Robert, pozdravljen! Malo za šalo in malo zares. Velikokrat slišim od svojih staršev, da sem »len kot fuks«. Jasno mi je, da me starša ne želita kakorkoli žaliti, ampak prej spodbuditi, da se česa lotim. Verjetno bi tudi sam sebe opredelil kot malo manj delavnega, čeprav za čisto lenega pa ravno ne. Zelo preprosto povedano, nič se mi kaj dosti ne da, res se velikokrat presedam iz naslonjača v dnevni sobi s telefonom v roki do računalnika v svoji sobi. Rad bi se lotil te svoje lenobe, pa imam občutek, da se vedno znova srečujem z njo. Kdaj mi je tudi vseeno in si rečem, da tak pač sem. Bom vesel vsakršnega odgovora! (Aljaž, 16 let)

Na začetku bi rad osvetlil različne pojme, ki jih mnogokrat radi enačimo: lenoba, dolgočasje, melanholija in počitek. So posamezniki, ki potrebujejo počitek, pri čemer pogosto občutijo krivdo zaradi lenobe. So generacije, ki so bile vzgojene v imperativu nenehnega in neutrudnega dela. Vsa odstopanja so se lahko deklarirala kot lenoba. Velika zmota je, če mislimo, da si ne smemo vzeti časa za polnjenje baterij in premislek o svojem življenju. Prav tako je zmotno, če nihanje v aktivnosti, delavnosti ali učinkovitosti takoj označimo za lenobo.

Lenoba je na seznamu sedmih glavnih grehov. Imenujejo se glavni, ker rojevajo druge grehe, vendar žal lenobo velikokrat pozabimo uvrstiti med priznane grehe, ko se odpravimo k sveti spovedi.
Osebno lenobo pri sebi bolje razumem ob pojmih opuščanje in nemarnost. Opuščanje neke moje odgovornosti. Moja odgovornost je, da npr. naredim domačo nalogo in da se naučim snov, ki smo jo imeli v šoli. Moja odgovornost je, da se držim dogovorov, ki jih imamo v družini, vezano tudi na hišne naloge in red. Dodal sem besedo nemarnost, ki predstavlja človekovo lastnost pomanjkanja skrbi, malomarnosti in neprizadevnosti, da se pri opravljanju dela ne potrudim, kolikor je najbolj možno..
Dandanes smo po eni strani nagnjeni k udobju. Udobje se v nas velikokrat zasidra že v matični družini, ker drugi poskrbijo za nas. Pravzaprav lahko lastni starši jemljejo otrokom možnost učenja odgovornosti, če namesto njih delajo stvari, ki bi jih lahko otroci sami. Mnogi starši se na ta način izognejo, kot pravijo, mukotrpnemu vztrajanju in opravljeno menda zaključijo hitreje. V udobju smo zasidrani tudi s pomočjo različnih tehnoloških pripomočkov, ki lahko imajo, to moramo priznati, tudi svoje koristi, odtujujejo pa nas od osebne angažiranosti. Zato imamo vedno manj poguma. Izzive, ki se pojavijo v našem življenju, raje spregledamo, se jim umaknemo ali pa se zatečemo v občutek samopomilovanja, tarnanja in obupujoče vzdihe.
Vesel sem bil vrstic Aljaževega pisma, ker v njih vendarle nakazuje tudi svojo notranjo razjedo. Ni mu vseeno za mnenje staršev, in tudi to ga motivira, da razmišlja o sebi. Ni mu vseeno, čeprav se sam nima za lenega – simpatično pravi, da je malo manj delaven. Napisal je premalo, da bi si lahko predstavljal, kaj dejansko pomeni prestavljanje izpred televizije v svojo sobo in nazaj v okviru njegovega opuščanja dolžnosti in nemarnosti do vsakdanjih zadolžitev. Marsikdo se navadi vzorca, da dobi zunanjo spodbudo s strani svojih staršev ali pa mogoče starejših bratov in sester. Čaka na tisto brco, ker se zanaša, da je to tista zadnja ‚inštanca‘, ko se je končno smiselno spraviti iz lenosti v aktivnost, da ne bo drugačnih posledic. Ob prebiranju Aljaževih vrstic sem se tudi spomnil na to, kako hitro ljudje določene slike o sebi opravičujemo, lepšamo, pred drugimi zavijemo v celofan. Težko si je priznati napako ali celo ustaljeno držo. Težko nam je iti v globino samega sebe, vendar je to smiselno in potrebno. To je začetek naše rasti in napredka
Pred nami je postni čas. Zanimiva mi je ideja, da je ena od postnih akcij, v katerih se urim na poti do Velike noči, tudi soočanje z oblikami lenobe v mojem vsakdanjem življenju. Že na samem začetku se lahko srečamo s težavami, ko se hitro najdejo različni izgovori, da nisem »tako« len, kdaj pa kdaj manj delaven … Postni čas ima namen odkrivati ovire, ki nas oddaljujejo od Gospoda, četudi so zelo majhne, in nam puščajo madež neodrešenosti.
Lenobe se lahko lotimo z organiziranostjo in disciplino. Ne pravim, da postanimo zgolj sužnji nekega urnika in izpolnjevanja predpisanega, saj se tudi tukaj lahko hitro pokaže nemarnost – čim hitreje naredim zadano in sem nato prost. Strukturiranost ali organiziranost časa nas vabita v dinamiko naših vsakodnevnih nalog in aktivnosti, kjer pa moramo biti prav tako pozorni na morebitne pasti in luknje, skozi katere lahko vstopa nadaljnja skušnjava.
Postni čas ima svoj odtenek tudi v dobrodelnosti. Res je, da marsikakšno domačo nalogo ali pa hišno dolžnost opravimo hitreje, kot je načrtovano, in lahko preostanek časa zapolnimo s kakšnim dobrim delom ali pa molitvenim spominom za potrebe, ki jih zaznavamo v svoji okolici. Postni čas je pravzaprav šola v naši drži. Jezusove skušnjave v puščavi so bile nastavljene, da bi ga povedle in zazibale v lenobnost. Skušnjava po slasti, oblasti in moči. Ja, hitro se prikrade in usidra lenoba, lahko tudi v duhovnem smislu – v odnosu do Boga, sočloveka in samega sebe. Ne pustimo se ji ujeti!

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče (2019) 03, str. 74-75

Živjo! Bom kratka. Imam prijateljico, ki je postala influencerka na enem od socialnih omrežij. Morda ni s tem prav nič narobe, ampak najbolj čudno mi je zares vedenje njene mame. Prijateljici namreč skoraj vsak teden kupuje novo opremo za snemanje, razne dodatke, nove obleke za nastope. Naj bi se celo v službi dogovarjala za promocijo izdelkov … Zdi se mi, kot bi imela prijateljica že službo zaradi tega. Čeprav pravi, da se ni zaradi tega nič spremenila, jaz na njej opažam spremembe. Predvsem se mi zdi, da je postala bolj nemirna, če nič drugega, je še več na telefonu, stalno preverja komentarje … Rada bi jo opozorila na te negativne posledice, hkrati pa ne bi rada izgubila prijateljice, ki je čisto ›noter‹ v tem ... Kako naj govorim z njo? Kako vi vidite influencerje, kaj si mislite o vsem skupaj? Pozdrav!
Alja, 17 let

 

Živijo!
Res mi je žal za tvojo prijateljico, še posebej zaradi njene mame. Se strinjam, da takega pritiska ne bi smela imeti. Kar se tiče njene uporabe telefona, bi se jaz na tvojem mestu pogovorila z njo o tem na miren, neobremenjujoč način. Mislim, da mora vedeti, da ima tudi zunaj socialnih omrežij dobro prijateljico, ki jo je pripravljena poslušati. Če bo pripravljena, ji lahko tudi pomagaš pri zmanjševanju njene uporabe telefona, pri tem pa ji stoj ob strani, da se ne bo počutila samo.
Maša, župnija Ljubljana – Rakovnik

 

Influencerstvo ni nujno slaba stvar. Na spletu se najde veliko influencerjev, ki imajo dobre vrednote in dobre objave. Žal je tudi precej takih, ki tega nimajo. Na srečo se tukaj pogovarjamo o prvem primeru, če ti je to kaj v tolažbo. Verjamem, da zna biti težko direktno povedati prijateljici, kaj se ti zdi. Tudi meni to velikokrat ni lahko, a k sreči obstajajo drugi načini za reševanje takih situacij. Lahko poskusiš svoje stališče predstaviti v majhnih dozah, prijazno in počasi. Ker je prijateljica veliko na telefonu, bi to lahko storila nekje, kjer ni signala. Moji najljubši spomini in najgloblji pogovori so s prijateljevega vikenda, kjer ni signala. Pojdita nekam v naravo, na kakšen hrib. Morda za to, da bi opazila svoje spreminjanje, potrebuje le odklop. Še ena možnost je, da se pogovoriš z njeno mamo. Vsaka mama ima rada svojo hčerko, zato mora morda ona sprevideti, kako to škoduje njeni hčerki. Če to vidi, ti bo zagotovo pomagala tudi ona, s svetovanjem tvoji prijateljici. Od prijateljice ne zahtevaj, da popolnoma preneha in se odpove družabnim omrežjem. Pomagaj ji razporediti njen čas, delati dobre objave in poskrbi, da je splet ne pogoltne.
Maks, župnija sv. Lenarta, Jesenice

 

Živjo, Alja,
razumem tvojo skrb in tudi meni se zdi, da je obnašanje prijateljičine mame res malo pretirano. Verjetno je mama zelo ponosna nanjo, in zato počne tudi stvari, ki tvoji prijateljici mogoče ne bodo najbolj v prid.
Zdi se mi, da je najbolj smiselno, da se s svojo prijateljico iskreno pogovoriš in ji izraziš svojo skrb v njeno dobro. Morda ji lahko nakažeš, da opažaš spremembe in da ti je mar zanjo. Hkrati ji daj vedeti, da si ponosna na njeno delo, da ne bo slučajno mislila, da ji to govoriš iz ljubosumja. Zato vajin pogovor lahko začneš na podoben način: »Spremljam tvoj uspeh v influencerstvu, kar je res super! Hkrati pa sem opazila nekaj sprememb in le želim razumeti, kako se počutiš v vsem tem.« Pomembno pa je, da poudariš svojo željo po odprtem pogovoru in da ne obsojaš njene odločitve – s tem boš verjetno lažje izrazila svoje pomisleke brez tveganja, da bi se sprli.
Glede na influencerje pa je treba razumeti, da lahko ta poklic doprinese tako pozitivne kot tudi slabše plati. Zato je potrebno, da jo na nekaj od teh slabših plati tudi opozoriš. Lahko jo opozoriš na pritisk za ohranjanje določene podobe ali življenjskega sloga, psihološki pritisk in nenehno izpostavljanje negativnim komentarjem, stres, prizadetost samopodobe in nevarnost odvisnosti od telefona.
Zelo pomembno je, da ji daš vedeti, da si vedno tukaj zanjo, če potrebuje pogovor ali pa samo nasvet.
Upam, da ti bo moj nasvet prišel prav.
Tjaša, župnija Breznica

 

Zdravo, Alja!
Jaz sem mnenja, da je najboljša rešitev to, da zbereš dovolj poguma in se s prijateljico pogovoriš. Povej ji svoje mnenje in pomisleke, prav tako pa je pomembno tudi njeno mnenje. Glede komentarjev je več možnosti. Bodisi jih gleda zaradi svoje samopodobe, bodisi njen odnos z mamo ni več isti, kot je bil prej, mogoče jo samo zanimajo druga mnenja. Nisem ekspert za influencerje, ampak na koncu je vse odvisno od tvoje cone udobja – koliko si pripravljen brez zadržkov deliti z ljudmi. Našo mladost bi morali preživeti v svobodi od/brez telefonov in dokazovanja na internetu. Navsezadnje smo le mladina, ki naj bi uživala, nabirala čudovite spomine in vsak dan zajela z veliko žlico. Pozdrav nazaj!
Ana, župnija Maribor – sv. Janez Bosko

 

Pozdravljena!
Hmmm, znašla si se v zares neprijetni situaciji in razumem tvojo razdvojenost, kako ravnati. Res je neprijetno, saj bi zaradi morebitnega komentarja o njeni spremembi vedenja lahko vajin odnos še poslabšala. Pa vseeno ti svetujem, da se pogovoriš z njo. Ne pričakuj sicer, da bo takoj razumela tvoje pomisleke, in daj ji čas za premislek po pogovoru. Morda bi lahko, če ste v dobrih odnosih, njeni mami omenila, da si opazila spremembe v prijateljičinem obnašanju, mogoče tudi poudariš njeno preobremenjenost zaradi novega statusa. Influencerstvo sicer ni slaba zadeva, vendar je res pomembno, da prijateljici pomagaš na tej poti v upanju, da ostane zvesta sama sebi. Svetujem ti, da jo med vajinim pogovorom spomniš na stvari, ki jih je rada počela, na vajine skupne trenutke, na prelomnice v življenju, ki so ji bile pomembne. Predvsem pa se ne jezi nanjo, če njen odgovor ne bo tak, kot ga pričakuješ. Slišati kritiko drugih ni lahko, predvsem če je namenjena neki tvoji predanosti. Poslušaj jo in poskušaj pogovor peljati z mirnim glasom in brez nervoze. V primeru, da ne bo želela prisluhniti, pa samo vedi, da si se potrudila in ji svetovala, kot si lahko. Nisi obupala nad njo in si ji vsaj poskusila pomagati. Pomembno pa je seveda poudariti, da jo podpiraš v njenih interesih, vendar si želiš, da pri teh aktivnostih ostane zvesta sebi in si vseeno vzame čas za aktivnosti najstništva.
Nia, župnija Maribor – sv. Janez Bosko

Beseda influencer ali vplivnež se je zelo hitro zasidrala v naša življenja, čeravno se še nismo dobro zavedeli, kaj pomeni, in pri marsikom ni v dnevnem besednjaku. Marsikdo od starejših pravzaprav sploh ne ve, kaj beseda predstavlja. Predvsem socialna omrežja so prostor, kjer ljudje nagovarjajo sledilce in jim ponujajo različne vsebine – lahko bi rekel, da tudi usmeritve. Dejstvo je, da številni vplivneži danes sledijo logiki kapitala in promovirajo življenjske sloge. Na drugi strani te medalje so sledilci. Izraz sledilec ima pogosto negativen prizvok, nihče noče biti označen za sledilca. Predvsem si mladi danes želijo postavljati trende, toda uspeh vplivneža je odvisen od tega, koliko ljudi lahko prepriča, da si bodo želeli biti kot on. Če rečem zelo posplošeno, so vplivneži postali neke vrste novodobni oznanjevalci ali pa guruji naših mladih.
Na lanskoletnem svetovnem dnevu mladih v Lizboni so se med drugim zbrali tudi mladi katoliški digitalni vplivneži, da bi razpravljali o prihodnosti katoliške komunikacije, potrebi stopiti v korak s časom in izkoriščati digitalne medije za širjenje veselja evangelija. Trije mladi vplivneži med navzočimi so imeli pričevanje, kako biti v življenju Božji influencer. Papež Frančišek je že na svetovnem srečanju mladih v Panami leta 2019 mlade pozval, naj bodo kot Marija Božji vplivneži v svetu. Rekel jim je: »Dobro vemo, da ni dovolj biti ves dan povezan, da bi se čutil priznanega in ljubljenega. Čutiti se upoštevanega in povabljenega k nečemu je več kot biti v omrežju. Pomeni najti prostor, v katerem se boste lahko s svojimi rokami, s svojim srcem in s svojo glavo čutili del večje skupnosti, ki vas potrebuje in ki jo tudi vi mladi potrebujete.« Dodal je še, da »biti influencer, vplivnež v 21. stoletju pomeni biti varuh korenin, varuh vsega tega, kar preprečuje, da bi naše življenje postalo plinasto in bi izhlapelo v nič«.
Praktično v vseh odgovorih mladih lahko preberemo spodbude Alji, naj se pogovori s svojo prijateljico – z občutljivostjo, odgovornostjo in skrbjo. Morda se bosta prijateljici takrat srečali iz oči v oči, za nekaj trenutkov bo telefon sameval. Tudi med prijatelji lahko pride do spodbud po objavljanju več tistega, kar nas med seboj povezuje in širi dobro ter srčno vsebino.

 Kot pravi apostol Pavel: »V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte« (Kol 3,16). In na drugem mestu: »Iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo ›danes‹« (Heb 3,13).

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 2 (2024), 60-61.

Robert, zdravo!
Oprosti, ker te tikam – ne želim biti nespoštljiva. Zanima me, kako ti gledaš na volitve. Se bo po tvoje letos kaj večje število mladih udeležilo volitev? Kako ostali mladi sploh doživljajo politiko? Jaz se bom letos prvič udeležila volitev in zdi se mi pomembno, da lahko glasujem in s tem vsaj malo odločam tudi o lastni prihodnosti. Pravzaprav nikoli nisem razumela odraslih, ki govorijo, da se nič ne bo spremenilo, da je vsakič isto ali pa, da so vsi politiki isti (celo, da so vsi iste barabe). Po moje bi bilo drugače, če bi tudi mladi dali od sebe svoj glas, pa ne samo na volitvah, tudi v času med njimi. Pomembno se mi zdi, da izkoristimo najmanj možnost sodelovanja na volitvah in glasujemo – ne pa, da pričakujemo, kako bo nekdo drug nekaj naredil namesto nas … Tudi mi smo del družbe, toda ali se tako obnašamo, ali nam je (posplošujem) vseeno?
Ela, 18 let

Volitve. Tabu med mnogimi starejšimi in tudi mladimi. »Vedno isto, nič se ne bo spremenilo,« pravijo nekateri. Pa vendar je pomembno, kaj si tako starejši kot tudi mlajši mislimo in kako doživljamo svet ter ljudi okoli sebe, kako reagiramo na nastale situacije v svetu ... Vedno pa naš glas ne more biti dovolj močan, da bi lahko prišel do tistih, ki imajo moč doseči spremembe. Zato je pomembno, da gremo na volitve, da izberemo take politike, ki bodo predstavljali naša stališča in naša mnenja. Točnega odgovora, zakaj se bojimo govoriti o politiki oz. zakaj se velikokrat prepiramo zaradi nje, ne vem, dozdeva pa se mi, da če bi se vsak posameznik dovolj poglobil v delovanje državnih aparatov in programe strank, bi razprava lažje in predvsem bolj diplomatsko stekla. Prav mladim ne sme biti vseeno, kaj se dogaja z našo državo in kdo jo vodi, saj odločamo o svoji prihodnosti. Vsekakor pa veliko slovenskim državljanom manjka narodne zavesti, posledično je udeležba tako nizka; na dokaj nepristranski način bi jo lahko povečevali v šolah.
Sam upam in želim, da se bo čim več mladih odločilo iti, s premislekom, na volišča in tako izbrati svetlo prihodnost za našo državo.
Ambrož, župnija Kopanj

Ko so se leta 2019 pripravljale volitve v Evropski parlament, je bila organizirana tudi akcija #tokratgremvolit, ki naj bi predvsem mlajšo populacijo spodbudila, da se udeleži volitev in prispeva svoj glas. Na družbenih omrežjih je bilo objavljenih kar nekaj filmčkov, ki so na svoj način prepričevali mlade, kaj konkretno imajo tudi oni od zakonodaje, ki se sprejema v Evropskem parlamentu, in zakaj je potrebna vključitev vsakega izmed nas v te procese, ki vplivajo na življenje v vseh državah Evropske unije.
Volilno pravico v Sloveniji lahko polnoleten državljan uresniči – ali pa tudi ne. V določenih državah je udeležba na volitvah celo zakonska obveznost, in ne zgolj možnost. V Sloveniji se že vsa leta od osamosvojitve naprej soočamo z majhno volilno udeležbo in kar srce nam lahko zapoje, če se na določenih volitvah ali referendumih odstotek malce dvigne. Uradni statistični podatki Državne volilne komisije potrjujejo ocene, da se je zadnjega referenduma o zakonu o vodah v primerjavi z zadnjimi državnozborskimi volitvami udeležilo več mladih. V starostni skupini od 18 do 30 let se ga je udeležilo več kot 46 odstotkov volilnih upravičencev, k skupni volilni udeležbi pa so mladi volivci prispevali tudi rekorden delež glasov – nekaj več kot 15 odstotkov. A primerjava z državnozborskimi volitvami kaže, da je bil delež mladih na referendumu v skupni volilni udeležbi le za slabe tri odstotne točke višji kot na zadnjih volitvah.
Med nami so se naselile fraze, da je itak zmeraj isto, da nič ne pomaga, če grem volit, da so vsi politiki isti … Močno je med nami zasidrana apatičnost, ki jo žal opazujejo tudi mladi, in je zato še toliko večji izziv, kako jih nagovoriti, da se odločijo in oddajo svoj glas na volitvah. Razlogov za neudeležbo mladih na volitvah je verjetno več, med njimi je razočaranje nad politiki, bolj individualističen življenjski stil, nezmožnost institucionalne politike, da bi sledila novim življenjskim slogom mladih in sploh znala k mladim osebno pristopiti. Družinsko, šolsko in širše družbeno okolje tako ne spodbuja več politične participacije, ta je le še pravica, in ne več dolžnost, v medijskem prostoru se velikokrat politika kaže le v prizmi škandalov in ‚kregarij‘ … Mladi – pa ne samo oni – imajo občutek, da njihov glas ne šteje, če pa bi že odločal o tem, kdo pride na oblast, se potem ne bi nič spremenilo. Država Slovenija ne zagotavlja spodbudnega političnega okolja, obljube, dane mladim pred volitvami, pa se redko uresničijo.
Tako na ravni Sveta Evrope kot Evropske unije so bili izdani številni dokumenti, ki spodbujajo države, da iščejo poti vključevanja mladih. Njihov skupni imenovalec je beseda participacija – prizadevanje torej, da bi imeli mladi občutek vključenosti. Mladi lahko namreč preko lastnega prispevka vidijo pozitiven vpliv na svoje življenje. V ospredje mladi postavljajo konkretne cilje, in ne imen politikov, ne pripisujejo takšnega pomena hierarhiji, ki je značilna za politične stranke, niso tako zavezani ozkim političnim programom. Ni pomembno le vprašanje, zakaj mladi ne gredo na volitve, temveč tudi to, kdaj se bo tradicionalna politika spoprijela z izzivom novih življenjskih slogov mladih in moderne tehnologije ter jim prišla naproti. Mladi naj s strani političnih kandidatov dobijo dovolj informacij, s čimer bodo zbudili zanimanje za pomembnost volitev ter tako motivirali mlade za udeležbo na volitvah. Ni prav, da politika zgolj sledi tistim, na katere se lahko zanese, tistim, ki hodijo redno na volitve – v smislu, ker starejši volijo, bomo nagovarjali varno starostno skupino; prav to se mladim ne zdi pravično. V preteklih letih je bilo izraženih kar nekaj domnev, kaj bi bilo del rešitve: od znižanja starostne meje pri volitvah do tako imenovanih e-volitev. Osebno sem mnenja, da s tem ne bomo veliko rešili, če bo še vedno obstajal občutek, da kot posameznik nimam vpliva na dogajanje v družbi. Mlade je smiselno spodbujati k prevzemanju odgovornosti, ne pa nanje gledati kot na statistiko v celotnem volilnem telesu. Mladi si želijo krojiti prihodnost in o njej soodločati. Ne samo pred volitvami, tudi skozi mandat.
Prepričan sem, da bi bilo mladim dobrodošlo, če bi sploh lahko imeli kakšen prostor, kjer bi se lahko pogovarjali o politiki in vsem, kar sodi zraven – tudi o volitvah. To bi lahko bilo družinsko okolje, prostor med prijatelji, v učilnici, Cerkvi. Pogovor ne pomeni prepričevanja v smislu »jaz imam prav in ti narobe«, saj ravno tovrstna drža zapira posameznika, da bi sploh kaj spregovoril ali vprašal. Na ta način se lahko mladi udomačijo na parketu politike v najširšem pomenu besede, torej da ne gledajo samo skozi prizmo obmetavanja z 'našimi' in 'vašimi'. Če bo trend udeležbe mladih padal, je upravičena skrb, da se zamajejo temelji zahodnih demokracij, saj bodo tisti, ki niso bili pripravljeni voliti v mladosti, enake vzorce delovanja ohranili tudi kasneje v življenju. Večje število udeležencev na volitvah daje tudi večjo legitimnost izvoljenim, zato bi bilo smiselno, da si tudi aktivni politiki prizadevajo za večjo udeležbo med mladimi.
Verjamem, da mladim ni vseeno za našo skupno prihodnost, to kažejo tudi z različnimi shodi in nenazadnje prostovoljnimi projekti, aktivnostmi glede ekoloških vprašanj. Verjamem, da so pripravljeni prevzemati tudi odgovornost, vendar je večji delež odgovornosti na strani odraslih, da predstavimo mladim sodelovanje v demokratičnih procesih kot nekaj smiselnega in pomembnega za vse nas.

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2022, leto 59, št. 4, str. 70-71.