konfliktu med družinskima članoma. V opisu je bilo navedeno, kako je pravzaprav za vse, kar se dogaja v tem odnosu, odgovorna le ena oseba. Ko smo se dobili, sem oba povabil, da mi opišeta svojo plat zgodbe. Eden od njiju se je takoj po teh besedah naslonil na svoja kolena in glavo spustil navzdol. Druga oseba v tem konfliktu je predlagala, da bi začela … V nadaljevanju je sledil opis, kaj vse je pripovedovalec storil za nasprotno stran. Ob vsem tem je nasprotna stran, oseba, ki je bila naslonjena na svoja kolena, mirno vztrajala v svoji drži. Po približno dvajsetih minutah pripovedovanja pa je ta oseba dvignila glavo, nekaj trenutkov mirno zrla v svojega nasprotnika in nato izjavila en sam stavek: »Ja, rad me pa nisi imel nikoli!«
V tem konfliktu sta bila pravzaprav udeležena oče in sin. Oče je v svoji predstavitvi povedal, kaj vse je naredil za sina, kaj vse mu je kupil, omogočil, čemu vse se je moral odreči … Na drugi strani je dobil drugačno ogledalo. V razreševanju in iskanju poti naprej se je kasneje izkazalo, da je osnovna komponenta, ki jo pogreša sin, ljubezen, ki pa jo sam občuti predvsem v času in očetovi navzočnosti. Oče se je dejansko ujel v zanko vseh mogočih opravil, ki mu jih je nalagala služba in njegove ostale aktivnosti. Velikokrat se spomnim na ta stavek, ki je odmeval v prostoru, med dvema, ki sta prišla zaradi konflikta, ki sta ga doživljala v odnosu. »Ja, rad me pa nisi imel nikoli!« Če vseeno stopim nekoliko v bran očetu, si danes mislim, da je oče marsikaj počel za blagostanje svojega sina, tudi z mislijo, da ga ima rad in da vse, kar mu nudi in omogoča, predstavlja njegovo ljubezen. Živimo v času, ko mnogokrat slišimo drug od drugega, da nimamo časa, kako nam ga zmanjkuje in kako smo ujetniki te spremenljivke v človekovem življenju.
Kaj naj ti podarim, človek? Podobno vprašanje si mogoče zastavlja marsikdo od vas, ko želi obdarovati sebi drage ljudi. Nemalokdaj lahko imamo težavo s pravim darilom, posebej, ko se hitro izgubimo v množici materialnosti, ki nas obdaja in z mnogih strani pritiska na nas s poceni ponudbo in umetno ustvarjenimi potrebami. Če prisluhnem današnjemu človeku, ki mi sporoča, česa mu manjka oz. nima, je med prvimi na seznamu želja zagotovo stavek, ki ga pogosto slišim: »Nimam časa.« Ljudje menda nimamo časa. Najpogosteje nam ga zmanjka v okoljih, kjer bi ga potrebovali največ, v družini, med prijatelji. Zato je smiselno, da sočloveku podarimo čas – svoj čas. Koliko od nas je že naredilo darilni paket, kjer je bilo preprosto sporočilo: Za letošnji božič ti poklanjam eno uro časa na teden? Marsikdo bi se razveselil takšnega darila.
Velikokrat slišim mladostnike, ki sporočajo, kako so starši lahko pametni, pa ne v smislu, da bi bila pohvaljena modrost staršev, ampak v smislu, da so vedno v polni zlasti nekih nasvetov in usmeritev, pa tudi zgodbic, kako so oni nekaj naredili, kako so se znašli v podobni situaciji v svojem času. Mladi zelo jasno sporočajo, da ne prosijo v prvi vrsti za nasvet, ampak da bi lahko spregovorili o tem, kaj doživljajo, kaj nosijo v sebi. Tudi Voranc v svojem pismu sporoča predvsem vsebino, ki jo doživlja v odnosu do očeta. Mogoče njegov oče sploh nima nobenega jasnega stališča glede izbire sinove šole, a Voranc ima v sebi skrb, kaj si pravzaprav oče misli. V naših odnosih je lahko veliko predvidevanj, ugibanj, ki pa jih pogosto ne izrazimo in ne preverimo na drugi strani odnosa. Na misel mi prihaja lik sv. Jožefa, o katerem marsičesa ne vemo, kar pa vemo, je v Svetem pismu zapisano z zelo malo besedami. Opisana je predvsem njegova drža, njegova dejanja. Sam si sv. Jožefa predstavljam kot tistega, ki je znal poslušati in je v modrosti ter tudi povezanosti z Bogom iskal svoj odziv do svojih najbližjih. Ja, tudi če je bil veliko tiho, je po moje spregovoril z dejanji.

 Naj bo prav on lik, ki nas moške spodbuja, da oblikujemo svojo vlogo in jo utrjujemo v različnih odnosih, posebej tudi očetje do svojih otrok in otroci do staršev. Kaj podariti človeku kot darilo ob vstopu v novo leto? Pravzaprav je to nekaj, kar je tudi nam podarjeno in kar smo.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 1 (2024), 60-61.