Robert, pozdravljen!
Sem bil malce v zadregi, kako naj ti sploh pišem, pa sem našel tvoj elektronski naslov kar na netu. Izpostavil bi rad svoje doživljanje. Imam kar nekaj prijateljev in lahko rečem, da se odlično razumemo. Kar me moti, je to, da večina od njih precej pogosto preklinja. Pravzaprav se tega sploh ne zavedajo, ker prileti kletvica iz njihovih ust kot nekakšen medmet. Vsi mogoči ‚izustki‘ za moške in ženske spolne organe. Ne gre za to, da bi se sam delal nekega svetnika, ampak mi res ni okusno, da oseba preklinja. Nekajkrat sem jih skušal tudi opozoriti, če lahko malo manj preklinjajo, ker mi gre na živce, pa sem na koncu izpadel samo kot tisti, ki teži. Preklinjanje se mi zdi že kot neke vrste kultura mladostniškega govorjenja. Marsikdo je prekopiral govorico od doma, ker se niti mnogi odrasli ne zadržijo, da ne bi preklinjali. Potem si rečeš: »OK, tip je jezen in zato preklinja …«, ampak mislim, da to ni to. Med prijatelji imam tudi takšne, za katere vem, da hodijo k maši, pa jim je prav malo mar, kaj prileti iz njihovih ust. Kakšne izkušnje imajo drugi mladi in kako se s tem soočajo? Hvala, Robert, za odgovor.
Klemen, 17 let

Klemen, pozdravljen!
Kletvice nas, predvsem mlade, že nekaj časa spremljajo na vsakem koraku, saj jih uporabljamo iz različnih razlogov: iz jeze, ko želimo kaj poudariti ali koga užaliti, ali pa preprosto kot mašilo, če ne najdemo druge besede. Ne moremo pa zanikati dejstva, da so glavni medij za širjenje vulgarnih izrazov ljudje, s katerimi se družimo, predvsem osebe, s katerimi smo si blizu. Ko smo namreč v družbi prijateljev, smo pod neposrednim vplivom njihovega izražanja, navad in tudi načina mišljenja.
Prvotno naj bi bilo preklinjanje način, kako si dati duška ob izrednem stresu ali čustvu in s tem vzbuditi pozornost, saj je očitno, da s temi besedami nekaj ni v redu in zato oseba po njihovi uporabi občuti nekakšno zadoščenje, četudi ga spremlja slaba vest. Če pa se človek prepogosto poslužuje uporabe kletvic, se izniči prvoten namen preklinjanja in vse skupaj postane nesmiselno. Grde besede tako postajajo vedno pogostejše v izražanju in za doseganje prvotnega učinka preklinjanja ga je treba vedno pogosteje uporabljati. Na ta način lahko postanemo otopeli in popolnoma imuni na preklinjanje, kar bo v ljudeh, s katerimi se družimo, vzbudilo odpor in nelagodje. Ljudje preklinjanje pogosto asociirajo s slabimi in nemarnimi osebami, zaradi česar se jim potem raje izognejo.
Po mojem mnenju ni preklinjanje nič drugega kot slabo in nepotrebno, saj se mu je mogoče tudi v stresnih situacijah ogniti in ga nadomestiti s čim učinkovitejšim. Uporaba kletvic ni seveda glavna lastnost, ki definira človeka, vseeno pa nam je včasih žal, da slišimo te besede leteti iz ust dobrih prijateljev in ljudi, za katere nam je mar. Glede tega sicer ne moremo ukreniti veliko, saj je način izražanja izbira vsakega posameznika, lahko pa poskusimo biti dober zgled in prijateljem na pomenljive in umirjene načine damo vedeti, da se ne strinjamo z njimi, ter jim skušamo vzbuditi slabo vest.
Manca, župnija Kanal

Klemen! Z besedilom se lahko poistovetim.
Tudi sama sem v družbi, v kateri prijatelji ne govorijo lepo in preklinjajo, moram pa priznati, da tudi meni iz ust sem ter tja prileti kakšna grda beseda, čeprav se temu poskušam kar se le da izogniti. Po mojem mnenju je grdo govorjenje posledica družbe, v kateri se gibljemo, veliko pa se tudi naučimo od staršev. Opažam, da je preklinjanje postalo navada in vsakdanja stvar v življenju tako mladostnikov kot tudi starejših, zrelejših ljudi. Tudi meni gre tovrstno govorjenje na živce, zato prijatelje oziroma bližnje opozarjam, ko grdo govorijo. Želim, da bi to počeli tudi ostali ter bi se na ta način poskušali odvaditi govorjenja grdih besed. Lep pozdrav!
Nika, župnija Ljubljana-Rudnik

Klemen, oba opažava enako težavo kot ti.
Dejstvo je, da so v današnjem času kletvice postale zelo razširjene, žal tudi med najmlajšimi. Tudi če jih otroci in mladostniki ne prevzamemo od staršev, smo z njimi obkroženi na družbenih omrežjih, televiziji, žal pa tudi v šoli. Večina staršev doma takega govorjenja s strani otrok ne tolerira in otroke kaznuje, žal pa to ni dovolj, če se tem besedam tudi sami ne uprejo in so slab zgled. Kletvice so prepogosto stvar odraslih, prav zato pa so tako privlačne za mlajše, ki se z uporabo le-teh počutijo 'kul'. Med fanti je prav ta (lažen) občutek moškosti razlog za uporabo grdih besed. Med dekleti so kletvice kot neke vrste moda, saj z njihovo uporabo sledijo trenutnim trendom in s tem pokažejo, da si upajo tudi same izražati nekoliko vulgarno. Velikokrat je pri obeh spolih močan razlog pritisk družbe. Mladostniki se brez uporabe kletvic počutijo izobčene, saj jih družba označi za tiste, ki si ne upajo.
Meniva, da imajo veliko več poguma tisti najstniki, ki se kletvicam znajo upreti. Lahko bi rekli: malo je potrebno, da slediš čredi, le izjeme so tiste, ki si upajo izstopati in stati za svojimi načeli. Klemen, tebi in tudi vsem ostalim mladim svetujeva, da si v družbi upajte izstopati s pravo vero, z odrekanjem kletvicam ter opozarjanjem ostalih, da niso na pravi poti. Le tako bomo lahko kot družba zmanjšali uporabo teh besed ter se odrekli zlu. Vsi vemo, da nas prijaznost nič ne stane, zato: mladi, upajte si izstopati in ne pozabite, da ste ravno vi tisti, ki ustvarjate boljši svet.
Urška in Matevž, župnija Rodik

Klemen, pozdravljen!
Tudi sama sem večkrat opazila, da nekateri ljudje razne kletvice in vulgarne besede uporabljajo kot mašila. Ko so v zadregi, kaj reči, ali potrebujejo trenutek, da strnejo svoje misli, uporabijo eno izmed besed, ki ima v kulturi več različnih pomenov in zato lahko njihovi sogovorniki sami interpretirajo njen pomen. Če dobro pomisliš, imaš verjetno tudi ti kako besedo ali frazo, ki jo uporabljaš na tak način. Predlagam ti, da dobro premisliš, zakaj te to moti, in se o tem pogovoriš s prijatelji. Najbolje, kadar si s kom od njih sam, ne pred celo skupino. Pojasni jim svoje razloge, hkrati pa bodi odprt in naj ti glavni cilj ne bo prepričati, temveč pojasniti.
Lepo se imej!
Nežka, župnija Črna na Koroškem

Kot nalašč lahko v tokratni rubriki povežemo par niti. Februar je mesec kulture – vsega, kar ustvarja človek in kar gradi. 21. februar so Združeni narodi izbrali za mednarodni dan maternega jezika, v spomin na ubite študente, ki so 21. februarja 1952 v Bangladešu protestno zahtevali uradno rabo njihovega maternega jezika, bengalščine.
Kaj vse prihaja iz mojih ust in koliko se res potrudim, da gojim pisano in izrečeno besedo? Jezus pravi: »Človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust, to omadežuje človeka« (Mt 15,11). Ni opravičila za preklinjanje, ni izgovora, češ da sem jezen, imam dovolj, ne gre drugače …, niti preklinjanje ni stvar odraslih. Dejstvo je, da je preklinjanje nasprotje blagoslova. Preklinjanje je vsaka grda beseda. Na čigavo stran želim s svojim govorjenjem stopiti? Čeprav pravijo, da naj bi bilo preklinjanje zgolj odpiranje ventilov, da nas ne raznese, je pravzaprav preklinjanje pljuvanje v lastno skledo. Kletev prizadene gorje človeku, ki jo izreče.
Klavrno je poslušati kletvice, ki jih ljudje izrekajo ter se slišijo kot medmet, vrinjen med »dober« in »dan«. Ni nam treba dokazovati drugim, da smo jim enakovredni, tako da preklinjamo kakor oni. Osebno slišim marsikakšno kletvico v zaporu, vendar sam med zaprtimi ljudmi ne preklinjam in to opazijo tudi oni.
Svoje govorjenje je smiselno ozavestiti. Spodbudimo nekoga, ki mu za­upa­mo, da nas opomni, če nas sliši preklinjati. Svojo nemoč, prekrižane načrte, jezo in nestrinjanje se učimo spraviti na plano na drug način: tako, da se učimo o tem spregovoriti, opisati svoja čustva brez kletvic; s sprehodom ali športom; širimo svoj besedni zaklad s prebiranjem knjig in treningom novih besed. Naj moje besede gradijo svet in ga ne rušijo!

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2019, leto 57, št. 2, str. 60-61.

Živjo! Bom kratka. Imam prijateljico, ki je postala influencerka na enem od socialnih omrežij. Morda ni s tem prav nič narobe, ampak najbolj čudno mi je zares vedenje njene mame. Prijateljici namreč skoraj vsak teden kupuje novo opremo za snemanje, razne dodatke, nove obleke za nastope. Naj bi se celo v službi dogovarjala za promocijo izdelkov … Zdi se mi, kot bi imela prijateljica že službo zaradi tega. Čeprav pravi, da se ni zaradi tega nič spremenila, jaz na njej opažam spremembe. Predvsem se mi zdi, da je postala bolj nemirna, če nič drugega, je še več na telefonu, stalno preverja komentarje … Rada bi jo opozorila na te negativne posledice, hkrati pa ne bi rada izgubila prijateljice, ki je čisto ›noter‹ v tem ... Kako naj govorim z njo? Kako vi vidite influencerje, kaj si mislite o vsem skupaj? Pozdrav!
Alja, 17 let

Živijo!
Res mi je žal za tvojo prijateljico, še posebej zaradi njene mame. Se strinjam, da takega pritiska ne bi smela imeti. Kar se tiče njene uporabe telefona, bi se jaz na tvojem mestu pogovorila z njo o tem na miren, neobremenjujoč način. Mislim, da mora vedeti, da ima tudi zunaj socialnih omrežij dobro prijateljico, ki jo je pripravljena poslušati. Če bo pripravljena, ji lahko tudi pomagaš pri zmanjševanju njene uporabe telefona, pri tem pa ji stoj ob strani, da se ne bo počutila samo.
Maša, župnija Ljubljana – Rakovnik

Influencerstvo ni nujno slaba stvar. Na spletu se najde veliko influencerjev, ki imajo dobre vrednote in dobre objave. Žal je tudi precej takih, ki tega nimajo. Na srečo se tukaj pogovarjamo o prvem primeru, če ti je to kaj v tolažbo. Verjamem, da zna biti težko direktno povedati prijateljici, kaj se ti zdi. Tudi meni to velikokrat ni lahko, a k sreči obstajajo drugi načini za reševanje takih situacij. Lahko poskusiš svoje stališče predstaviti v majhnih dozah, prijazno in počasi. Ker je prijateljica veliko na telefonu, bi to lahko storila nekje, kjer ni signala. Moji najljubši spomini in najgloblji pogovori so s prijateljevega vikenda, kjer ni signala. Pojdita nekam v naravo, na kakšen hrib. Morda za to, da bi opazila svoje spreminjanje, potrebuje le odklop. Še ena možnost je, da se pogovoriš z njeno mamo. Vsaka mama ima rada svojo hčerko, zato mora morda ona sprevideti, kako to škoduje njeni hčerki. Če to vidi, ti bo zagotovo pomagala tudi ona, s svetovanjem tvoji prijateljici. Od prijateljice ne zahtevaj, da popolnoma preneha in se odpove družabnim omrežjem. Pomagaj ji razporediti njen čas, delati dobre objave in poskrbi, da je splet ne pogoltne.
Maks, župnija sv. Lenarta, Jesenice

Živjo, Alja,
razumem tvojo skrb in tudi meni se zdi, da je obnašanje prijateljičine mame res malo pretirano. Verjetno je mama zelo ponosna nanjo, in zato počne tudi stvari, ki tvoji prijateljici mogoče ne bodo najbolj v prid.
Zdi se mi, da je najbolj smiselno, da se s svojo prijateljico iskreno pogovoriš in ji izraziš svojo skrb v njeno dobro. Morda ji lahko nakažeš, da opažaš spremembe in da ti je mar zanjo. Hkrati ji daj vedeti, da si ponosna na njeno delo, da ne bo slučajno mislila, da ji to govoriš iz ljubosumja. Zato vajin pogovor lahko začneš na podoben način: »Spremljam tvoj uspeh v influencerstvu, kar je res super! Hkrati pa sem opazila nekaj sprememb in le želim razumeti, kako se počutiš v vsem tem.« Pomembno pa je, da poudariš svojo željo po odprtem pogovoru in da ne obsojaš njene odločitve – s tem boš verjetno lažje izrazila svoje pomisleke brez tveganja, da bi se sprli.
Glede na influencerje pa je treba razumeti, da lahko ta poklic doprinese tako pozitivne kot tudi slabše plati. Zato je potrebno, da jo na nekaj od teh slabših plati tudi opozoriš. Lahko jo opozoriš na pritisk za ohranjanje določene podobe ali življenjskega sloga, psihološki pritisk in nenehno izpostavljanje negativnim komentarjem, stres, prizadetost samopodobe in nevarnost odvisnosti od telefona.
Zelo pomembno je, da ji daš vedeti, da si vedno tukaj zanjo, če potrebuje pogovor ali pa samo nasvet.
Upam, da ti bo moj nasvet prišel prav.
Tjaša, župnija Breznica

Zdravo, Alja!
Jaz sem mnenja, da je najboljša rešitev to, da zbereš dovolj poguma in se s prijateljico pogovoriš. Povej ji svoje mnenje in pomisleke, prav tako pa je pomembno tudi njeno mnenje. Glede komentarjev je več možnosti. Bodisi jih gleda zaradi svoje samopodobe, bodisi njen odnos z mamo ni več isti, kot je bil prej, mogoče jo samo zanimajo druga mnenja. Nisem ekspert za influencerje, ampak na koncu je vse odvisno od tvoje cone udobja – koliko si pripravljen brez zadržkov deliti z ljudmi. Našo mladost bi morali preživeti v svobodi od/brez telefonov in dokazovanja na internetu. Navsezadnje smo le mladina, ki naj bi uživala, nabirala čudovite spomine in vsak dan zajela z veliko žlico. Pozdrav nazaj!
Ana, župnija Maribor – sv. Janez Bosko

Pozdravljena!
Hmmm, znašla si se v zares neprijetni situaciji in razumem tvojo razdvojenost, kako ravnati. Res je neprijetno, saj bi zaradi morebitnega komentarja o njeni spremembi vedenja lahko vajin odnos še poslabšala. Pa vseeno ti svetujem, da se pogovoriš z njo. Ne pričakuj sicer, da bo takoj razumela tvoje pomisleke, in daj ji čas za premislek po pogovoru. Morda bi lahko, če ste v dobrih odnosih, njeni mami omenila, da si opazila spremembe v prijateljičinem obnašanju, mogoče tudi poudariš njeno preobremenjenost zaradi novega statusa. Influencerstvo sicer ni slaba zadeva, vendar je res pomembno, da prijateljici pomagaš na tej poti v upanju, da ostane zvesta sama sebi. Svetujem ti, da jo med vajinim pogovorom spomniš na stvari, ki jih je rada počela, na vajine skupne trenutke, na prelomnice v življenju, ki so ji bile pomembne. Predvsem pa se ne jezi nanjo, če njen odgovor ne bo tak, kot ga pričakuješ. Slišati kritiko drugih ni lahko, predvsem če je namenjena neki tvoji predanosti. Poslušaj jo in poskušaj pogovor peljati z mirnim glasom in brez nervoze. V primeru, da ne bo želela prisluhniti, pa samo vedi, da si se potrudila in ji svetovala, kot si lahko. Nisi obupala nad njo in si ji vsaj poskusila pomagati. Pomembno pa je seveda poudariti, da jo podpiraš v njenih interesih, vendar si želiš, da pri teh aktivnostih ostane zvesta sebi in si vseeno vzame čas za aktivnosti najstništva.
Nia, župnija Maribor – sv. Janez Bosko

Beseda influencer ali vplivnež se je zelo hitro zasidrala v naša življenja, čeravno se še nismo dobro zavedeli, kaj pomeni, in pri marsikom ni v dnevnem besednjaku. Marsikdo od starejših pravzaprav sploh ne ve, kaj beseda predstavlja. Predvsem socialna omrežja so prostor, kjer ljudje nagovarjajo sledilce in jim ponujajo različne vsebine – lahko bi rekel, da tudi usmeritve. Dejstvo je, da številni vplivneži danes sledijo logiki kapitala in promovirajo življenjske sloge. Na drugi strani te medalje so sledilci. Izraz sledilec ima pogosto negativen prizvok, nihče noče biti označen za sledilca. Predvsem si mladi danes želijo postavljati trende, toda uspeh vplivneža je odvisen od tega, koliko ljudi lahko prepriča, da si bodo želeli biti kot on. Če rečem zelo posplošeno, so vplivneži postali neke vrste novodobni oznanjevalci ali pa guruji naših mladih.
Na lanskoletnem svetovnem dnevu mladih v Lizboni so se med drugim zbrali tudi mladi katoliški digitalni vplivneži, da bi razpravljali o prihodnosti katoliške komunikacije, potrebi stopiti v korak s časom in izkoriščati digitalne medije za širjenje veselja evangelija. Trije mladi vplivneži med navzočimi so imeli pričevanje, kako biti v življenju Božji influencer. Papež Frančišek je že na svetovnem srečanju mladih v Panami leta 2019 mlade pozval, naj bodo kot Marija Božji vplivneži v svetu. Rekel jim je: »Dobro vemo, da ni dovolj biti ves dan povezan, da bi se čutil priznanega in ljubljenega. Čutiti se upoštevanega in povabljenega k nečemu je več kot biti v omrežju. Pomeni najti prostor, v katerem se boste lahko s svojimi rokami, s svojim srcem in s svojo glavo čutili del večje skupnosti, ki vas potrebuje in ki jo tudi vi mladi potrebujete.« Dodal je še, da »biti influencer, vplivnež v 21. stoletju pomeni biti varuh korenin, varuh vsega tega, kar preprečuje, da bi naše življenje postalo plinasto in bi izhlapelo v nič«.
Praktično v vseh odgovorih mladih lahko preberemo spodbude Alji, naj se pogovori s svojo prijateljico – z občutljivostjo, odgovornostjo in skrbjo. Morda se bosta prijateljici takrat srečali iz oči v oči, za nekaj trenutkov bo telefon sameval. Tudi med prijatelji lahko pride do spodbud po objavljanju več tistega, kar nas med seboj povezuje in širi dobro ter srčno vsebino.

 Kot pravi apostol Pavel: »V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte« (Kol 3,16). In na drugem mestu: »Iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo ›danes‹« (Heb 3,13).

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 2 (2024), 60-61.

Robert, zdravo!
Oprosti, ker te tikam – ne želim biti nespoštljiva. Zanima me, kako ti gledaš na volitve. Se bo po tvoje letos kaj večje število mladih udeležilo volitev? Kako ostali mladi sploh doživljajo politiko? Jaz se bom letos prvič udeležila volitev in zdi se mi pomembno, da lahko glasujem in s tem vsaj malo odločam tudi o lastni prihodnosti. Pravzaprav nikoli nisem razumela odraslih, ki govorijo, da se nič ne bo spremenilo, da je vsakič isto ali pa, da so vsi politiki isti (celo, da so vsi iste barabe). Po moje bi bilo drugače, če bi tudi mladi dali od sebe svoj glas, pa ne samo na volitvah, tudi v času med njimi. Pomembno se mi zdi, da izkoristimo najmanj možnost sodelovanja na volitvah in glasujemo – ne pa, da pričakujemo, kako bo nekdo drug nekaj naredil namesto nas … Tudi mi smo del družbe, toda ali se tako obnašamo, ali nam je (posplošujem) vseeno?
Ela, 18 let

Volitve. Tabu med mnogimi starejšimi in tudi mladimi. »Vedno isto, nič se ne bo spremenilo,« pravijo nekateri. Pa vendar je pomembno, kaj si tako starejši kot tudi mlajši mislimo in kako doživljamo svet ter ljudi okoli sebe, kako reagiramo na nastale situacije v svetu ... Vedno pa naš glas ne more biti dovolj močan, da bi lahko prišel do tistih, ki imajo moč doseči spremembe. Zato je pomembno, da gremo na volitve, da izberemo take politike, ki bodo predstavljali naša stališča in naša mnenja. Točnega odgovora, zakaj se bojimo govoriti o politiki oz. zakaj se velikokrat prepiramo zaradi nje, ne vem, dozdeva pa se mi, da če bi se vsak posameznik dovolj poglobil v delovanje državnih aparatov in programe strank, bi razprava lažje in predvsem bolj diplomatsko stekla. Prav mladim ne sme biti vseeno, kaj se dogaja z našo državo in kdo jo vodi, saj odločamo o svoji prihodnosti. Vsekakor pa veliko slovenskim državljanom manjka narodne zavesti, posledično je udeležba tako nizka; na dokaj nepristranski način bi jo lahko povečevali v šolah.
Sam upam in želim, da se bo čim več mladih odločilo iti, s premislekom, na volišča in tako izbrati svetlo prihodnost za našo državo.
Ambrož, župnija Kopanj

Ko so se leta 2019 pripravljale volitve v Evropski parlament, je bila organizirana tudi akcija #tokratgremvolit, ki naj bi predvsem mlajšo populacijo spodbudila, da se udeleži volitev in prispeva svoj glas. Na družbenih omrežjih je bilo objavljenih kar nekaj filmčkov, ki so na svoj način prepričevali mlade, kaj konkretno imajo tudi oni od zakonodaje, ki se sprejema v Evropskem parlamentu, in zakaj je potrebna vključitev vsakega izmed nas v te procese, ki vplivajo na življenje v vseh državah Evropske unije.
Volilno pravico v Sloveniji lahko polnoleten državljan uresniči – ali pa tudi ne. V določenih državah je udeležba na volitvah celo zakonska obveznost, in ne zgolj možnost. V Sloveniji se že vsa leta od osamosvojitve naprej soočamo z majhno volilno udeležbo in kar srce nam lahko zapoje, če se na določenih volitvah ali referendumih odstotek malce dvigne. Uradni statistični podatki Državne volilne komisije potrjujejo ocene, da se je zadnjega referenduma o zakonu o vodah v primerjavi z zadnjimi državnozborskimi volitvami udeležilo več mladih. V starostni skupini od 18 do 30 let se ga je udeležilo več kot 46 odstotkov volilnih upravičencev, k skupni volilni udeležbi pa so mladi volivci prispevali tudi rekorden delež glasov – nekaj več kot 15 odstotkov. A primerjava z državnozborskimi volitvami kaže, da je bil delež mladih na referendumu v skupni volilni udeležbi le za slabe tri odstotne točke višji kot na zadnjih volitvah.
Med nami so se naselile fraze, da je itak zmeraj isto, da nič ne pomaga, če grem volit, da so vsi politiki isti … Močno je med nami zasidrana apatičnost, ki jo žal opazujejo tudi mladi, in je zato še toliko večji izziv, kako jih nagovoriti, da se odločijo in oddajo svoj glas na volitvah. Razlogov za neudeležbo mladih na volitvah je verjetno več, med njimi je razočaranje nad politiki, bolj individualističen življenjski stil, nezmožnost institucionalne politike, da bi sledila novim življenjskim slogom mladih in sploh znala k mladim osebno pristopiti. Družinsko, šolsko in širše družbeno okolje tako ne spodbuja več politične participacije, ta je le še pravica, in ne več dolžnost, v medijskem prostoru se velikokrat politika kaže le v prizmi škandalov in ‚kregarij‘ … Mladi – pa ne samo oni – imajo občutek, da njihov glas ne šteje, če pa bi že odločal o tem, kdo pride na oblast, se potem ne bi nič spremenilo. Država Slovenija ne zagotavlja spodbudnega političnega okolja, obljube, dane mladim pred volitvami, pa se redko uresničijo.
Tako na ravni Sveta Evrope kot Evropske unije so bili izdani številni dokumenti, ki spodbujajo države, da iščejo poti vključevanja mladih. Njihov skupni imenovalec je beseda participacija – prizadevanje torej, da bi imeli mladi občutek vključenosti. Mladi lahko namreč preko lastnega prispevka vidijo pozitiven vpliv na svoje življenje. V ospredje mladi postavljajo konkretne cilje, in ne imen politikov, ne pripisujejo takšnega pomena hierarhiji, ki je značilna za politične stranke, niso tako zavezani ozkim političnim programom. Ni pomembno le vprašanje, zakaj mladi ne gredo na volitve, temveč tudi to, kdaj se bo tradicionalna politika spoprijela z izzivom novih življenjskih slogov mladih in moderne tehnologije ter jim prišla naproti. Mladi naj s strani političnih kandidatov dobijo dovolj informacij, s čimer bodo zbudili zanimanje za pomembnost volitev ter tako motivirali mlade za udeležbo na volitvah. Ni prav, da politika zgolj sledi tistim, na katere se lahko zanese, tistim, ki hodijo redno na volitve – v smislu, ker starejši volijo, bomo nagovarjali varno starostno skupino; prav to se mladim ne zdi pravično. V preteklih letih je bilo izraženih kar nekaj domnev, kaj bi bilo del rešitve: od znižanja starostne meje pri volitvah do tako imenovanih e-volitev. Osebno sem mnenja, da s tem ne bomo veliko rešili, če bo še vedno obstajal občutek, da kot posameznik nimam vpliva na dogajanje v družbi. Mlade je smiselno spodbujati k prevzemanju odgovornosti, ne pa nanje gledati kot na statistiko v celotnem volilnem telesu. Mladi si želijo krojiti prihodnost in o njej soodločati. Ne samo pred volitvami, tudi skozi mandat.
Prepričan sem, da bi bilo mladim dobrodošlo, če bi sploh lahko imeli kakšen prostor, kjer bi se lahko pogovarjali o politiki in vsem, kar sodi zraven – tudi o volitvah. To bi lahko bilo družinsko okolje, prostor med prijatelji, v učilnici, Cerkvi. Pogovor ne pomeni prepričevanja v smislu »jaz imam prav in ti narobe«, saj ravno tovrstna drža zapira posameznika, da bi sploh kaj spregovoril ali vprašal. Na ta način se lahko mladi udomačijo na parketu politike v najširšem pomenu besede, torej da ne gledajo samo skozi prizmo obmetavanja z 'našimi' in 'vašimi'. Če bo trend udeležbe mladih padal, je upravičena skrb, da se zamajejo temelji zahodnih demokracij, saj bodo tisti, ki niso bili pripravljeni voliti v mladosti, enake vzorce delovanja ohranili tudi kasneje v življenju. Večje število udeležencev na volitvah daje tudi večjo legitimnost izvoljenim, zato bi bilo smiselno, da si tudi aktivni politiki prizadevajo za večjo udeležbo med mladimi.
Verjamem, da mladim ni vseeno za našo skupno prihodnost, to kažejo tudi z različnimi shodi in nenazadnje prostovoljnimi projekti, aktivnostmi glede ekoloških vprašanj. Verjamem, da so pripravljeni prevzemati tudi odgovornost, vendar je večji delež odgovornosti na strani odraslih, da predstavimo mladim sodelovanje v demokratičnih procesih kot nekaj smiselnega in pomembnega za vse nas.

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2022, leto 59, št. 4, str. 70-71.