Živjo, Robert! Pišem ti o temi, ki mi je blizu tako z osebnega kot profesionalnega področja – letos bom namreč začela s študijem na Pedagoški fakulteti. Ko končam študij, se vidim kot učiteljica, verjetno malo starejših otrok, morda srednješolcev. Pred dnevi sem nekje na spletu zasledila ugotovitve raziskave, da tretjina slovenskih dijakinj zaradi vpliva družbenih omrežij razmišlja o plastični operaciji. To me je kar streslo, da vsaka tretja punca razmišlja, da ji nekaj manjka ali da bi si morala nekaj 'popraviti'!? Pomislila sem, da smo te najstnice kot družba pustili na cedilu, da mladostnike puščamo neopremljene na družbena omrežja, ki jih zasipajo z lepotnimi ideali in pritiski. Mislim, da šolski sistem na tem področju precej zaostaja, da ne zna pripraviti otrok in mladostnikov na svet družbenih omrežij. Razmišljala sem celo o tem, da bi morala biti družabna omrežja zaradi svoje škodljivosti prepovedana – morda celo do polnoletnosti. Sem grozna, če tako razmišljam? Kaj bi rekli mladi, kaj bi rekel ti?
Tamara, 19 let

Tudi sama bi omejila uporabo spletnih medijev, sploh pri otrocih, ki bi jim onemogočila dostop do kakršnih koli spletnih vsebin, saj je dokazano, da se možgani, ki so konstantno izpostavljeni določenim spletnim vsebinam, slabše razvijajo. Prav zato me bolj kot za najstnike skrbi za otroke. Grozno je, kako uporaba interneta vpliva na ves svet, ki se prav zaradi elektronike vedno hitreje spreminja. Otroci imajo oslabljene motorične sposobnosti, socialne veščine in tudi pri vedenju/obnašanju niso ravno na vrhuncu. Ure in ure preživijo za ekrani, namesto igranja v naravi in druženja s prijatelji. Prav nič me ne čudi, da na takšne otroke v mladostništvu tako zelo vplivajo spletni mediji in da se dekleta poskušajo približati nekim idealom, dobljenim z interneta, ter da jim mnenje nekih tujcev pomeni tako veliko. Krivcev za takšne in drugačne dogodke in razplete ne moremo najti, saj je naše življenje postalo tako prepleteno z internetom, da brez njega praktično ne moremo živeti življenja, kot ga od nas zahteva družba. Se pa popolnoma strinjam, da je potreba po ozaveščanju v šolah in tudi spremembi šolskega sistema že alarmantna. Posledice pasti na spletu ter odvisnosti, ki jo lahko povzročijo družabna omrežja, igrice in videi, so vedno bolj prepoznavne in vedno bolj prisotne v našem vsakdanu; ozaveščanja o vsem pa nikjer, saj pogosto odrasli niti niso tako vešči računalnikov in vsega, kar lahko na spletu počnemo, kot mladostniki, ki s tem že praktično odraščajo. Kljub vsemu pa se gradnja zdrave samozavesti začne doma, v družini. Vsak otrok hrepeni po tem, da bi bil ljubljen in bi ga doma sprejeli točno takšnega, kot je. Samo iz takšnih otrok lahko postanejo mladostniki, ki se zavedajo slabosti in vseh pasti interneta ter znajo živeti z mediji in si začrtati jasne meje, ki jih uporabljajo ne samo v virtualnem življenju, temveč v resničnem svetu.
Janet, župnija Dobrovnik

Živjo,
sama menim, da socialna omrežja dejansko niso škodljiva. Gre le za odnos do njih. Nekateri v osebah na družabnih omrežjih – influencerjih vidijo vzor in stremijo k temu, da bi s tem postali tudi boljša verzija sebe, nekateri pa se z njimi primerjajo na vseh možnih ravneh. Splošno znana resnica je, da se le oni ne pokažejo vedno v realni luči, zato v resnici nikoli ne moremo zares vedeti, kaj se jim dogaja, kako so v resnici videti, kako se počutijo, saj večino časa prikazujejo le lepe dogodke in prizore, ko se imajo fino. Kot družba pa se mi zdi, da smo preveč zahtevni glede tega, kako obravnavamo druge. Ne samo zaradi socialnih omrežij, ampak zaradi drže, da je tisti, ki ni videti “dobro”, sigurno slaba oseba, in kdor ni oblečen v znamke, prav tako ni dober.
Glede prepovedi menim, da je precej nesmiselno, saj lahko na družabnih omrežjih najdemo tudi marsikaj dobrega ter so odlična za komunikacijo z ljudmi, s katerimi nismo tako pogosto v stiku.
Liza, župnija Ljubljana - Sv. Peter

Hejla 🙂
Lahko začnem kar s tem, da se tudi sama večkrat znajdem pri precej podobnih mislih/vprašanjih … Mišljenje, da moraš ugajati družbi in se obnašati kot večina tvojih vrstnikov, se pojavlja vse hitreje v otroštvu. Z vsemi objavami medijev in napredkom tehnologije so se nam kot družbi začele spreminjati vrednote in stališča. Menim, da se v nekem obdobju življenja velika večina mladostnikov znajde v mislih o »popravljanju« samega sebe. Vprašanje je le, v kakšnem trenutku življenja se znajdeš tam in koga imaš okrog sebe, kaj ti pravi okolica pa tudi starši … Ljudje s(m)o ogledalo staršev; če so starši mnenja, da je vse dobro in resnično, težko otroka prepričaš v karkoli drugega. Če starši ne usmerijo otroka, kje je treba narediti »cenzuro« glede tega, kaj je resnično in kaj je obdelano, pri uporabi socialnih omrežij, pri ogledu reklam, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, potem hitro razmišljamo o nekih »idealih«. Mnenja sem, da se stvari začnejo zapletati, ko (pre)mladi dobijo nenadzorovan dostop do internetnih vsebin. Tudi v šoli bi se lahko več pogovarjali o samopodobi, marketinških idealih (če temu lahko tako rečemo) ... Starejši kot si, lažje sam presodiš, kje je meja realnosti. Sama sem sicer mnenja, da prepoved nečesa včasih lahko stori le še slabše ... saj veš, tisto, česar se ne sme, je otrokom še »slajše«. 🙂
Prelep dan ti želim,
Jana, župnija Jarše

Živjo, Tamara!
Ob misli na raziskavo, ki si jo zasledila, tudi mene strese, vendar za to ne bi krivila šole. Šola nam v veliki meri ponuja izobraževanja in ozaveščanje glede tega. V prvi vrsti bi se glede omenjene raziskave vprašala, ali so starši teh najstnic zadovoljni s svojo postavo in zunanjim videzom, saj se to prenaša tudi na otroke. Morda imajo najstnice tak zgled že doma, od otroštva. Po drugi strani so tu še družbena omrežja, ki pa niso edina kriva za tako mišljenje najstnic. Kaj pa novice vseh vrst? Tudi pri uporabi družbenih omrežij bi morali imeti prvo vlogo starši, že ko otroku kupijo telefon ali računalnik. Na spletu so vsebine, ki imajo starostno omejitev. Ker je v najstništvu nekaj najboljšega kršiti vsa pravila, najstniki zaidejo tudi na strani s starostno omejitvijo, kjer lahko napišejo katerokoli letnico rojstva. Problem je, da družbena omrežja brez večje cenzure dopuščajo objavljanje takih vsebin. Rešitev vidim v tem, da bi na spletu vzpostavili strožjo cenzuro in s tem preprečili dostop najstnikov do teh vsebin do polnoletnosti. Sicer pa leta niso merilo za nezadovoljstvo s svojim telesom!
Ana, župnija Mokronog

Hvaležen sem za vse odzive mladih na Tamarino pisanje. Odpira se mnogo vprašanj, o katerih se je smiselno pogovarjati in jih naslavljati. Koliko imamo sploh ljudje prostora, da spregovorimo o svoji samopodobi, tudi znotraj družinskega okolja? Mogoče se motim, ampak še vedno imam občutek, da je to neke vrste tabu tema, ob kateri je tudi med družinskimi člani lahko navzoč strah, »kaj si bo drugi mislil« … Dejstvo je, da se nam pri premikanju po medmrežju pojavijo različne vsebine, ki predstavljajo neke vrste ideale lepote, uspešnosti, sreče … Ob vsem tem se pogosto ne ustavimo in vprašamo, kaj vse se ob tem dogaja v mojih možganih, kako se lahko razvije idealiziranje videne podobe in primerjanje s samim seboj. Podobno se dogaja, ko vidimo objavljene družinske fotografije, model nasmejanih in razigranih družinskih članov, sami pa imamo izkušnjo, da družinsko življenje ni vedno takšna pravljica. Moje mnenje je, da bodo internet, omrežja, aplikacije in vse, kar še pride, vedno bolj navzoči med nami in vedno bolj del našega vsakdanjika.
Smiselno bi se mi zdelo, da se učimo kritično sprejemati te vsebine, da ne prevlada rutina, da se ne ujamemo v zanke, ki nam jih nastavljajo algoritmi. Predvsem si želim, da bi bila »online« doživetja pospremljena s pogovorom, da bi nam bilo to orodje v korist, ne pa v škodo. Iskreno upam, da bo tudi tokratni izziv, ki ga je poslala Tamara, pripomogel v tej smeri.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 10 (2022), 60-61.

Robert, pozdravljen. Pišem zaradi dileme, ki jo imam. Od majhnih nog me je zanimala vojska, igral sem se z vojački, gledal dokumentarne oddaje na TV o vojaški opremi in podobno. Pa nisem nek nasilnež, vem, da je vojna nekaj groznega. Ampak verjamem, da vojaki delajo tudi za mir, da branijo svoje ljudi, vojske s svojim obstojem preprečujejo napad druge države. Vedno me je fascinirala disciplina vojakov, red, hierarhija, medsebojna podpora. Razmišljam, da bi po končani srednji šoli šel za poklicnega vojaka. Moja sestra pa je nad tem zgrožena, pravi, da bom ubijal ljudi. Zato ne vem, ali bi s to izbiro res naredil nekaj slabega, mogoče je biti vojak celo greh? Nisem še našel pametnega odgovora ...
Luka, 17 let

Iskreno, vojska me dokaj odbija.
Vedno se mi je zdelo, da je tam odkrita želja po nadzorovanju in ukazovanju ljudem. Temelji pa bolj na živalskih nagonih kot na sporazumnem mišljenju. Poleg tega uniči človekovo mentalno zdravje. Ali ne bi bilo lepše preprosto biti gasilec in dejansko pomagati ljudem? Tudi če kot vojak nikdar ne stopiš na aktivno bojišče, si še vedno žrtev sistema in izkoriščanja. Disciplina je zatiranje svobode. Vsakogar se da zmanipulirati v nasilneža. Seveda pa, če je to tvoja želja, ti tega ne morem preprečiti in tudi tvoja sestra ne. Vsak ima svojo pot in včasih traja, da se človek najde. Zato poskusi. V življenju si lahko vedno premisliš.
Matija, župnija Šmarje pri Jelšah

Luka, pozdravljen!
Razmišljal sem o tvojem problemu in odločitvi za poklic vojaka. Ko razmišljamo o omenjenem poklicu, nam sprva morebiti zares pride na misel bojevanje in ubijanje ljudi. Pa vendar menim, da poklic v sebi skriva veliko potenciala, poslanstvo, s katerim se težko primerja veliko drugih poklicev. Opravljanje vojaškega poklica vsekakor ni greh. V ključnih trenutkih lahko namreč pomagaš pri reševanju ljudi v stiskah in pri naravnih nesrečah, varovanju domovine ter prispevaš k ohranjanju miru. Ravno v teh dneh se naša država sooča s stisko, ki jo povzroča obilno deževje in poplavljanje rek. Pri odpravi posledic imajo veliko vlogo tudi vojaki, ki lahko s svojimi vozili in opremo pomagajo pri reševanju in čiščenju. Poleg vsega naštetega pa skupaj s poklicem vojaka pridobiš še navade, red in disciplino, ki ti koristijo tudi v nadaljnjem življenju. V življenju je namreč treba gledati na pozitivne plati, in ne vedno pomisliti zgolj na slabo. Če boš svoj poklic vojaka opravljal vestno in v smeri čim manjšega števila žrtev, jaz v vojaškem poklicu ne vidim problema oziroma greha, kot ga je poimenovala tvoja sestra.
Filip, župnija Teharje

Zdravo,
tvoje vprašanje je precej zahtevno in tudi sam bi imel veliko težav z odločitvijo. Upam pa, da ti bo moje razmišljanje pomagalo premisliti situacijo in narediti pravo potezo.
Vsi vemo, da biti vojak ni enostavno, saj zahteva veliko poguma in požrtvovalnosti. Kot najmanjši del pripadaš mnogo večji tvorbi, pri tem pa skrbiš za sovojake in domovino. Ta skrb ima predvsem dve nalogi – osvajanje ali obrambo. Po mojem mnenju boš glede na to, katera naloga ti je ljubša, ugotovil, kaj te je spodbudilo oziroma s kakšnim namenom bi bil vojak.
Menim, da se tudi kot vojak lahko odločiš za dobro z varovanje človeških življenj ter tudi materialnih dobrin. Ob naravnih nesrečah, kot so na primer sedaj, vojaki pomagajo pri postavljanju protipoplavnih vreč ali popravilu po poplavah in rešujejo življenja.
Prav tako moraš razmisliti, da poklic vojaka ni edini, ki lahko uniči življenje z napačnim namenom. Tudi poklic, kot je učitelj, lahko z napačnim delovanjem vsaj onemogoči polno življenje otrok, če že ne spremeni tok njihovega življenja. Mnogo je tudi poklicev v različnih industrijah, ki s svojim delovanjem posredno škodujejo zdravju ljudi. Vendar proizvajajo izdelke, da lahko celotna družba bolje deluje in imamo visok življenjski standard.
Po drugi strani verjetno ni ničesar, kar bi tako neposredno uničevalo človeška življenja, kot to dela orožje. Njegov edini namen je onemogočanje in pobijanje nasprotnika, tako da nikoli ne more biti ljudem v pomoč.
Kakorkoli, na koncu je tvoj namen, za kaj si boš prizadeval, celo pomembnejši od tega, kakšen poklic si boš izbral. 😊
Jakob, župnija Šmarje pri Jelšah

Zdravo, Luka!
Nikoli se nisem veliko poglabljala ali razmišljala o vojaškem poklicu, saj me to ni najbolj zanimalo. Glede na tvojo situacijo pa se mi zdi, da v današnjem času (vsaj v Sloveniji) vojska služi bolj pomoči ljudem, reševanju iz stisk ter zagotavljanju miru, kot pa bojevanju in ubijanju. Zdi se mi, da če te veseli poklic vojaka, bi moral slediti svojim željam. Med tvojim delom v vojski pa ti priporočam, da se večkrat priporočiš Bogu z molitvijo.
Blažka, župnija Teharje

Odziv mladih na Lukovo pismo se mi zdi pravšen razmislek z razlogi pro in kontra. Večkrat nam zmanjka prav takšen prostor, kjer so lahko izrečeni razlogi za in proti. Nemalokdaj se nam v pogovorih lahko zazdi, da smo se znašli v ringu, kjer čakamo samo na to, kdo bo zadal močnejši udarec in kdo bo zmagal. Argumenti imajo svojo moč, a nas morajo še vedno voditi v nadaljnji razmislek. Luka je smiselno izrazil dvom, ki ga ima glede svoje odločitve. S septembrom se za šolarje ponovno odpirajo šolska vrata, nadaljuje se rast v znanju in osebnosti in hočeš nočeš tudi odločanje o nadaljnji življenjski poti. Pravzaprav danes gradimo svoj jaz v prihodnosti. Vsekakor bodo tudi v letošnjem šolskem letu nastopili tečni, težki, brezzvezni trenutki, vendar nas lahko vedno znova dviga prav zavest, da s svojo držo do učenja gradimo svojo podobo prihodnosti.
Biti vojak je v vsej zgodovini predstavljalo poseben poklic. Dejstvo je, da jih običajno ne opazimo, če ni vojnih razmer oz. drugih okoliščin, kjer bi se lahko pokazala njihova aktivna vloga. Slovenska vojska ima že vrsto let slogan: »V službi domovine!« Osebno se mi zdi potrebno, da vsak posameznik ohranja v življenju pripravljenost služiti domovini, to ne sme biti zgolj odločitev peščice. Služenje tudi ni zgolj obramba in varnost, ampak vsak odnos do sočloveka. Na svoji spletni strani ima Slovenska vojska zapisano, da so »vojaške kariere v Slovenski vojski lahko zelo različne. Gotovo lahko vsakdo, ki razmišlja o zaposlitvi v Slovenski vojski, najde svojo pot, ki ustreza njegovemu znanju, željam in osebnosti ter na kateri se lahko osebno in profesionalno razvija in napreduje.« Prav tako ponujajo različne možnosti, da mladi odkrivajo svojo poklicanost.
Moj nasvet Luku bi bil zato zelo preprost: naj odkriva, naj se pogovori z nekom, ki je zaposlen s vojski, naj se prostovoljno vključi v kak vojaški tabor za mlade ali pa se približa stojnici na marsikaterem dogodku, kjer se Slovenska vojska predstavlja, tudi na vsakoletnem srečanju mladih v Stični. Sam imam dobro izkušnjo na teh predstavitvah, saj lahko v živo spoznaš pisano paleto poklicev, ki se skrivajo na področju Slovenske vojske. Če je to njegov poklic, naj zori v njem. Vsekakor pa so možnosti, tako kot v mnogih uniformiranih poklicih, da nekdo postane tudi zgolj prostovoljec ali pogodbeni rezervist.  Ko smo že omenili začetek šolskega leta, ne bo odveč, če si že takoj izberemo tudi tri vrline, ki zagotovo pritičejo tudi vojski: disciplina, trdo/vztrajno delo in lojalnost. To velja tudi za ukvarjanje s katerim koli športom in marsikatero drugo človeško aktivnostjo. Čeravno se te tri besede komu slišijo grozno, se bodo skoznje kmalu začeli kazati prvi sadovi uspeha.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 9 (2023), 60-61.

Robert, zdravo!
Oprosti, ker te tikam – ne želim biti nespoštljiva. Zanima me, kako ti gledaš na volitve. Se bo po tvoje letos kaj večje število mladih udeležilo volitev? Kako ostali mladi sploh doživljajo politiko? Jaz se bom letos prvič udeležila volitev in zdi se mi pomembno, da lahko glasujem in s tem vsaj malo odločam tudi o lastni prihodnosti. Pravzaprav nikoli nisem razumela odraslih, ki govorijo, da se nič ne bo spremenilo, da je vsakič isto ali pa, da so vsi politiki isti (celo, da so vsi iste barabe). Po moje bi bilo drugače, če bi tudi mladi dali od sebe svoj glas, pa ne samo na volitvah, tudi v času med njimi. Pomembno se mi zdi, da izkoristimo najmanj možnost sodelovanja na volitvah in glasujemo – ne pa, da pričakujemo, kako bo nekdo drug nekaj naredil namesto nas … Tudi mi smo del družbe, toda ali se tako obnašamo, ali nam je (posplošujem) vseeno?
Ela, 18 let

Volitve. Tabu med mnogimi starejšimi in tudi mladimi. »Vedno isto, nič se ne bo spremenilo,« pravijo nekateri. Pa vendar je pomembno, kaj si tako starejši kot tudi mlajši mislimo in kako doživljamo svet ter ljudi okoli sebe, kako reagiramo na nastale situacije v svetu ... Vedno pa naš glas ne more biti dovolj močan, da bi lahko prišel do tistih, ki imajo moč doseči spremembe. Zato je pomembno, da gremo na volitve, da izberemo take politike, ki bodo predstavljali naša stališča in naša mnenja. Točnega odgovora, zakaj se bojimo govoriti o politiki oz. zakaj se velikokrat prepiramo zaradi nje, ne vem, dozdeva pa se mi, da če bi se vsak posameznik dovolj poglobil v delovanje državnih aparatov in programe strank, bi razprava lažje in predvsem bolj diplomatsko stekla. Prav mladim ne sme biti vseeno, kaj se dogaja z našo državo in kdo jo vodi, saj odločamo o svoji prihodnosti. Vsekakor pa veliko slovenskim državljanom manjka narodne zavesti, posledično je udeležba tako nizka; na dokaj nepristranski način bi jo lahko povečevali v šolah.
Sam upam in želim, da se bo čim več mladih odločilo iti, s premislekom, na volišča in tako izbrati svetlo prihodnost za našo državo.
Ambrož, župnija Kopanj

Ko so se leta 2019 pripravljale volitve v Evropski parlament, je bila organizirana tudi akcija #tokratgremvolit, ki naj bi predvsem mlajšo populacijo spodbudila, da se udeleži volitev in prispeva svoj glas. Na družbenih omrežjih je bilo objavljenih kar nekaj filmčkov, ki so na svoj način prepričevali mlade, kaj konkretno imajo tudi oni od zakonodaje, ki se sprejema v Evropskem parlamentu, in zakaj je potrebna vključitev vsakega izmed nas v te procese, ki vplivajo na življenje v vseh državah Evropske unije.
Volilno pravico v Sloveniji lahko polnoleten državljan uresniči – ali pa tudi ne. V določenih državah je udeležba na volitvah celo zakonska obveznost, in ne zgolj možnost. V Sloveniji se že vsa leta od osamosvojitve naprej soočamo z majhno volilno udeležbo in kar srce nam lahko zapoje, če se na določenih volitvah ali referendumih odstotek malce dvigne. Uradni statistični podatki Državne volilne komisije potrjujejo ocene, da se je zadnjega referenduma o zakonu o vodah v primerjavi z zadnjimi državnozborskimi volitvami udeležilo več mladih. V starostni skupini od 18 do 30 let se ga je udeležilo več kot 46 odstotkov volilnih upravičencev, k skupni volilni udeležbi pa so mladi volivci prispevali tudi rekorden delež glasov – nekaj več kot 15 odstotkov. A primerjava z državnozborskimi volitvami kaže, da je bil delež mladih na referendumu v skupni volilni udeležbi le za slabe tri odstotne točke višji kot na zadnjih volitvah.
Med nami so se naselile fraze, da je itak zmeraj isto, da nič ne pomaga, če grem volit, da so vsi politiki isti … Močno je med nami zasidrana apatičnost, ki jo žal opazujejo tudi mladi, in je zato še toliko večji izziv, kako jih nagovoriti, da se odločijo in oddajo svoj glas na volitvah. Razlogov za neudeležbo mladih na volitvah je verjetno več, med njimi je razočaranje nad politiki, bolj individualističen življenjski stil, nezmožnost institucionalne politike, da bi sledila novim življenjskim slogom mladih in sploh znala k mladim osebno pristopiti. Družinsko, šolsko in širše družbeno okolje tako ne spodbuja več politične participacije, ta je le še pravica, in ne več dolžnost, v medijskem prostoru se velikokrat politika kaže le v prizmi škandalov in ‚kregarij‘ … Mladi – pa ne samo oni – imajo občutek, da njihov glas ne šteje, če pa bi že odločal o tem, kdo pride na oblast, se potem ne bi nič spremenilo. Država Slovenija ne zagotavlja spodbudnega političnega okolja, obljube, dane mladim pred volitvami, pa se redko uresničijo.
Tako na ravni Sveta Evrope kot Evropske unije so bili izdani številni dokumenti, ki spodbujajo države, da iščejo poti vključevanja mladih. Njihov skupni imenovalec je beseda participacija – prizadevanje torej, da bi imeli mladi občutek vključenosti. Mladi lahko namreč preko lastnega prispevka vidijo pozitiven vpliv na svoje življenje. V ospredje mladi postavljajo konkretne cilje, in ne imen politikov, ne pripisujejo takšnega pomena hierarhiji, ki je značilna za politične stranke, niso tako zavezani ozkim političnim programom. Ni pomembno le vprašanje, zakaj mladi ne gredo na volitve, temveč tudi to, kdaj se bo tradicionalna politika spoprijela z izzivom novih življenjskih slogov mladih in moderne tehnologije ter jim prišla naproti. Mladi naj s strani političnih kandidatov dobijo dovolj informacij, s čimer bodo zbudili zanimanje za pomembnost volitev ter tako motivirali mlade za udeležbo na volitvah. Ni prav, da politika zgolj sledi tistim, na katere se lahko zanese, tistim, ki hodijo redno na volitve – v smislu, ker starejši volijo, bomo nagovarjali varno starostno skupino; prav to se mladim ne zdi pravično. V preteklih letih je bilo izraženih kar nekaj domnev, kaj bi bilo del rešitve: od znižanja starostne meje pri volitvah do tako imenovanih e-volitev. Osebno sem mnenja, da s tem ne bomo veliko rešili, če bo še vedno obstajal občutek, da kot posameznik nimam vpliva na dogajanje v družbi. Mlade je smiselno spodbujati k prevzemanju odgovornosti, ne pa nanje gledati kot na statistiko v celotnem volilnem telesu. Mladi si želijo krojiti prihodnost in o njej soodločati. Ne samo pred volitvami, tudi skozi mandat.
Prepričan sem, da bi bilo mladim dobrodošlo, če bi sploh lahko imeli kakšen prostor, kjer bi se lahko pogovarjali o politiki in vsem, kar sodi zraven – tudi o volitvah. To bi lahko bilo družinsko okolje, prostor med prijatelji, v učilnici, Cerkvi. Pogovor ne pomeni prepričevanja v smislu »jaz imam prav in ti narobe«, saj ravno tovrstna drža zapira posameznika, da bi sploh kaj spregovoril ali vprašal. Na ta način se lahko mladi udomačijo na parketu politike v najširšem pomenu besede, torej da ne gledajo samo skozi prizmo obmetavanja z 'našimi' in 'vašimi'. Če bo trend udeležbe mladih padal, je upravičena skrb, da se zamajejo temelji zahodnih demokracij, saj bodo tisti, ki niso bili pripravljeni voliti v mladosti, enake vzorce delovanja ohranili tudi kasneje v življenju. Večje število udeležencev na volitvah daje tudi večjo legitimnost izvoljenim, zato bi bilo smiselno, da si tudi aktivni politiki prizadevajo za večjo udeležbo med mladimi.
Verjamem, da mladim ni vseeno za našo skupno prihodnost, to kažejo tudi z različnimi shodi in nenazadnje prostovoljnimi projekti, aktivnostmi glede ekoloških vprašanj. Verjamem, da so pripravljeni prevzemati tudi odgovornost, vendar je večji delež odgovornosti na strani odraslih, da predstavimo mladim sodelovanje v demokratičnih procesih kot nekaj smiselnega in pomembnega za vse nas.

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2022, leto 59, št. 4, str. 70-71.