Robert, odločil sem se, da ti pišem – in mladim, ki to rubriko berejo – s problemom, ki se tiče mojega mlajšega brata, zato bi raje ostal anonimen, da ga ne bi slučajno prepoznali. Moj brat je še osnovnošolec, že več let zapored pa se mu občasno dogaja bullying: je žrtev nasilja s strani vrstnikov v šoli. To nasilje se ne dogaja očitno, ne spravljajo se fizično nanj, da bi ga npr. nekdo pretepel. Dogaja se predvsem na socialnih omrežjih, kjer v zaprtih skupinah, v katerih pa je praktično cel razred, delijo njegove fotografije in nesramne, žaljive komentarje. Moj brat ima manjšo fizično hibo, eno nogo ima čisto malo krajšo kot drugo (tega se ne opazi takoj, mogoče se malo bolj ziba med hojo). Ampak prav iz tega se nekateri sošolci ter nekaj starejših fantov pa tudi punc norčuje. Brat to poskuša ignorirati, starši so o tem govorili z ravnateljem, nekaj časa je bil mir, potem pa se je spet začelo. Brat se zaradi tega vedno bolj zapira vase, izogiba se družbi, vse skupaj se pozna tudi na njegovih ocenah. Zdi se mi velik problem, da tega nasilnega vedenja odrasli ne znajo ustaviti, nekateri starši celo zagovarjajo svoje otroke, nasilje pa pušča na bratu hude posledice. Tudi sam se počutim nemočnega ob tem. Zanima me, ali imajo mladi kakšne izkušnje s tem, kako se je takšno vedenje ustavilo, ali pa kakšno idejo, kaj storiti. 
NN, 17 let

Besede in dejanja lahko uničijo človeka
Z bullyingom se spopada marsikdo, med njimi sem se znašla tudi sama. O tem sem začela razmišljati šele v zadnjih dveh letih, ko se je podobna situacija ustrahovanja kot v osnovni šoli začela razvijati na gimnaziji. Nihče si ni mislil, da mu bodo te probleme povzročali vrstniki, ki naj bi nam bili vzor, prijatelji, odrasli, najbolj pa zbodejo besede iz ust nekoga, ki ga imaš rad. Med osnovnošolskimi klopmi svojega razreda sem bila znana kot preveč pobožno dekle, ki gre trikrat na teden k sveti maši (zmešana, kajne?), piflarka, mevža, ker si ne upam špricati pouka, dekle s telefonom iz kamene dobe in postave, o kateri je imel marsikdo kaj povedati ter si upal prestopiti mejo, ki pa je bila očitna. Vsi komentarji so mojo samopodobo, vero in pogled na svet, z mano vred, poslali v temačno stran življenja. Tako kot tvoj mlajši brat sem se zaprla vase, o tem nisem z nikomer govorila, le sebi sem rekla, da je to, kar se dogaja, normalno – ampak ni. Gimnazija je bila nov začetek, a kaj kmalu sem spet pristala v temi. Ogledalo je postalo moj največji sovražnik, Bog pa nekdo, s katerim sem bila na distanci. Tokrat je prišlo predvsem do besednega nasilja, in to me je psihično uničilo. Ocene, predvsem pa volja do življenja še naprej padajo, vendar sem kot dijakinja, ki sem dobesedno manjša od odraslih, o teh dogodkih zaupala le staršem in prijateljicam. Ker pa se zavedam možnih posledic, imam usta zaprta. Tako imenovane »prijateljice« pa so me razočarale, kajti na te situacije so preprosto med vrsticami rekle, da sem sama kriva in da moram iti čez to ter nehati pogrevati staro »župo«.
Sama si mislim, da ljudje to počnejo, ker mogoče hočejo svojo jezo preložiti na druge, kar pa seveda ni prav. Enkrat v življenju hočejo biti močni in glavni – vendar na tak način to ne postanejo, tvoj brat je tukaj edini zelo močan, on se bori. On mora vsak dan vstati iz postelje in upati, da bo situacija tokrat boljša. Treba je tudi vedeti, da ne moremo od vseh ljudi pričakovati, da jim bomo všeč – to pa vseeno ne pomeni, da se imajo pravico zgražati in povzročati nasilje nad nami. Predlagam ti, da brata počasi pripraviš do pogovora. Izberi temo, za katero veš, da ga ne bo vznemirila. Iz srca ti povem, da preprosto vprašanje »Kako si?« lahko marsikoga reši. Če ti odgovori, da je v redu, a mu na obrazu piše drugače, ga vprašaj še enkrat in se ne počuti slabo, če misliš, da preveč vrtaš vanj, kajti vedi, da veliko ljudi želi povedati več, kot si jih upamo vprašati. Naj spregovori in naj njegova čustva privrejo na plan, ti pa mu stoj ob strani. Mogoče si v tej situaciji res nemočen, a vedi, da je tvoj brat zagotovo vesel, da ima ob sebi nekoga, komur je mar zanj. Starši so zaščitniki svojih otrok, in če resnica ne bo privrela na plan iz otrokovih ust, se ne bo nikoli rešila. Sama bi še enkrat povedala ravnatelju za situacijo, potem bi mogoče uredili roditeljski sestanek vključno z otroki. Hkrati bi se izpisala iz skupine, in tako ne bi videla žaljivih komentarjev. Iz srca upam, da se bo situacija izboljšala. Še posebej pa upam, da tvoj brat ne obupuje nad življenjem in še naprej verjame vase, v svoje sposobnosti, kajti je edinstven in čudovito ustvarjen.
Neža, župnija Kamnje Črniče

Dragi NN,
sem 20-letno dekle, mladostnica s posebnimi potrebami (zaradi operacije na možganih v otroških letih). Tudi jaz sem imela težave s to vrsto nasilja s strani vrstnikov. Ker imam levo stran telesa šibkejšo, sem »smešno« tekla in stvari, ki so povezane z motoričnimi spretnostmi, so mi šle in mi še gredo malo slabše. Bila sem deležna čudnih opazk, nesprejemanja ... Kaj bi svetovala tvojemu bratu?
Sama bi zapustila skupino na socialnih omrežjih, dobro raziskala vse talente, ki mi jih je dal Bog, in se z njimi ponašala. Brat bo kmalu zapustil osnovno šolo in lahko si bo poiskal družbo, ki ceni osebo takšno, kakršna je.
Tebi pa svetujem, da svojega brata vedno znova spominjaš in mu daješ vedeti, kako vreden in dragocen je. Naj se zaveda, da vrstnikov ne more spremeniti, lahko pa sebe vidi kot najboljšega. Ko tvoj brat ne bo v skupini, vsega tega tudi ne bo videl in bo verjel, da je edinstven. Vrstniki pa bodo to nehali početi, saj ne bo več nikogar, ki bi ga prizadelo.
Imam pa še bolj nor predlog: naj se fotografira takšen, kot je, in pove, kako vesel je, da lahko hodi (čeprav rahlo zibajoče), kajti lahko bi bilo še huje.
Naj v skupino prilepi kakšno fotografijo z družino in napiše, da je z njimi srečen. Naj bo pogumen in se zaveda, da ga je Bog naredil takšnega, ker ga ima rad.
Lp, Ema, župnija Zreče

Živijo!
Zelo me žalosti, ko slišim takšne zgodbe, predvsem zato, ker dokazujejo, koliko slabega lahko povzročimo vrstnikom zgolj z neokusnimi pripombami, ki jih dostikrat tretiramo le kot šale. Verjamem, da se v svoji situaciji počutiš nemočno. Pretiran odziv na zbadanje po navadi še dodatno motivira nasilneže in pri tem se lahko ujameš v začaran krog. Naj jih tvoj brat poskusi v čim večji meri ignorirati, to pa bo najlažje počel, če ga komentarji ne bodo ganili. Do tega mu lahko pomagaš tako, da ga podpiraš, se o tem z njim pogovarjaš, mu daš vedeti, da v nobenem primeru ni sam kriv za nadlegovanje. Če se bo dobro zavedal, da ima nekoga, ki ga sprejema takšnega, kakršen je, se mu bo lažje soočati z nesramnimi sošolci. O vsem bi morali še naprej obveščati šolo, ravnatelja/svetovalno službo in tudi zahtevati konkretne rešitve, kajti učitelji zbadljivk in nasilja na spletu pogosto sploh ne opazijo ali pa se s tem žal ne želijo ukvarjati.
Tebi in tvojemu bratu želim vse dobro!
Hana, župnija Velike Lašče

Trpinčenje je nasilje, ki se dogaja dlje časa, lahko je verbalno, psihično ali fizično, vključuje neravnovesje moči med žrtvijo in napadalcem. Žrtev ob tem občuti predvsem nemoč, sram, strah, ne zmore se braniti. Tragično je, da vpliva na kvaliteto življenja žrtve na sploh. Posebej pri mladostnikih, ki jim mnenje vrstnikov in sprejetost med njimi veliko pomeni, je lahko vpliv medvrstniškega nasilja zelo izrazit. Zelo jasno je treba povedati, da nobena oblika medvrstniškega nasilja ni dopustna ali kakorkoli opravičljiva. Kot smo prebrali v pismu, je lahko to nasilje precej subtilno in skrito očem odraslih oz. odgovornih v šolah. Lahko se pojavlja le v obliki komentarjev na družbenih omrežjih, morda samo v obliki 'emojijev'. Taka oblika psihičnega nasilja pomeni napad na človekovo »notranjost«, cilj je škodovati posamezniku, običajno brez fizičnih znakov. Posameznika se tako poniža, izloča, ignorira, kar lahko ima za mladostnika hude in tudi tragične posledice. Na sploh ima spletna komunikacija to značilnost, da ne vidimo neposredne reakcije človeka, s katerim ali o katerem govorimo, zato si upamo 'izreči' besede, ki jih sicer drugemu ne bi nikoli izrekli v obraz. Odgovornost odraslih ostaja, da zaščitimo otroke pred tovrstnim nasiljem, da si ne zatiskamo oči, si ne govorimo, da se to ne dogaja našim otrokom in med našimi mladostniki. Ključno je, da opazimo obnašanje in signale, ki bi nas opozorili, da se dogaja medvrstniško nasilje in da nekdo zaradi tega trpi.
 Bodimo pozorni in vztrajni pri tem, da opozorimo vse, ki za mladostnike skrbijo, da bodo to vedenje vedno znova ustavljali in nagovorili potrebe oškodovanih. Hvala vsem štirim mladim v tej rubriki za pogum, da so spregovorili o tematiki, ki lahko pusti globoke rane za vse življenje.

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2022, leto 59, št. 6, str. 60-61.

Živjo! Bom kratka. Imam prijateljico, ki je postala influencerka na enem od socialnih omrežij. Morda ni s tem prav nič narobe, ampak najbolj čudno mi je zares vedenje njene mame. Prijateljici namreč skoraj vsak teden kupuje novo opremo za snemanje, razne dodatke, nove obleke za nastope. Naj bi se celo v službi dogovarjala za promocijo izdelkov … Zdi se mi, kot bi imela prijateljica že službo zaradi tega. Čeprav pravi, da se ni zaradi tega nič spremenila, jaz na njej opažam spremembe. Predvsem se mi zdi, da je postala bolj nemirna, če nič drugega, je še več na telefonu, stalno preverja komentarje … Rada bi jo opozorila na te negativne posledice, hkrati pa ne bi rada izgubila prijateljice, ki je čisto ›noter‹ v tem ... Kako naj govorim z njo? Kako vi vidite influencerje, kaj si mislite o vsem skupaj? Pozdrav!
Alja, 17 let

Živijo!
Res mi je žal za tvojo prijateljico, še posebej zaradi njene mame. Se strinjam, da takega pritiska ne bi smela imeti. Kar se tiče njene uporabe telefona, bi se jaz na tvojem mestu pogovorila z njo o tem na miren, neobremenjujoč način. Mislim, da mora vedeti, da ima tudi zunaj socialnih omrežij dobro prijateljico, ki jo je pripravljena poslušati. Če bo pripravljena, ji lahko tudi pomagaš pri zmanjševanju njene uporabe telefona, pri tem pa ji stoj ob strani, da se ne bo počutila samo.
Maša, župnija Ljubljana – Rakovnik

Influencerstvo ni nujno slaba stvar. Na spletu se najde veliko influencerjev, ki imajo dobre vrednote in dobre objave. Žal je tudi precej takih, ki tega nimajo. Na srečo se tukaj pogovarjamo o prvem primeru, če ti je to kaj v tolažbo. Verjamem, da zna biti težko direktno povedati prijateljici, kaj se ti zdi. Tudi meni to velikokrat ni lahko, a k sreči obstajajo drugi načini za reševanje takih situacij. Lahko poskusiš svoje stališče predstaviti v majhnih dozah, prijazno in počasi. Ker je prijateljica veliko na telefonu, bi to lahko storila nekje, kjer ni signala. Moji najljubši spomini in najgloblji pogovori so s prijateljevega vikenda, kjer ni signala. Pojdita nekam v naravo, na kakšen hrib. Morda za to, da bi opazila svoje spreminjanje, potrebuje le odklop. Še ena možnost je, da se pogovoriš z njeno mamo. Vsaka mama ima rada svojo hčerko, zato mora morda ona sprevideti, kako to škoduje njeni hčerki. Če to vidi, ti bo zagotovo pomagala tudi ona, s svetovanjem tvoji prijateljici. Od prijateljice ne zahtevaj, da popolnoma preneha in se odpove družabnim omrežjem. Pomagaj ji razporediti njen čas, delati dobre objave in poskrbi, da je splet ne pogoltne.
Maks, župnija sv. Lenarta, Jesenice

Živjo, Alja,
razumem tvojo skrb in tudi meni se zdi, da je obnašanje prijateljičine mame res malo pretirano. Verjetno je mama zelo ponosna nanjo, in zato počne tudi stvari, ki tvoji prijateljici mogoče ne bodo najbolj v prid.
Zdi se mi, da je najbolj smiselno, da se s svojo prijateljico iskreno pogovoriš in ji izraziš svojo skrb v njeno dobro. Morda ji lahko nakažeš, da opažaš spremembe in da ti je mar zanjo. Hkrati ji daj vedeti, da si ponosna na njeno delo, da ne bo slučajno mislila, da ji to govoriš iz ljubosumja. Zato vajin pogovor lahko začneš na podoben način: »Spremljam tvoj uspeh v influencerstvu, kar je res super! Hkrati pa sem opazila nekaj sprememb in le želim razumeti, kako se počutiš v vsem tem.« Pomembno pa je, da poudariš svojo željo po odprtem pogovoru in da ne obsojaš njene odločitve – s tem boš verjetno lažje izrazila svoje pomisleke brez tveganja, da bi se sprli.
Glede na influencerje pa je treba razumeti, da lahko ta poklic doprinese tako pozitivne kot tudi slabše plati. Zato je potrebno, da jo na nekaj od teh slabših plati tudi opozoriš. Lahko jo opozoriš na pritisk za ohranjanje določene podobe ali življenjskega sloga, psihološki pritisk in nenehno izpostavljanje negativnim komentarjem, stres, prizadetost samopodobe in nevarnost odvisnosti od telefona.
Zelo pomembno je, da ji daš vedeti, da si vedno tukaj zanjo, če potrebuje pogovor ali pa samo nasvet.
Upam, da ti bo moj nasvet prišel prav.
Tjaša, župnija Breznica

Zdravo, Alja!
Jaz sem mnenja, da je najboljša rešitev to, da zbereš dovolj poguma in se s prijateljico pogovoriš. Povej ji svoje mnenje in pomisleke, prav tako pa je pomembno tudi njeno mnenje. Glede komentarjev je več možnosti. Bodisi jih gleda zaradi svoje samopodobe, bodisi njen odnos z mamo ni več isti, kot je bil prej, mogoče jo samo zanimajo druga mnenja. Nisem ekspert za influencerje, ampak na koncu je vse odvisno od tvoje cone udobja – koliko si pripravljen brez zadržkov deliti z ljudmi. Našo mladost bi morali preživeti v svobodi od/brez telefonov in dokazovanja na internetu. Navsezadnje smo le mladina, ki naj bi uživala, nabirala čudovite spomine in vsak dan zajela z veliko žlico. Pozdrav nazaj!
Ana, župnija Maribor – sv. Janez Bosko

Pozdravljena!
Hmmm, znašla si se v zares neprijetni situaciji in razumem tvojo razdvojenost, kako ravnati. Res je neprijetno, saj bi zaradi morebitnega komentarja o njeni spremembi vedenja lahko vajin odnos še poslabšala. Pa vseeno ti svetujem, da se pogovoriš z njo. Ne pričakuj sicer, da bo takoj razumela tvoje pomisleke, in daj ji čas za premislek po pogovoru. Morda bi lahko, če ste v dobrih odnosih, njeni mami omenila, da si opazila spremembe v prijateljičinem obnašanju, mogoče tudi poudariš njeno preobremenjenost zaradi novega statusa. Influencerstvo sicer ni slaba zadeva, vendar je res pomembno, da prijateljici pomagaš na tej poti v upanju, da ostane zvesta sama sebi. Svetujem ti, da jo med vajinim pogovorom spomniš na stvari, ki jih je rada počela, na vajine skupne trenutke, na prelomnice v življenju, ki so ji bile pomembne. Predvsem pa se ne jezi nanjo, če njen odgovor ne bo tak, kot ga pričakuješ. Slišati kritiko drugih ni lahko, predvsem če je namenjena neki tvoji predanosti. Poslušaj jo in poskušaj pogovor peljati z mirnim glasom in brez nervoze. V primeru, da ne bo želela prisluhniti, pa samo vedi, da si se potrudila in ji svetovala, kot si lahko. Nisi obupala nad njo in si ji vsaj poskusila pomagati. Pomembno pa je seveda poudariti, da jo podpiraš v njenih interesih, vendar si želiš, da pri teh aktivnostih ostane zvesta sebi in si vseeno vzame čas za aktivnosti najstništva.
Nia, župnija Maribor – sv. Janez Bosko

Beseda influencer ali vplivnež se je zelo hitro zasidrala v naša življenja, čeravno se še nismo dobro zavedeli, kaj pomeni, in pri marsikom ni v dnevnem besednjaku. Marsikdo od starejših pravzaprav sploh ne ve, kaj beseda predstavlja. Predvsem socialna omrežja so prostor, kjer ljudje nagovarjajo sledilce in jim ponujajo različne vsebine – lahko bi rekel, da tudi usmeritve. Dejstvo je, da številni vplivneži danes sledijo logiki kapitala in promovirajo življenjske sloge. Na drugi strani te medalje so sledilci. Izraz sledilec ima pogosto negativen prizvok, nihče noče biti označen za sledilca. Predvsem si mladi danes želijo postavljati trende, toda uspeh vplivneža je odvisen od tega, koliko ljudi lahko prepriča, da si bodo želeli biti kot on. Če rečem zelo posplošeno, so vplivneži postali neke vrste novodobni oznanjevalci ali pa guruji naših mladih.
Na lanskoletnem svetovnem dnevu mladih v Lizboni so se med drugim zbrali tudi mladi katoliški digitalni vplivneži, da bi razpravljali o prihodnosti katoliške komunikacije, potrebi stopiti v korak s časom in izkoriščati digitalne medije za širjenje veselja evangelija. Trije mladi vplivneži med navzočimi so imeli pričevanje, kako biti v življenju Božji influencer. Papež Frančišek je že na svetovnem srečanju mladih v Panami leta 2019 mlade pozval, naj bodo kot Marija Božji vplivneži v svetu. Rekel jim je: »Dobro vemo, da ni dovolj biti ves dan povezan, da bi se čutil priznanega in ljubljenega. Čutiti se upoštevanega in povabljenega k nečemu je več kot biti v omrežju. Pomeni najti prostor, v katerem se boste lahko s svojimi rokami, s svojim srcem in s svojo glavo čutili del večje skupnosti, ki vas potrebuje in ki jo tudi vi mladi potrebujete.« Dodal je še, da »biti influencer, vplivnež v 21. stoletju pomeni biti varuh korenin, varuh vsega tega, kar preprečuje, da bi naše življenje postalo plinasto in bi izhlapelo v nič«.
Praktično v vseh odgovorih mladih lahko preberemo spodbude Alji, naj se pogovori s svojo prijateljico – z občutljivostjo, odgovornostjo in skrbjo. Morda se bosta prijateljici takrat srečali iz oči v oči, za nekaj trenutkov bo telefon sameval. Tudi med prijatelji lahko pride do spodbud po objavljanju več tistega, kar nas med seboj povezuje in širi dobro ter srčno vsebino.

 Kot pravi apostol Pavel: »V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte« (Kol 3,16). In na drugem mestu: »Iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo ›danes‹« (Heb 3,13).

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 2 (2024), 60-61.

Robert, zdravo!
Oprosti, ker te tikam – ne želim biti nespoštljiva. Zanima me, kako ti gledaš na volitve. Se bo po tvoje letos kaj večje število mladih udeležilo volitev? Kako ostali mladi sploh doživljajo politiko? Jaz se bom letos prvič udeležila volitev in zdi se mi pomembno, da lahko glasujem in s tem vsaj malo odločam tudi o lastni prihodnosti. Pravzaprav nikoli nisem razumela odraslih, ki govorijo, da se nič ne bo spremenilo, da je vsakič isto ali pa, da so vsi politiki isti (celo, da so vsi iste barabe). Po moje bi bilo drugače, če bi tudi mladi dali od sebe svoj glas, pa ne samo na volitvah, tudi v času med njimi. Pomembno se mi zdi, da izkoristimo najmanj možnost sodelovanja na volitvah in glasujemo – ne pa, da pričakujemo, kako bo nekdo drug nekaj naredil namesto nas … Tudi mi smo del družbe, toda ali se tako obnašamo, ali nam je (posplošujem) vseeno?
Ela, 18 let

Volitve. Tabu med mnogimi starejšimi in tudi mladimi. »Vedno isto, nič se ne bo spremenilo,« pravijo nekateri. Pa vendar je pomembno, kaj si tako starejši kot tudi mlajši mislimo in kako doživljamo svet ter ljudi okoli sebe, kako reagiramo na nastale situacije v svetu ... Vedno pa naš glas ne more biti dovolj močan, da bi lahko prišel do tistih, ki imajo moč doseči spremembe. Zato je pomembno, da gremo na volitve, da izberemo take politike, ki bodo predstavljali naša stališča in naša mnenja. Točnega odgovora, zakaj se bojimo govoriti o politiki oz. zakaj se velikokrat prepiramo zaradi nje, ne vem, dozdeva pa se mi, da če bi se vsak posameznik dovolj poglobil v delovanje državnih aparatov in programe strank, bi razprava lažje in predvsem bolj diplomatsko stekla. Prav mladim ne sme biti vseeno, kaj se dogaja z našo državo in kdo jo vodi, saj odločamo o svoji prihodnosti. Vsekakor pa veliko slovenskim državljanom manjka narodne zavesti, posledično je udeležba tako nizka; na dokaj nepristranski način bi jo lahko povečevali v šolah.
Sam upam in želim, da se bo čim več mladih odločilo iti, s premislekom, na volišča in tako izbrati svetlo prihodnost za našo državo.
Ambrož, župnija Kopanj

Ko so se leta 2019 pripravljale volitve v Evropski parlament, je bila organizirana tudi akcija #tokratgremvolit, ki naj bi predvsem mlajšo populacijo spodbudila, da se udeleži volitev in prispeva svoj glas. Na družbenih omrežjih je bilo objavljenih kar nekaj filmčkov, ki so na svoj način prepričevali mlade, kaj konkretno imajo tudi oni od zakonodaje, ki se sprejema v Evropskem parlamentu, in zakaj je potrebna vključitev vsakega izmed nas v te procese, ki vplivajo na življenje v vseh državah Evropske unije.
Volilno pravico v Sloveniji lahko polnoleten državljan uresniči – ali pa tudi ne. V določenih državah je udeležba na volitvah celo zakonska obveznost, in ne zgolj možnost. V Sloveniji se že vsa leta od osamosvojitve naprej soočamo z majhno volilno udeležbo in kar srce nam lahko zapoje, če se na določenih volitvah ali referendumih odstotek malce dvigne. Uradni statistični podatki Državne volilne komisije potrjujejo ocene, da se je zadnjega referenduma o zakonu o vodah v primerjavi z zadnjimi državnozborskimi volitvami udeležilo več mladih. V starostni skupini od 18 do 30 let se ga je udeležilo več kot 46 odstotkov volilnih upravičencev, k skupni volilni udeležbi pa so mladi volivci prispevali tudi rekorden delež glasov – nekaj več kot 15 odstotkov. A primerjava z državnozborskimi volitvami kaže, da je bil delež mladih na referendumu v skupni volilni udeležbi le za slabe tri odstotne točke višji kot na zadnjih volitvah.
Med nami so se naselile fraze, da je itak zmeraj isto, da nič ne pomaga, če grem volit, da so vsi politiki isti … Močno je med nami zasidrana apatičnost, ki jo žal opazujejo tudi mladi, in je zato še toliko večji izziv, kako jih nagovoriti, da se odločijo in oddajo svoj glas na volitvah. Razlogov za neudeležbo mladih na volitvah je verjetno več, med njimi je razočaranje nad politiki, bolj individualističen življenjski stil, nezmožnost institucionalne politike, da bi sledila novim življenjskim slogom mladih in sploh znala k mladim osebno pristopiti. Družinsko, šolsko in širše družbeno okolje tako ne spodbuja več politične participacije, ta je le še pravica, in ne več dolžnost, v medijskem prostoru se velikokrat politika kaže le v prizmi škandalov in ‚kregarij‘ … Mladi – pa ne samo oni – imajo občutek, da njihov glas ne šteje, če pa bi že odločal o tem, kdo pride na oblast, se potem ne bi nič spremenilo. Država Slovenija ne zagotavlja spodbudnega političnega okolja, obljube, dane mladim pred volitvami, pa se redko uresničijo.
Tako na ravni Sveta Evrope kot Evropske unije so bili izdani številni dokumenti, ki spodbujajo države, da iščejo poti vključevanja mladih. Njihov skupni imenovalec je beseda participacija – prizadevanje torej, da bi imeli mladi občutek vključenosti. Mladi lahko namreč preko lastnega prispevka vidijo pozitiven vpliv na svoje življenje. V ospredje mladi postavljajo konkretne cilje, in ne imen politikov, ne pripisujejo takšnega pomena hierarhiji, ki je značilna za politične stranke, niso tako zavezani ozkim političnim programom. Ni pomembno le vprašanje, zakaj mladi ne gredo na volitve, temveč tudi to, kdaj se bo tradicionalna politika spoprijela z izzivom novih življenjskih slogov mladih in moderne tehnologije ter jim prišla naproti. Mladi naj s strani političnih kandidatov dobijo dovolj informacij, s čimer bodo zbudili zanimanje za pomembnost volitev ter tako motivirali mlade za udeležbo na volitvah. Ni prav, da politika zgolj sledi tistim, na katere se lahko zanese, tistim, ki hodijo redno na volitve – v smislu, ker starejši volijo, bomo nagovarjali varno starostno skupino; prav to se mladim ne zdi pravično. V preteklih letih je bilo izraženih kar nekaj domnev, kaj bi bilo del rešitve: od znižanja starostne meje pri volitvah do tako imenovanih e-volitev. Osebno sem mnenja, da s tem ne bomo veliko rešili, če bo še vedno obstajal občutek, da kot posameznik nimam vpliva na dogajanje v družbi. Mlade je smiselno spodbujati k prevzemanju odgovornosti, ne pa nanje gledati kot na statistiko v celotnem volilnem telesu. Mladi si želijo krojiti prihodnost in o njej soodločati. Ne samo pred volitvami, tudi skozi mandat.
Prepričan sem, da bi bilo mladim dobrodošlo, če bi sploh lahko imeli kakšen prostor, kjer bi se lahko pogovarjali o politiki in vsem, kar sodi zraven – tudi o volitvah. To bi lahko bilo družinsko okolje, prostor med prijatelji, v učilnici, Cerkvi. Pogovor ne pomeni prepričevanja v smislu »jaz imam prav in ti narobe«, saj ravno tovrstna drža zapira posameznika, da bi sploh kaj spregovoril ali vprašal. Na ta način se lahko mladi udomačijo na parketu politike v najširšem pomenu besede, torej da ne gledajo samo skozi prizmo obmetavanja z 'našimi' in 'vašimi'. Če bo trend udeležbe mladih padal, je upravičena skrb, da se zamajejo temelji zahodnih demokracij, saj bodo tisti, ki niso bili pripravljeni voliti v mladosti, enake vzorce delovanja ohranili tudi kasneje v življenju. Večje število udeležencev na volitvah daje tudi večjo legitimnost izvoljenim, zato bi bilo smiselno, da si tudi aktivni politiki prizadevajo za večjo udeležbo med mladimi.
Verjamem, da mladim ni vseeno za našo skupno prihodnost, to kažejo tudi z različnimi shodi in nenazadnje prostovoljnimi projekti, aktivnostmi glede ekoloških vprašanj. Verjamem, da so pripravljeni prevzemati tudi odgovornost, vendar je večji delež odgovornosti na strani odraslih, da predstavimo mladim sodelovanje v demokratičnih procesih kot nekaj smiselnega in pomembnega za vse nas.

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2022, leto 59, št. 4, str. 70-71.