Živjo, Robert! Pišem ti o temi, ki mi je blizu tako z osebnega kot profesionalnega področja – letos bom namreč začela s študijem na Pedagoški fakulteti. Ko končam študij, se vidim kot učiteljica, verjetno malo starejših otrok, morda srednješolcev. Pred dnevi sem nekje na spletu zasledila ugotovitve raziskave, da tretjina slovenskih dijakinj zaradi vpliva družbenih omrežij razmišlja o plastični operaciji. To me je kar streslo, da vsaka tretja punca razmišlja, da ji nekaj manjka ali da bi si morala nekaj 'popraviti'!? Pomislila sem, da smo te najstnice kot družba pustili na cedilu, da mladostnike puščamo neopremljene na družbena omrežja, ki jih zasipajo z lepotnimi ideali in pritiski. Mislim, da šolski sistem na tem področju precej zaostaja, da ne zna pripraviti otrok in mladostnikov na svet družbenih omrežij. Razmišljala sem celo o tem, da bi morala biti družabna omrežja zaradi svoje škodljivosti prepovedana – morda celo do polnoletnosti. Sem grozna, če tako razmišljam? Kaj bi rekli mladi, kaj bi rekel ti?
Tamara, 19 let

Tudi sama bi omejila uporabo spletnih medijev, sploh pri otrocih, ki bi jim onemogočila dostop do kakršnih koli spletnih vsebin, saj je dokazano, da se možgani, ki so konstantno izpostavljeni določenim spletnim vsebinam, slabše razvijajo. Prav zato me bolj kot za najstnike skrbi za otroke. Grozno je, kako uporaba interneta vpliva na ves svet, ki se prav zaradi elektronike vedno hitreje spreminja. Otroci imajo oslabljene motorične sposobnosti, socialne veščine in tudi pri vedenju/obnašanju niso ravno na vrhuncu. Ure in ure preživijo za ekrani, namesto igranja v naravi in druženja s prijatelji. Prav nič me ne čudi, da na takšne otroke v mladostništvu tako zelo vplivajo spletni mediji in da se dekleta poskušajo približati nekim idealom, dobljenim z interneta, ter da jim mnenje nekih tujcev pomeni tako veliko. Krivcev za takšne in drugačne dogodke in razplete ne moremo najti, saj je naše življenje postalo tako prepleteno z internetom, da brez njega praktično ne moremo živeti življenja, kot ga od nas zahteva družba. Se pa popolnoma strinjam, da je potreba po ozaveščanju v šolah in tudi spremembi šolskega sistema že alarmantna. Posledice pasti na spletu ter odvisnosti, ki jo lahko povzročijo družabna omrežja, igrice in videi, so vedno bolj prepoznavne in vedno bolj prisotne v našem vsakdanu; ozaveščanja o vsem pa nikjer, saj pogosto odrasli niti niso tako vešči računalnikov in vsega, kar lahko na spletu počnemo, kot mladostniki, ki s tem že praktično odraščajo. Kljub vsemu pa se gradnja zdrave samozavesti začne doma, v družini. Vsak otrok hrepeni po tem, da bi bil ljubljen in bi ga doma sprejeli točno takšnega, kot je. Samo iz takšnih otrok lahko postanejo mladostniki, ki se zavedajo slabosti in vseh pasti interneta ter znajo živeti z mediji in si začrtati jasne meje, ki jih uporabljajo ne samo v virtualnem življenju, temveč v resničnem svetu.
Janet, župnija Dobrovnik

 

Živjo,
sama menim, da socialna omrežja dejansko niso škodljiva. Gre le za odnos do njih. Nekateri v osebah na družabnih omrežjih – influencerjih vidijo vzor in stremijo k temu, da bi s tem postali tudi boljša verzija sebe, nekateri pa se z njimi primerjajo na vseh možnih ravneh. Splošno znana resnica je, da se le oni ne pokažejo vedno v realni luči, zato v resnici nikoli ne moremo zares vedeti, kaj se jim dogaja, kako so v resnici videti, kako se počutijo, saj večino časa prikazujejo le lepe dogodke in prizore, ko se imajo fino. Kot družba pa se mi zdi, da smo preveč zahtevni glede tega, kako obravnavamo druge. Ne samo zaradi socialnih omrežij, ampak zaradi drže, da je tisti, ki ni videti “dobro”, sigurno slaba oseba, in kdor ni oblečen v znamke, prav tako ni dober.
Glede prepovedi menim, da je precej nesmiselno, saj lahko na družabnih omrežjih najdemo tudi marsikaj dobrega ter so odlična za komunikacijo z ljudmi, s katerimi nismo tako pogosto v stiku.
Liza, župnija Ljubljana - Sv. Peter

 

Hejla 🙂
Lahko začnem kar s tem, da se tudi sama večkrat znajdem pri precej podobnih mislih/vprašanjih … Mišljenje, da moraš ugajati družbi in se obnašati kot večina tvojih vrstnikov, se pojavlja vse hitreje v otroštvu. Z vsemi objavami medijev in napredkom tehnologije so se nam kot družbi začele spreminjati vrednote in stališča. Menim, da se v nekem obdobju življenja velika večina mladostnikov znajde v mislih o »popravljanju« samega sebe. Vprašanje je le, v kakšnem trenutku življenja se znajdeš tam in koga imaš okrog sebe, kaj ti pravi okolica pa tudi starši … Ljudje s(m)o ogledalo staršev; če so starši mnenja, da je vse dobro in resnično, težko otroka prepričaš v karkoli drugega. Če starši ne usmerijo otroka, kje je treba narediti »cenzuro« glede tega, kaj je resnično in kaj je obdelano, pri uporabi socialnih omrežij, pri ogledu reklam, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, potem hitro razmišljamo o nekih »idealih«. Mnenja sem, da se stvari začnejo zapletati, ko (pre)mladi dobijo nenadzorovan dostop do internetnih vsebin. Tudi v šoli bi se lahko več pogovarjali o samopodobi, marketinških idealih (če temu lahko tako rečemo) ... Starejši kot si, lažje sam presodiš, kje je meja realnosti. Sama sem sicer mnenja, da prepoved nečesa včasih lahko stori le še slabše ... saj veš, tisto, česar se ne sme, je otrokom še »slajše«. 🙂
Prelep dan ti želim,
Jana, župnija Jarše

 

Živjo, Tamara!
Ob misli na raziskavo, ki si jo zasledila, tudi mene strese, vendar za to ne bi krivila šole. Šola nam v veliki meri ponuja izobraževanja in ozaveščanje glede tega. V prvi vrsti bi se glede omenjene raziskave vprašala, ali so starši teh najstnic zadovoljni s svojo postavo in zunanjim videzom, saj se to prenaša tudi na otroke. Morda imajo najstnice tak zgled že doma, od otroštva. Po drugi strani so tu še družbena omrežja, ki pa niso edina kriva za tako mišljenje najstnic. Kaj pa novice vseh vrst? Tudi pri uporabi družbenih omrežij bi morali imeti prvo vlogo starši, že ko otroku kupijo telefon ali računalnik. Na spletu so vsebine, ki imajo starostno omejitev. Ker je v najstništvu nekaj najboljšega kršiti vsa pravila, najstniki zaidejo tudi na strani s starostno omejitvijo, kjer lahko napišejo katerokoli letnico rojstva. Problem je, da družbena omrežja brez večje cenzure dopuščajo objavljanje takih vsebin. Rešitev vidim v tem, da bi na spletu vzpostavili strožjo cenzuro in s tem preprečili dostop najstnikov do teh vsebin do polnoletnosti. Sicer pa leta niso merilo za nezadovoljstvo s svojim telesom!
Ana, župnija Mokronog

Hvaležen sem za vse odzive mladih na Tamarino pisanje. Odpira se mnogo vprašanj, o katerih se je smiselno pogovarjati in jih naslavljati. Koliko imamo sploh ljudje prostora, da spregovorimo o svoji samopodobi, tudi znotraj družinskega okolja? Mogoče se motim, ampak še vedno imam občutek, da je to neke vrste tabu tema, ob kateri je tudi med družinskimi člani lahko navzoč strah, »kaj si bo drugi mislil« … Dejstvo je, da se nam pri premikanju po medmrežju pojavijo različne vsebine, ki predstavljajo neke vrste ideale lepote, uspešnosti, sreče … Ob vsem tem se pogosto ne ustavimo in vprašamo, kaj vse se ob tem dogaja v mojih možganih, kako se lahko razvije idealiziranje videne podobe in primerjanje s samim seboj. Podobno se dogaja, ko vidimo objavljene družinske fotografije, model nasmejanih in razigranih družinskih članov, sami pa imamo izkušnjo, da družinsko življenje ni vedno takšna pravljica. Moje mnenje je, da bodo internet, omrežja, aplikacije in vse, kar še pride, vedno bolj navzoči med nami in vedno bolj del našega vsakdanjika.
Smiselno bi se mi zdelo, da se učimo kritično sprejemati te vsebine, da ne prevlada rutina, da se ne ujamemo v zanke, ki nam jih nastavljajo algoritmi. Predvsem si želim, da bi bila »online« doživetja pospremljena s pogovorom, da bi nam bilo to orodje v korist, ne pa v škodo. Iskreno upam, da bo tudi tokratni izziv, ki ga je poslala Tamara, pripomogel v tej smeri.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 10 (2022), 60-61.

Robert, pozdravljen. Pišem zaradi dileme, ki jo imam. Od majhnih nog me je zanimala vojska, igral sem se z vojački, gledal dokumentarne oddaje na TV o vojaški opremi in podobno. Pa nisem nek nasilnež, vem, da je vojna nekaj groznega. Ampak verjamem, da vojaki delajo tudi za mir, da branijo svoje ljudi, vojske s svojim obstojem preprečujejo napad druge države. Vedno me je fascinirala disciplina vojakov, red, hierarhija, medsebojna podpora. Razmišljam, da bi po končani srednji šoli šel za poklicnega vojaka. Moja sestra pa je nad tem zgrožena, pravi, da bom ubijal ljudi. Zato ne vem, ali bi s to izbiro res naredil nekaj slabega, mogoče je biti vojak celo greh? Nisem še našel pametnega odgovora ...
Luka, 17 let

Iskreno, vojska me dokaj odbija.
Vedno se mi je zdelo, da je tam odkrita želja po nadzorovanju in ukazovanju ljudem. Temelji pa bolj na živalskih nagonih kot na sporazumnem mišljenju. Poleg tega uniči človekovo mentalno zdravje. Ali ne bi bilo lepše preprosto biti gasilec in dejansko pomagati ljudem? Tudi če kot vojak nikdar ne stopiš na aktivno bojišče, si še vedno žrtev sistema in izkoriščanja. Disciplina je zatiranje svobode. Vsakogar se da zmanipulirati v nasilneža. Seveda pa, če je to tvoja želja, ti tega ne morem preprečiti in tudi tvoja sestra ne. Vsak ima svojo pot in včasih traja, da se človek najde. Zato poskusi. V življenju si lahko vedno premisliš.
Matija, župnija Šmarje pri Jelšah

 

Luka, pozdravljen!
Razmišljal sem o tvojem problemu in odločitvi za poklic vojaka. Ko razmišljamo o omenjenem poklicu, nam sprva morebiti zares pride na misel bojevanje in ubijanje ljudi. Pa vendar menim, da poklic v sebi skriva veliko potenciala, poslanstvo, s katerim se težko primerja veliko drugih poklicev. Opravljanje vojaškega poklica vsekakor ni greh. V ključnih trenutkih lahko namreč pomagaš pri reševanju ljudi v stiskah in pri naravnih nesrečah, varovanju domovine ter prispevaš k ohranjanju miru. Ravno v teh dneh se naša država sooča s stisko, ki jo povzroča obilno deževje in poplavljanje rek. Pri odpravi posledic imajo veliko vlogo tudi vojaki, ki lahko s svojimi vozili in opremo pomagajo pri reševanju in čiščenju. Poleg vsega naštetega pa skupaj s poklicem vojaka pridobiš še navade, red in disciplino, ki ti koristijo tudi v nadaljnjem življenju. V življenju je namreč treba gledati na pozitivne plati, in ne vedno pomisliti zgolj na slabo. Če boš svoj poklic vojaka opravljal vestno in v smeri čim manjšega števila žrtev, jaz v vojaškem poklicu ne vidim problema oziroma greha, kot ga je poimenovala tvoja sestra.
Filip, župnija Teharje

 

Zdravo,
tvoje vprašanje je precej zahtevno in tudi sam bi imel veliko težav z odločitvijo. Upam pa, da ti bo moje razmišljanje pomagalo premisliti situacijo in narediti pravo potezo.
Vsi vemo, da biti vojak ni enostavno, saj zahteva veliko poguma in požrtvovalnosti. Kot najmanjši del pripadaš mnogo večji tvorbi, pri tem pa skrbiš za sovojake in domovino. Ta skrb ima predvsem dve nalogi – osvajanje ali obrambo. Po mojem mnenju boš glede na to, katera naloga ti je ljubša, ugotovil, kaj te je spodbudilo oziroma s kakšnim namenom bi bil vojak.
Menim, da se tudi kot vojak lahko odločiš za dobro z varovanje človeških življenj ter tudi materialnih dobrin. Ob naravnih nesrečah, kot so na primer sedaj, vojaki pomagajo pri postavljanju protipoplavnih vreč ali popravilu po poplavah in rešujejo življenja.
Prav tako moraš razmisliti, da poklic vojaka ni edini, ki lahko uniči življenje z napačnim namenom. Tudi poklic, kot je učitelj, lahko z napačnim delovanjem vsaj onemogoči polno življenje otrok, če že ne spremeni tok njihovega življenja. Mnogo je tudi poklicev v različnih industrijah, ki s svojim delovanjem posredno škodujejo zdravju ljudi. Vendar proizvajajo izdelke, da lahko celotna družba bolje deluje in imamo visok življenjski standard.
Po drugi strani verjetno ni ničesar, kar bi tako neposredno uničevalo človeška življenja, kot to dela orožje. Njegov edini namen je onemogočanje in pobijanje nasprotnika, tako da nikoli ne more biti ljudem v pomoč.
Kakorkoli, na koncu je tvoj namen, za kaj si boš prizadeval, celo pomembnejši od tega, kakšen poklic si boš izbral. 😊
Jakob, župnija Šmarje pri Jelšah

Zdravo, Luka!
Nikoli se nisem veliko poglabljala ali razmišljala o vojaškem poklicu, saj me to ni najbolj zanimalo. Glede na tvojo situacijo pa se mi zdi, da v današnjem času (vsaj v Sloveniji) vojska služi bolj pomoči ljudem, reševanju iz stisk ter zagotavljanju miru, kot pa bojevanju in ubijanju. Zdi se mi, da če te veseli poklic vojaka, bi moral slediti svojim željam. Med tvojim delom v vojski pa ti priporočam, da se večkrat priporočiš Bogu z molitvijo.
Blažka, župnija Teharje

Odziv mladih na Lukovo pismo se mi zdi pravšen razmislek z razlogi pro in kontra. Večkrat nam zmanjka prav takšen prostor, kjer so lahko izrečeni razlogi za in proti. Nemalokdaj se nam v pogovorih lahko zazdi, da smo se znašli v ringu, kjer čakamo samo na to, kdo bo zadal močnejši udarec in kdo bo zmagal. Argumenti imajo svojo moč, a nas morajo še vedno voditi v nadaljnji razmislek. Luka je smiselno izrazil dvom, ki ga ima glede svoje odločitve. S septembrom se za šolarje ponovno odpirajo šolska vrata, nadaljuje se rast v znanju in osebnosti in hočeš nočeš tudi odločanje o nadaljnji življenjski poti. Pravzaprav danes gradimo svoj jaz v prihodnosti. Vsekakor bodo tudi v letošnjem šolskem letu nastopili tečni, težki, brezzvezni trenutki, vendar nas lahko vedno znova dviga prav zavest, da s svojo držo do učenja gradimo svojo podobo prihodnosti.
Biti vojak je v vsej zgodovini predstavljalo poseben poklic. Dejstvo je, da jih običajno ne opazimo, če ni vojnih razmer oz. drugih okoliščin, kjer bi se lahko pokazala njihova aktivna vloga. Slovenska vojska ima že vrsto let slogan: »V službi domovine!« Osebno se mi zdi potrebno, da vsak posameznik ohranja v življenju pripravljenost služiti domovini, to ne sme biti zgolj odločitev peščice. Služenje tudi ni zgolj obramba in varnost, ampak vsak odnos do sočloveka. Na svoji spletni strani ima Slovenska vojska zapisano, da so »vojaške kariere v Slovenski vojski lahko zelo različne. Gotovo lahko vsakdo, ki razmišlja o zaposlitvi v Slovenski vojski, najde svojo pot, ki ustreza njegovemu znanju, željam in osebnosti ter na kateri se lahko osebno in profesionalno razvija in napreduje.« Prav tako ponujajo različne možnosti, da mladi odkrivajo svojo poklicanost.
Moj nasvet Luku bi bil zato zelo preprost: naj odkriva, naj se pogovori z nekom, ki je zaposlen s vojski, naj se prostovoljno vključi v kak vojaški tabor za mlade ali pa se približa stojnici na marsikaterem dogodku, kjer se Slovenska vojska predstavlja, tudi na vsakoletnem srečanju mladih v Stični. Sam imam dobro izkušnjo na teh predstavitvah, saj lahko v živo spoznaš pisano paleto poklicev, ki se skrivajo na področju Slovenske vojske. Če je to njegov poklic, naj zori v njem. Vsekakor pa so možnosti, tako kot v mnogih uniformiranih poklicih, da nekdo postane tudi zgolj prostovoljec ali pogodbeni rezervist.  Ko smo že omenili začetek šolskega leta, ne bo odveč, če si že takoj izberemo tudi tri vrline, ki zagotovo pritičejo tudi vojski: disciplina, trdo/vztrajno delo in lojalnost. To velja tudi za ukvarjanje s katerim koli športom in marsikatero drugo človeško aktivnostjo. Čeravno se te tri besede komu slišijo grozno, se bodo skoznje kmalu začeli kazati prvi sadovi uspeha.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 9 (2023), 60-61.

Živjo, bom bolj kratka. Pred dnevi smo imeli debato glede udeležbe na protestih proti klimatskim spremembam. V šoli večkrat govorimo o tem, posebej, kaj bi morali že zdavnaj spremeniti, da se nam ne zgodi katastrofa. Mene vse skupaj kar skrbi, sploh ker sem bolj zaskrbljene narave. Zanima me, kako se ostali mladi spopadajo s tem – jih skrbi ali delajo kaj konkretnega, da se nam ne zgodi ekološka katastrofa?
Teja, 14 let

 

 

 

 

 

 

 

Teja,
tudi sam sem glede tega v dvomu. V zadnjih par letih se je zgodilo več vremenskih ekstremov. Najbolj ti predlagam, da osebno začneš skrbeti za okolje, saj vsak posameznik pripomore k izboljšanju stanja. Seveda posameznik ne more spremeniti vsega. Onesnaževanje se je sicer intenzivno začelo že od 1970-ih, v času hladne vojne je bilo veliko testiranj jedrskega orožja, kar je tudi lahko deloma pripeljalo do stanja, ki ga imamo danes, poleg pa še letalstvo in težka industrija. Tudi sam sem malo bolj zaskrbljene narave. Glede ozonske luknje ne vem, kako je s tem, nisem več na tekočem. Moraš pa vedeti, da na žalost ne moremo več ustaviti taljenja ledu, lahko ga samo upočasnimo. Mislim, da če bo začel vsak posamezno, lahko kar precej izboljšamo že dokaj slabo situacijo.
Patrik, župnija Nova Gorica

Teja, naj ti odgovorim v obliki smernic za posameznika.
10 stvari, ki jih lahko kot posamezniki naredimo, da se potrudimo preprečiti ekološko katastrofo, je:
1. Recikliranje starih oblačil.
2. Zmanjšanje količine mesa v naši vsakdanji prehrani.
3. Če imamo možnost, si zelenjavo pridelamo sami na vrtu, če pa te možnosti nimamo, gremo po hrano in ostale izdelke k domačemu proizvajalcu.
4. Obleke kupimo iz druge roke.
5. Zavestno ugašamo luči in ostale električne naprave za seboj.
6. V šoli se lahko predlaga akcija sajenja dreves.
7. Čim manj se vozimo z osebnim avtomobilom, namesto tega uporabimo javni prevoz ali kolo.
8. V trgovine hodimo s košaro, namesto da kupimo plastične vrečke.
9. Ločevanje odpadkov.
10. V trgovinah primerjamo izdelke med seboj in vzamemo tiste, ki so zapakirani v najmanj embalaže.
Neja, župnija Nova Gorica

Phil Bosmans je zapisal: »Ljuba narava, ostani prijazna nam ljudem! Ti si kruh, ki ga jemo. Ti si dom, kjer živimo. Ti si pljuča, s katerimi dihamo. Ti si raj, v katerem se veselimo življenja ob cvetju in pticah. Ostani prijazna nam ljudem, ljuba narava.«
Počitniški čas je odprl svoja vrata. To je tudi odlična priložnost, da se ustavimo ob Tejinem pismu in se ozremo okoli sebe. Ob stvarjenju sveta je Bog Stvarnik izročil svet in naravno okolje človeku v upravljanje, in ne v last (prim. 1 Mz 1,28-30), zato mora človek odgovarjati Bogu za svoja dejanja pri skrbi za naravo. Premalokrat se zavedamo, da nam je vse stvarstvo podarjeno, vse preveč je samoumevnosti in verjetno iz tega razloga tudi brezbrižnosti do narave. Družbeni nauk Cerkve izpostavlja, da se »odgovornost za okolje, skupno dediščino človeškega rodu, ne razteza samo na sedanje potrebe, marveč tudi na prihodnje«. Narava ni dana samo nam, ampak nam je podarjena, da jo lahko predamo prihodnjim rodovom. Zdrav odnos do stvarstva je ena izmed dimenzij osebnega spreobrnjenja, ki vključuje hvaležnost in zastonjskost, ljubeče zavedanje našega univerzalnega občestva, v katerem vsako bitje odseva delček Boga.
Mnogi mladi sicer kažejo svojo skrb in zaskrbljenost, pridružujejo se tudi različnim akcijam, ki opozarjajo na strm padec pri naši skrbi za okolje. V mesecu juniju smo pod vodstvom Okoljskega programa Združenih narodov obeležili svetovni dan okolja. To je dan, ki ga od leta 1973 zaznamujemo vsako leto, in je postal največja globalna platforma za ozaveščanje o okolju. Letos je v središče postavil iskanje rešitev za onesnaževanje s plastiko. Ob vsem dogajanju lahko rečemo, da ne gre samo za vprašanje, ali lahko najdemo tehnične rešitve, ki bi preprečile okoljske probleme, ali pa, da najdemo alternativne energetske vire in še kaj. Vse to ne bo dovolj, če ne spremenimo svojega načina življenja. Pri tem je zelo pomembno tudi, da nas zaskrbljenost nad prihodnostjo ne preplavi in odnese v malodušje. Vera nam lahko daje moč, da ne klecnemo pod bremeni prihodnosti, ampak zaupamo, da nismo sami. »Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje,« nam na srce polaga prerok Jeremija (29,11).
Zadnji trije papeži so pri svojem služenju Cerkvi večkrat opozorili na skrb za okolje, za »naš skupni dom«, in povabili tako katoličane kot vse ostale ljudi, še posebej politike, naj ukrepajo za ohranjanje stvarstva. Papež Frančišek je že ob začetku svoje pastirske službe v apostolski spodbudi Evangelii Gaudium, ki je izšla leta 2013, opozoril na nepravično razdelitev dobrin in izkoriščanje okolja. Dve leti kasneje pa je v okrožnici Laudato si' pozornost sveta usmeril na pomen ohranjanja stvarstva kot celostnega pristopa vsakega človeka, ki vključuje skrb za najranljivejše in za naravo. Papež Frančišek poziva katoličane in vse druge ljudi, naj si prizadevamo za preseganje podnebne krize, tako da radikalno spremenimo »način življenja, proizvodnjo in potrošništvo«. Zelo jasno nam tudi pravi: »Veliko reči se bo moralo spremeniti, predvsem pa se bomo morali spremeniti ljudje.« Potrebno je spreobrnjenje srca prav vsakega, vsak od nas lahko naredi nekaj več in to vodilo nas lahko spremlja vsak dan znova, pri vsakem našem opravilu.
Pri tem prizadevanju nas lahko spremlja misel ustanovitelja skavtov Roberta Baden-Powella, ki je rekel: »Na pravi poti k sreči je tisti, ki skrbi za srečo drugih. Skušajte zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kakor ste ga prejeli.« Že ves čas pisanja teh vrstic pa mi ne da miru misel, kaj lahko naredim jaz sam. Odziv je lahko hiter: »Nič,« ali pa: »Kaj pa vem, saj sem samo en človek.« To je lahko tudi neke vrste skušnjava, kako se ne da nič spremeniti. Če smo res tako prepričani v to, si mogoče še enkrat preberimo deset smernic, ki jih je v svojem odzivu na Tejino pismo zapisala Neja. Odlične in izvedljive rešitve nam ponuja. Jaz sem se našel vsaj pri številki 5. Vse, kar počnemo, šteje.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 7 (2023), 74-75.

Robert, odločil sem se, da ti pišem – in mladim, ki to rubriko berejo – s problemom, ki se tiče mojega mlajšega brata, zato bi raje ostal anonimen, da ga ne bi slučajno prepoznali. Moj brat je še osnovnošolec, že več let zapored pa se mu občasno dogaja bullying: je žrtev nasilja s strani vrstnikov v šoli. To nasilje se ne dogaja očitno, ne spravljajo se fizično nanj, da bi ga npr. nekdo pretepel. Dogaja se predvsem na socialnih omrežjih, kjer v zaprtih skupinah, v katerih pa je praktično cel razred, delijo njegove fotografije in nesramne, žaljive komentarje. Moj brat ima manjšo fizično hibo, eno nogo ima čisto malo krajšo kot drugo (tega se ne opazi takoj, mogoče se malo bolj ziba med hojo). Ampak prav iz tega se nekateri sošolci ter nekaj starejših fantov pa tudi punc norčuje. Brat to poskuša ignorirati, starši so o tem govorili z ravnateljem, nekaj časa je bil mir, potem pa se je spet začelo. Brat se zaradi tega vedno bolj zapira vase, izogiba se družbi, vse skupaj se pozna tudi na njegovih ocenah. Zdi se mi velik problem, da tega nasilnega vedenja odrasli ne znajo ustaviti, nekateri starši celo zagovarjajo svoje otroke, nasilje pa pušča na bratu hude posledice. Tudi sam se počutim nemočnega ob tem. Zanima me, ali imajo mladi kakšne izkušnje s tem, kako se je takšno vedenje ustavilo, ali pa kakšno idejo, kaj storiti. 
NN, 17 let

Besede in dejanja lahko uničijo človeka
Z bullyingom se spopada marsikdo, med njimi sem se znašla tudi sama. O tem sem začela razmišljati šele v zadnjih dveh letih, ko se je podobna situacija ustrahovanja kot v osnovni šoli začela razvijati na gimnaziji. Nihče si ni mislil, da mu bodo te probleme povzročali vrstniki, ki naj bi nam bili vzor, prijatelji, odrasli, najbolj pa zbodejo besede iz ust nekoga, ki ga imaš rad. Med osnovnošolskimi klopmi svojega razreda sem bila znana kot preveč pobožno dekle, ki gre trikrat na teden k sveti maši (zmešana, kajne?), piflarka, mevža, ker si ne upam špricati pouka, dekle s telefonom iz kamene dobe in postave, o kateri je imel marsikdo kaj povedati ter si upal prestopiti mejo, ki pa je bila očitna. Vsi komentarji so mojo samopodobo, vero in pogled na svet, z mano vred, poslali v temačno stran življenja. Tako kot tvoj mlajši brat sem se zaprla vase, o tem nisem z nikomer govorila, le sebi sem rekla, da je to, kar se dogaja, normalno – ampak ni. Gimnazija je bila nov začetek, a kaj kmalu sem spet pristala v temi. Ogledalo je postalo moj največji sovražnik, Bog pa nekdo, s katerim sem bila na distanci. Tokrat je prišlo predvsem do besednega nasilja, in to me je psihično uničilo. Ocene, predvsem pa volja do življenja še naprej padajo, vendar sem kot dijakinja, ki sem dobesedno manjša od odraslih, o teh dogodkih zaupala le staršem in prijateljicam. Ker pa se zavedam možnih posledic, imam usta zaprta. Tako imenovane »prijateljice« pa so me razočarale, kajti na te situacije so preprosto med vrsticami rekle, da sem sama kriva in da moram iti čez to ter nehati pogrevati staro »župo«.
Sama si mislim, da ljudje to počnejo, ker mogoče hočejo svojo jezo preložiti na druge, kar pa seveda ni prav. Enkrat v življenju hočejo biti močni in glavni – vendar na tak način to ne postanejo, tvoj brat je tukaj edini zelo močan, on se bori. On mora vsak dan vstati iz postelje in upati, da bo situacija tokrat boljša. Treba je tudi vedeti, da ne moremo od vseh ljudi pričakovati, da jim bomo všeč – to pa vseeno ne pomeni, da se imajo pravico zgražati in povzročati nasilje nad nami. Predlagam ti, da brata počasi pripraviš do pogovora. Izberi temo, za katero veš, da ga ne bo vznemirila. Iz srca ti povem, da preprosto vprašanje »Kako si?« lahko marsikoga reši. Če ti odgovori, da je v redu, a mu na obrazu piše drugače, ga vprašaj še enkrat in se ne počuti slabo, če misliš, da preveč vrtaš vanj, kajti vedi, da veliko ljudi želi povedati več, kot si jih upamo vprašati. Naj spregovori in naj njegova čustva privrejo na plan, ti pa mu stoj ob strani. Mogoče si v tej situaciji res nemočen, a vedi, da je tvoj brat zagotovo vesel, da ima ob sebi nekoga, komur je mar zanj. Starši so zaščitniki svojih otrok, in če resnica ne bo privrela na plan iz otrokovih ust, se ne bo nikoli rešila. Sama bi še enkrat povedala ravnatelju za situacijo, potem bi mogoče uredili roditeljski sestanek vključno z otroki. Hkrati bi se izpisala iz skupine, in tako ne bi videla žaljivih komentarjev. Iz srca upam, da se bo situacija izboljšala. Še posebej pa upam, da tvoj brat ne obupuje nad življenjem in še naprej verjame vase, v svoje sposobnosti, kajti je edinstven in čudovito ustvarjen.
Neža, župnija Kamnje Črniče

 

Dragi NN,
sem 20-letno dekle, mladostnica s posebnimi potrebami (zaradi operacije na možganih v otroških letih). Tudi jaz sem imela težave s to vrsto nasilja s strani vrstnikov. Ker imam levo stran telesa šibkejšo, sem »smešno« tekla in stvari, ki so povezane z motoričnimi spretnostmi, so mi šle in mi še gredo malo slabše. Bila sem deležna čudnih opazk, nesprejemanja ... Kaj bi svetovala tvojemu bratu?
Sama bi zapustila skupino na socialnih omrežjih, dobro raziskala vse talente, ki mi jih je dal Bog, in se z njimi ponašala. Brat bo kmalu zapustil osnovno šolo in lahko si bo poiskal družbo, ki ceni osebo takšno, kakršna je.
Tebi pa svetujem, da svojega brata vedno znova spominjaš in mu daješ vedeti, kako vreden in dragocen je. Naj se zaveda, da vrstnikov ne more spremeniti, lahko pa sebe vidi kot najboljšega. Ko tvoj brat ne bo v skupini, vsega tega tudi ne bo videl in bo verjel, da je edinstven. Vrstniki pa bodo to nehali početi, saj ne bo več nikogar, ki bi ga prizadelo.
Imam pa še bolj nor predlog: naj se fotografira takšen, kot je, in pove, kako vesel je, da lahko hodi (čeprav rahlo zibajoče), kajti lahko bi bilo še huje.
Naj v skupino prilepi kakšno fotografijo z družino in napiše, da je z njimi srečen. Naj bo pogumen in se zaveda, da ga je Bog naredil takšnega, ker ga ima rad.
Lp, Ema, župnija Zreče

 

Živijo!
Zelo me žalosti, ko slišim takšne zgodbe, predvsem zato, ker dokazujejo, koliko slabega lahko povzročimo vrstnikom zgolj z neokusnimi pripombami, ki jih dostikrat tretiramo le kot šale. Verjamem, da se v svoji situaciji počutiš nemočno. Pretiran odziv na zbadanje po navadi še dodatno motivira nasilneže in pri tem se lahko ujameš v začaran krog. Naj jih tvoj brat poskusi v čim večji meri ignorirati, to pa bo najlažje počel, če ga komentarji ne bodo ganili. Do tega mu lahko pomagaš tako, da ga podpiraš, se o tem z njim pogovarjaš, mu daš vedeti, da v nobenem primeru ni sam kriv za nadlegovanje. Če se bo dobro zavedal, da ima nekoga, ki ga sprejema takšnega, kakršen je, se mu bo lažje soočati z nesramnimi sošolci. O vsem bi morali še naprej obveščati šolo, ravnatelja/svetovalno službo in tudi zahtevati konkretne rešitve, kajti učitelji zbadljivk in nasilja na spletu pogosto sploh ne opazijo ali pa se s tem žal ne želijo ukvarjati.
Tebi in tvojemu bratu želim vse dobro!
Hana, župnija Velike Lašče

Trpinčenje je nasilje, ki se dogaja dlje časa, lahko je verbalno, psihično ali fizično, vključuje neravnovesje moči med žrtvijo in napadalcem. Žrtev ob tem občuti predvsem nemoč, sram, strah, ne zmore se braniti. Tragično je, da vpliva na kvaliteto življenja žrtve na sploh. Posebej pri mladostnikih, ki jim mnenje vrstnikov in sprejetost med njimi veliko pomeni, je lahko vpliv medvrstniškega nasilja zelo izrazit. Zelo jasno je treba povedati, da nobena oblika medvrstniškega nasilja ni dopustna ali kakorkoli opravičljiva. Kot smo prebrali v pismu, je lahko to nasilje precej subtilno in skrito očem odraslih oz. odgovornih v šolah. Lahko se pojavlja le v obliki komentarjev na družbenih omrežjih, morda samo v obliki 'emojijev'. Taka oblika psihičnega nasilja pomeni napad na človekovo »notranjost«, cilj je škodovati posamezniku, običajno brez fizičnih znakov. Posameznika se tako poniža, izloča, ignorira, kar lahko ima za mladostnika hude in tudi tragične posledice. Na sploh ima spletna komunikacija to značilnost, da ne vidimo neposredne reakcije človeka, s katerim ali o katerem govorimo, zato si upamo 'izreči' besede, ki jih sicer drugemu ne bi nikoli izrekli v obraz. Odgovornost odraslih ostaja, da zaščitimo otroke pred tovrstnim nasiljem, da si ne zatiskamo oči, si ne govorimo, da se to ne dogaja našim otrokom in med našimi mladostniki. Ključno je, da opazimo obnašanje in signale, ki bi nas opozorili, da se dogaja medvrstniško nasilje in da nekdo zaradi tega trpi.
 Bodimo pozorni in vztrajni pri tem, da opozorimo vse, ki za mladostnike skrbijo, da bodo to vedenje vedno znova ustavljali in nagovorili potrebe oškodovanih. Hvala vsem štirim mladim v tej rubriki za pogum, da so spregovorili o tematiki, ki lahko pusti globoke rane za vse življenje.

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2022, leto 59, št. 6, str. 60-61.

Živjo! Tole temo ste morda že obravnavali, ampak vam vseeno pošljem mojo dilemo. Ni toliko vprašanje o drogah kot o splošni klimi v družbi. Sam hodim na gimnazijo in kot že na vseh srednjih šolah je tudi pri nas zelo razširjeno kajenje marihuane. To me sicer ni nikoli vleklo, videl sem, kako vpliva na ljudi, in sem si že zdavnaj rekel, da tega ne potrebujem. Sem tudi športnik in to ne gre skupaj z mojim življenjskim stilom. Zadnjič smo imeli uro z razrednikom, ki je tudi profesor sociologije, kjer smo kot po navadi debatirali o raznih aktualnih temah, tokrat o konoplji. Presenetilo me je, da bi jo velika večina mojih sošolcev legalizirala, večina jih je govorila o pozitivnem vplivu konoplje na zdravje, pa o medicinski konoplji ... Celo trše droge bi legalizirali, da tako mafija ne bi imela več vpliva, da bi jo lahko celo predpisovali zdravniki … Mene zanima, kaj si mislite – Robert in mladi – o takšnih stališčih v družbi. Vse dobro vsem!
Maks, 17 let

Pozdravljen, Maks,
tudi jaz mislim, da so na splošno v družbi droge vedno bolj sprejete. To je verjetno posledica več faktorjev, eden izmed njih je gotovo dostopnost do drog, saj so prisotne vsepovsod. Drugi: to je neka alternativa alkoholu z namenom bežanja od vsakodnevnih skrbi in težav. Mladi se pogosto pri drogah osredotočijo le na njihove koristne oziroma ugodne učinke, nočejo pa iskati obširnih slabosti, ki jih povzročajo. Od zasvojenosti in duševnih bolezni pa vse do predoziranja in tudi smrti. Sam bi te in vse ostale mlade spodbudil, da v dobi, kjer z lahkoto dostopamo do ogromne količine informacij, poskusite poiskati vse plati uporabe drog, se čim več izobražujete in sprejemate informirane odločitve. Zavedam se, da je včasih ljudem veliko enostavneje izbrati nevednost in iti s tokom. Pa je to res okej? Po mojem mnenju ne, saj moramo vendarle stremeti k temu, da postanemo odgovorni posamezniki.
Luka, župnija Velesovo

 

Psihoaktivne substance so med mladimi vse bolj razširjene,
glavni problem pa so njihovi stranski učinki, o katerih se uporabniki pogosto ne pozanimajo. Uporaba tovrstnih substanc je v mnogih družbah še vedno tabu tema, kar pa mislim, da mladim v obdobju iskanja identitete prej škoduje kot koristi. Vsekakor nisem zagovornica uporabe drog, saj ta prevečkrat privede do njihove zlorabe. Droge na daljši rok škodijo zdravju, kar je dokazano v mnogih raziskavah.
Pred kratkim sem raziskovala to področje med umetniki. Kot vemo, je uporaba psihoaktivnih substanc še bolj prisotna v umetniških poklicih. Nekatere psihoaktivne substance, tudi marihuana, v majhnih odmerkih spodbujajo ustvarjalnost in divergentno razmišljanje. Uporabnikom omogočajo, da se lažje prepustijo umetniškemu procesu in doživijo flow (popolna zatopljenost, izguba občutka za prostor in čas). To je seveda mogoče samo v primerih uporabe majhnih odmerkov.
Problem tako marihuane kot tudi trdih drog je, da uporabniki razvijejo toleranco in ne občutijo več dobrih učinkov ob majhnih količinah. Zato tudi pride do zlorab, odvisnosti ali celo predoziranja. Veliko mladih poskusi kakšno psihoaktivno substanco iz radovednosti, na uporabo pa ima velik vpliv tudi okolje. Podobno je z alkoholom, ki se nam velikokrat zdi neškodljiv predvsem zaradi dostopnosti in razširjenosti, obenem pa vsi vemo, da prav tako kot ostale psihoaktivne substance škoduje zdravju.
Težko se opredelim glede legalizacije. Menim, da ne bi bilo velike razlike glede dostopnosti, bi pa ta omogočila vsaj delni nadzor čistosti surovin. To je tudi problem črnega trga. Glede na to, da legalizacija prinaša tudi davek, imam občutek, da bi se redni uporabniki še naprej posluževali prodaje in nakupa mimo zakona. Sicer pa, če se sprehajate po Ljubljani, morda niti nimate občutka, da marihuana ni legalna?
V Sloveniji obstaja organizacija DrogArt, ki želi mlade osveščati o manj tvegani uporabi alkohola in drugih drog. Nanje se lahko med drugim obrnejo tisti, ki se zaradi substanc znajdejo v stiski. Imajo tudi spletno stran, kjer je moč najti veliko informacij o tej temi.
Sara, župnija Velesovo

V zadnjih mesecih se ponovno pojavlja kampanja za legalizacijo konoplje (in razpis referenduma ... op. admin), zato se mi je zdelo pismo Maksa priložnost, da ga pošljem drugim mladim, da nanj odgovorijo s svojim mnenjem. Konoplja je najbolj razširjena prepovedana droga v Sloveniji. Nekateri posamezniki in struje se zavzemajo za legalizacijo konoplje, ki bi po njihovem mnenju prinesla določene nadaljnje rešitve in omogočila predvsem uporabo konoplje v medicinske namene. Nekateri pa se zavzemajo tudi za širšo dostopnost in uporabo konoplje v rekreativne namene.
Dejstvo je, da je kajenje marihuane med mladimi kar pogost pojav, in tu ne gre za nadomestek alkohola, ampak gresta velikokrat z roko v roki. Zanimivo je dejstvo iz raziskave, izvedene v Sloveniji, ki pravi, da je konoplja pri nas precej dostopna, saj je polovica 15-letnikov in skoraj dve tretjini 17-letnikov menilo, da bi v naslednjih 24 urah do konoplje dostopali lahko ali zelo lahko. Poleg tega se med slovenskimi mladostniki opaža prisotnost nizko zaznanih tveganj v povezavi z uporabo konoplje. Le-ta lahko med drugimi vpliva na razvoj možganov, na slabše šolske in študijske uspehe, pa tudi na pojav različnih težav v duševnem zdravju (tesnobnost, depresija, samomorilne misli in psihoza). Vpliva lahko tudi na prometne nesreče zaradi vožnje pod vplivom konoplje (okrni kognitivne sposobnosti, ki so potrebne za varno vožnjo, vključno z reakcijskim časom, sposobnostjo sledenja liniji ceste in vzdrževanjem pozornosti) in predvsem na razvoj zasvojenosti. Uporaba konoplje vpliva tudi na ključne kognitivne funkcije; ta vpliv je lahko trenuten ali dolgotrajen. Tudi konoplja pa nenazadnje sodi v širši krog prepovedanih drog, s katerimi se ukvarjajo kriminalne organizacije, ki širijo nasilje. Izvršna direktorica Europola je pred kratkim opozorila, da se raven nasilja, značilnega za Srednjo Ameriko, širi tudi v Evropo, kjer odkrivajo sobe za mučenje. Tudi to je črni trg.
Strinjam se, tako kot je v svojem odzivu zapisal eden izmed mladih, da gre pri kajenju marihuane za beg. Velikokrat je ta beg pospremljen z najrazličnejšimi izgovori, da kajenje človeka sprosti, zbere njegove misli in podobno. V prvi vrsti pa te popelje v svet, ki ni svet realnosti, v kateri si. Menim, da legalizacija konoplje ne bi zmanjšala uporabe konoplje med mladimi. Opozoriti je treba tudi na povezane dogodke, ki smo jim priče, saj se dogaja, da pri obdelavi gojenja marihuane uporabljajo različne kemične spojine, ki kasneje na posameznikih povzročajo različne učinke, kot so razna paranoidna doživljanja, halucinacije ...
Zdi se mi, da je današnja klima v naši družbi takšna, da spodbuja vsesplošno toleranco, tudi na področju drog. Vendar sodi uporaba marihuane med mladimi še posebej med tista področja, ki so zelo tvegana. Zlasti zato, ker ne vemo, kakšne – tudi dolgotrajne – posledice lahko ima uporaba (tudi grama marihuane) na človekovo življenje. Zato je zelo težko govoriti o manj tvegani uporabi drog. Najmanj tvegan odnos je abstinenca.
Iz Maksovega pisma bi rad podčrtal še nekaj, kar lahko ostane spregledano: njegovo prizadevanje za zdrav življenjski slog in šport.  Njegovo početje bi lahko uvrstili med neke vrste preventivo, ki je ob pojavu in prizadevanjih, ki se pojavljajo v družbi, še kako pomembna. Preventivne dejavnosti in poznavanje posledic uporabe so ključnega pomena pri omejevanju škodljivih vplivov prepovedanih (in tudi neprepovedanih) drog..

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 4 (2024), 58-59.

Živjo, Robert in mladi, ki to berete! Rada bi z vami delila izkušnjo sprehoda po Ljubljani. Pred tedni sem bila s prijateljicama po šoli na sprehodu in kavi v starem delu mesta. Šle smo mimo restavracije s hitro prehrano (ne bi delala reklame), ko sem videla prerivanje med fanti pred restavracijo, zraven so bili varnostniki in tudi že nekaj policistov. Bile so prisotne tudi punce, da ne bom krivična. Bilo je precej glasno, kar pa me je še najbolj zmotilo, je bil odnos teh mladih do policistov in predvsem varnostnikov. Nekateri mladi so bili do njih očitno žaljivi, izzivalni, tudi do policistov niso kazali nobenega spoštovanja. Ne vem, kako se je cela situacija potem iztekla, saj smo šle hitro naprej. Sem pa potem tisti večer razmišljala o tem, da med mladimi manjka vsaj minimalno spoštovanje do avtoritet, na primer policistov, učiteljev, duhovnikov … Kaj mislite, zakaj je tako? Larisa, 17 let

Ob tem problemu ne bi s prstom pokazal na vse mlade in jih obtožil nespoštljivega odnosa do avtoritet, na primer policistov, učiteljev, duhovnikov. Sam sem bil s strani staršev in ostalih vzgojiteljev v mladosti vzgojen, naj spoštujem vse ljudi. Seveda pa lahko med vrstniki opazimo pomanjkanje spoštovanja, po moje zaradi tega, ker jim primanjkuje dobrega zgleda. Na sodobnih platformah, kot so TikTok in ostale aplikacije, dobijo videi z nespoštljivim obnašanjem veliko ogledov in mladi posnemajo tako obnašanje, ker se jim zdi frajersko. Zato pa smo lahko sovrstnikom, mladostnikom zgled mi sami, ki z vzorom pokažemo pravilno pot in jih opominjamo ob neprimernem vedenju. (Pavel, župnija Maribor – stolnica)

Kakšen je odnos do drugih, je odvisno od dveh dejavnikov – prvi in najvplivnejši je družina oziroma starši, na drugem mestu je družba. Marsikdo bi rekel, da je bolj odvisno od družbe, a sama ne menim tako, saj si mladi prijatelje izbiramo na podlagi svojih vrednot, te pa so nam bile dane prek staršev. Reči hočem torej, da je od staršev in razmer v družini odvisno, v kakšno družbo se bo vključil otrok – dobro ali slabo.
Vse se začne z družino. Družinski člani so prvi, ki jih otrok spozna, ko se rodi na ta svet, in oni so tisti, od katerih se uči v svojih prvih letih. Kot radi rečemo, besede mičejo, zgledi vlečejo – naj starši otrokom še tako govorijo, kaj je prav in kaj narobe, bodo otroci delali tako kot tisti, ki so jim zgled – v začetku torej starši, stari starši. Kakršen bo torej odnos staršev do duhovnikov, policistov, učiteljev, natakarjev in konec koncev do lastnih staršev, tak odnos bodo do teh ljudi razvili tudi otroci. Kar se tiče nasilja, pa menim, da če otroka vzgajaš s tepežem, bo tudi on svoje težave in konflikte z drugimi reševal na tak način.
Tudi družba močno vpliva na mlade. Opažam, da se navadno zbirajo otroci iz podobnih družin, tisti, ki v otroštvu niso prejemali prave ljubezni in vzgoje, otroci s podobno mentaliteto. Ti nato drug drugega spodbujajo v dejanjih, ki jih poznajo, so jim najbližja in so jih vajeni že od ranih let – vse od neprimernih besed do nasilja. Vsekakor pa se tudi nekaterim otrokom iz dobrih družin zgodi, da včasih zapadejo v slabo družbo. Za take menim, da so to le začasna dejanja v času iskanja samega sebe, a se bodo na koncu vrnili k vrednotam, ki jih gojijo že od malega, k tistim, ki so se jih naučili in jih opazovali kot majhni. Popolnoma drugače pa lahko končajo mladi iz družin, ki se le počutijo dobre družine. Za primer lahko dam prav vero, saj se mi zdi, da v šoli opazim precej takšnih dijakov – mladih iz družin, ki se imajo za zelo verne, doma pa imajo veliko razdejanje in si mame zatiskajo oči, otroka ves čas opravičujejo, da mu ni nikoli treba prevzeti nobene krivde in priznati nobene napake; taki mladi se bodo iz slabe družbe in neprimernega vedenja težko izvlekli.
Za konec bi dodala le še, kar je Pavel zapisal v Pismu Efežanom, saj pove več kot nešteto mojih besed: »Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. Spoštuj očeta in mater – to je prva zapoved z obljubo: da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji. In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju.« (Gaja, župnija Komenda)

Ob besedi avtoriteta ima verjetno vsak svojo predstavo.Beseda pomeni ugled, vpliv, ki izhaja iz znanja, sposobnosti, moči ali položaja. Marsikdo tej besedi mogoče pripisuje tudi negativen pomen in učinke. Marsikdo negativno razmišlja, da na drugi strani avtoritete posameznika dobivamo preveč podredljive, poslušne osebe, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo in niso zmožne kritičnega presojanja. Zato se je kot nasprotje avtoritarne vzgoje pojavila permisivna vzgoja. Osebno sem mnenja, da rešitev ni v odpravljanju avtoritete. Kdo je bil avtoriteta v mojem življenju? Učitelj, ki je na eni strani znal prisluhniti svojim učencem, na drugi strani pa je znal postaviti tudi meje in jih pospremiti s podnapisi.Zdelo se mi je, da skozi svojo držo kaže pravičnost, na eni strani je bil strog in na drugi srčen. Namenoma sem ob besedi avtoriteta pogledal v Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja, kjer še piše, da ločimo med tradicionalno in karizmatično avtoriteto. Prva naj bi svojo legitimnost črpala iz navade in tradicije, karizmatična avtoriteta pa naj bi izvirala iz prepričanja, da je oseba obdarjena s posebnimi lastnostmi. Dejstvo je, da že kar nekaj let govorimo o krizi avtoritete. Nisem ravno prepričan, da se v polnosti zavedamo, da bo ta kriza pripeljala do posledic na več ravneh: na polju socializacije, na polju funkcioniranja in interakcij v skupnostih in inštitucijah ter na področju prenašanja vsebin iz generacije v generacijo. Vsaka avtoriteta mora biti najprej priznana ali sprejeta, da zaživi v svoji vlogi. Pojavlja se mi vprašanje, če sploh znamo rasti v svojih vlogah in se izpopolnjevati, da v svoji okolici prejmemo ugled ali vpliv zaradi svoje drže oz. vsebine, ki jo prinašamo drugim. Iz otroštva mi ostaja spomin, kako se me vzgajali, naj pozdravim starejše ljudi in jih vikam, da tako spoštujem avtoriteto odraslih. Pravzaprav je res, kar ugotavljajo tudi mladi v svojih odgovorih na Larisino pisanje, da se spoštovanja učimo v domačem krogu, najprej v odnosu do staršev in starih staršev. Se pa danes nekateri starši postavljajo v vlogo prijateljev svojih otrok, in tako otrokom ne dajo izkušnje odnosa do avtoritete. Tako se tudi spoštovanje in kasnejša kritičnost do avtoritete težje razvije.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 3 (2019), 74-75.

Robert, pozdravljen! Malo za šalo in malo zares. Velikokrat slišim od svojih staršev, da sem »len kot fuks«. Jasno mi je, da me starša ne želita kakorkoli žaliti, ampak prej spodbuditi, da se česa lotim. Verjetno bi tudi sam sebe opredelil kot malo manj delavnega, čeprav za čisto lenega pa ravno ne. Zelo preprosto povedano, nič se mi kaj dosti ne da, res se velikokrat presedam iz naslonjača v dnevni sobi s telefonom v roki do računalnika v svoji sobi. Rad bi se lotil te svoje lenobe, pa imam občutek, da se vedno znova srečujem z njo. Kdaj mi je tudi vseeno in si rečem, da tak pač sem. Bom vesel vsakršnega odgovora! (Aljaž, 16 let)

Na začetku bi rad osvetlil različne pojme, ki jih mnogokrat radi enačimo: lenoba, dolgočasje, melanholija in počitek. So posamezniki, ki potrebujejo počitek, pri čemer pogosto občutijo krivdo zaradi lenobe. So generacije, ki so bile vzgojene v imperativu nenehnega in neutrudnega dela. Vsa odstopanja so se lahko deklarirala kot lenoba. Velika zmota je, če mislimo, da si ne smemo vzeti časa za polnjenje baterij in premislek o svojem življenju. Prav tako je zmotno, če nihanje v aktivnosti, delavnosti ali učinkovitosti takoj označimo za lenobo.

Lenoba je na seznamu sedmih glavnih grehov. Imenujejo se glavni, ker rojevajo druge grehe, vendar žal lenobo velikokrat pozabimo uvrstiti med priznane grehe, ko se odpravimo k sveti spovedi.
Osebno lenobo pri sebi bolje razumem ob pojmih opuščanje in nemarnost. Opuščanje neke moje odgovornosti. Moja odgovornost je, da npr. naredim domačo nalogo in da se naučim snov, ki smo jo imeli v šoli. Moja odgovornost je, da se držim dogovorov, ki jih imamo v družini, vezano tudi na hišne naloge in red. Dodal sem besedo nemarnost, ki predstavlja človekovo lastnost pomanjkanja skrbi, malomarnosti in neprizadevnosti, da se pri opravljanju dela ne potrudim, kolikor je najbolj možno..
Dandanes smo po eni strani nagnjeni k udobju. Udobje se v nas velikokrat zasidra že v matični družini, ker drugi poskrbijo za nas. Pravzaprav lahko lastni starši jemljejo otrokom možnost učenja odgovornosti, če namesto njih delajo stvari, ki bi jih lahko otroci sami. Mnogi starši se na ta način izognejo, kot pravijo, mukotrpnemu vztrajanju in opravljeno menda zaključijo hitreje. V udobju smo zasidrani tudi s pomočjo različnih tehnoloških pripomočkov, ki lahko imajo, to moramo priznati, tudi svoje koristi, odtujujejo pa nas od osebne angažiranosti. Zato imamo vedno manj poguma. Izzive, ki se pojavijo v našem življenju, raje spregledamo, se jim umaknemo ali pa se zatečemo v občutek samopomilovanja, tarnanja in obupujoče vzdihe.
Vesel sem bil vrstic Aljaževega pisma, ker v njih vendarle nakazuje tudi svojo notranjo razjedo. Ni mu vseeno za mnenje staršev, in tudi to ga motivira, da razmišlja o sebi. Ni mu vseeno, čeprav se sam nima za lenega – simpatično pravi, da je malo manj delaven. Napisal je premalo, da bi si lahko predstavljal, kaj dejansko pomeni prestavljanje izpred televizije v svojo sobo in nazaj v okviru njegovega opuščanja dolžnosti in nemarnosti do vsakdanjih zadolžitev. Marsikdo se navadi vzorca, da dobi zunanjo spodbudo s strani svojih staršev ali pa mogoče starejših bratov in sester. Čaka na tisto brco, ker se zanaša, da je to tista zadnja ‚inštanca‘, ko se je končno smiselno spraviti iz lenosti v aktivnost, da ne bo drugačnih posledic. Ob prebiranju Aljaževih vrstic sem se tudi spomnil na to, kako hitro ljudje določene slike o sebi opravičujemo, lepšamo, pred drugimi zavijemo v celofan. Težko si je priznati napako ali celo ustaljeno držo. Težko nam je iti v globino samega sebe, vendar je to smiselno in potrebno. To je začetek naše rasti in napredka
Pred nami je postni čas. Zanimiva mi je ideja, da je ena od postnih akcij, v katerih se urim na poti do Velike noči, tudi soočanje z oblikami lenobe v mojem vsakdanjem življenju. Že na samem začetku se lahko srečamo s težavami, ko se hitro najdejo različni izgovori, da nisem »tako« len, kdaj pa kdaj manj delaven … Postni čas ima namen odkrivati ovire, ki nas oddaljujejo od Gospoda, četudi so zelo majhne, in nam puščajo madež neodrešenosti.
Lenobe se lahko lotimo z organiziranostjo in disciplino. Ne pravim, da postanimo zgolj sužnji nekega urnika in izpolnjevanja predpisanega, saj se tudi tukaj lahko hitro pokaže nemarnost – čim hitreje naredim zadano in sem nato prost. Strukturiranost ali organiziranost časa nas vabita v dinamiko naših vsakodnevnih nalog in aktivnosti, kjer pa moramo biti prav tako pozorni na morebitne pasti in luknje, skozi katere lahko vstopa nadaljnja skušnjava.
Postni čas ima svoj odtenek tudi v dobrodelnosti. Res je, da marsikakšno domačo nalogo ali pa hišno dolžnost opravimo hitreje, kot je načrtovano, in lahko preostanek časa zapolnimo s kakšnim dobrim delom ali pa molitvenim spominom za potrebe, ki jih zaznavamo v svoji okolici. Postni čas je pravzaprav šola v naši drži. Jezusove skušnjave v puščavi so bile nastavljene, da bi ga povedle in zazibale v lenobnost. Skušnjava po slasti, oblasti in moči. Ja, hitro se prikrade in usidra lenoba, lahko tudi v duhovnem smislu – v odnosu do Boga, sočloveka in samega sebe. Ne pustimo se ji ujeti!

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče (2019) 03, str. 74-75

Pozdravljeni! Imam mlajšo sestrico, ki hodi v peti razred osnovne šole. Meni je šla šola gladko, ni se mi bilo treba veliko učiti, v glavnem sem imela petke. Zdaj hodim na gimnazijo, ki mi tudi ne povzroča preveč težav. No, učiti se moram, ampak gre. Moja sestrica pa ima veliko več težav, pravijo, da ima ADHD, v šoli ima učno pomoč, pogovore s svetovalno delavko. Zelo težko gre v šolo, zjutraj večkrat joka, včasih se zgodi, da zaradi glavobolov sploh ne gre v šolo. Tudi moja mama je zaradi tega precej obupana. Čutim, kako šola zdaj celi družini predstavlja hud stres. Po drugi strani pa razmišljam, da ima šola pretiran vpliv na življenje otrok, sploh ves tisti stres, ki ga povzroča nabiranje točk. Nekje sem slišala (pa ne vem, če je res), da v Italiji na primer osnovnošolci sploh ne nabirajo točk, ampak se lahko vsak vpiše na srednjo šolo po svoji želji. Potem sicer ni nujno, da to šolo tudi zmore dokončati, a se lahko prepiše. Kako pa vi gledate na šolski sistem, sploh osnovno šolo, kakšne so vaše izkušnje, kaj bi spremenili, kaj vam je bilo všeč in kaj ne?
Mia, 17 let

 

Draga Mia!
Najprej bi se ti rada zahvalila za tvojo odločitev, da si z nami delila svoje pomisleke glede šolskega sistema ter težav, s katerimi se srečuje tvoja sestrica. Prepričana sem, da se tvojim vrstnikom in vrstnicam po glavi, bolj ali manj, podijo podobne misli – s takšnimi sem se predvsem v času srednje šole soočala tudi jaz!
Praviš, da ima po tvojem mnenju šola prevelik vpliv na življenje otrok in mladostnikov – tukaj se povsem strinjam s teboj. Šolski sistem v Sloveniji je oblikovan tako, da je za vpis na želeno srednjo šolo ter kasneje na fakulteto treba doseči določeno število točk, potrebnih za izbrano nadaljevanje šolanja. Številnim mladostnikom to predstavlja veliko obremenitev, saj je v primeru, da se nekdo želi vpisati na srednjo šolo oz. fakulteto z visokimi omejitvami, treba vložiti veliko truda, časa ter razumevanja snovi. V nasprotju s slovenskim šolskim sistemom, ki se osredotoča predvsem na pomnjenje velike količine snovi ter doseganje visokih rezultatov, pa se denimo na Finskem otroci in mladostniki učijo tudi praktičnih veščin, kot so recimo šivanje, kuhanje ipd. Mislim, da bi bilo to smiselno vključiti tudi v slovenske šole, saj so praktične veščine poleg teoretskega znanja izjemno pomembne in uporabne tudi kasneje v življenju.
Vsemu stresu navkljub pa sem prepričana, da je znanje, ki ga pridobimo skozi osnovno ter kasneje srednjo šolo, zelo pomembno ter koristno, saj nam širi obzorja in nam omogoča, da nadgrajujemo svoja močna področja ter talente. Pravzaprav imamo kar velik privilegij, da je šolanje v Sloveniji brezplačno, saj morajo denimo v Angliji starši odšteti precejšnje vsote denarja, da njihovi otroci lahko obiskujejo osnovno in srednjo šolo – mnogo otrok v Afriki pa te možnosti sploh nima!
Za konec bi te želela še opomniti, da kljub vsem obveznostim, ki jih od tebe in tvojih vrstnikov zahteva šola, ne pozabiš nase ter na svoje dobro počutje. Zelo pomembno je, da ne zanemariš tistih obšolskih dejavnosti, hobijev, ki te napolnijo z energijo in ob katerih odmisliš ves stres in obveznosti, ki te še čakajo. Lahko je to vsaj 20-minutni sprehod, poslušanje glasbe, branje knjige, pisanje dnevnika, risanje, druženje s prijatelji, čas, preživet z družino, ipd. Ne pozabi, da je skrb za svoje dobro počutje enako pomembna kot šolske (in druge) obveznosti. S takšnim ravnotežjem sem prepričana v tvoj uspeh!
pozdravček, Neža, župnija Zreče

 

Mia, pozdravljena.
Sem Iza, tako kot ti sem tudi jaz dijakinja gimnazije. Razumem tvoje pomisleke glede šolskega sistema. Želja po sprejetju na določeno šolo z omejitvami lahko posamezniku povzroča precej stresa. Hkrati menim, da so omejitve postavljene z dobrim razlogom – v nasprotnem primeru bi bilo ogromno ljudi z enako izobrazbo, ki se ne bi mogli zaposliti, v nekaterih poklicih pa bi kadra primanjkovalo. Tudi ovrednotenje znanja z ocenami se mi zdi smiselno, je neka motivacija oziroma gonilo, ki nas prisili, da znanje dejansko osvojimo. Razumem, da je to za nekatere zelo naporno. Mogoče je pomanjkljivost sistema to, da takim posameznikom ni namenjene več pomoči in strpnosti. Če prav razumem, ima tvoja sestrica motnjo pomanjkanja pozornosti. Verjetno ji bo v srednji šoli najlažje, če izbere izobrazbo v smeri, ki jo res zanima. Mogoče ji lahko pomagate z iskanjem in raziskovanjem njenih hobijev in talentov. Najpomembnejše je, da ji pomagate pri zavedanju, da šola ni vse. Marsikdo brez blesteče izobrazbe v življenju ogromno doseže. Nismo vsi ljudje za vse, vsak je poseben in dober na svoj način. Vse se zgodi z razlogom, ne pozabi, da nas nekdo od zgoraj vedno varuje. Če sestra ne bo sprejeta na želeno šolo, ima Bog zanjo druge načrte. Upam, da njej in vaši družini ta situacija povzroči čim manj stresa. Osredotočite se na njene dobre lastnosti in imejte se radi. 😊
Iza, župnija Prihova

 

Pozdravljena, Mia!
Menim, da je izobrazba (posledično tudi šolski sistem) nujno potrebna. Ne predstavljam si, da bi danes nepismena oseba sploh lahko živela povprečno življenje. Mislim, da naš šolski sistem ni popoln, se mi pa zdi kar smiseln. Z osnovno šolo imam kar dobre izkušnje, saj mi je šla odlično :). Všeč so mi bile izbirne vsebine, športni dnevi, ekskurzije, tekmovanja. Niso mi bili všeč nekateri predmeti, domače branje, stvar z nadarjenimi učenci, ocenjevanja, ki so temeljila na pomnjenju …
Mislim, da bi v osnovnih šolah moralo poučevati več moških, malce bi tudi spremenil učno vsebino, kajti o slovenski osamosvojitvi se nismo ničesar naučili. Težavnost bi pa celo povečal, saj je po moji grobi oceni bila približno četrtina vseh vrstnikov na moji osnovni šoli zlatih učencev.
Rekel bi tudi, da je šola vzrok za stres, da pa je njegova količina odvisna od pričakovanj nas samih, naših staršev …
Žal mi je, da ima tvoja sestra takšne težave. Sočustvujem, kaj več pa ne znam.
Luka, župnija Zreče

 

Živjo, Tamara!
Ob misli na raziskavo, ki si jo zasledila, tudi mene strese, vendar za to ne bi krivila šole. Šola nam v veliki meri ponuja izobraževanja in ozaveščanje glede tega. V prvi vrsti bi se glede omenjene raziskave vprašala, ali so starši teh najstnic zadovoljni s svojo postavo in zunanjim videzom, saj se to prenaša tudi na otroke. Morda imajo najstnice tak zgled že doma, od otroštva. Po drugi strani so tu še družbena omrežja, ki pa niso edina kriva za tako mišljenje najstnic. Kaj pa novice vseh vrst? Tudi pri uporabi družbenih omrežij bi morali imeti prvo vlogo starši, že ko otroku kupijo telefon ali računalnik. Na spletu so vsebine, ki imajo starostno omejitev. Ker je v najstništvu nekaj najboljšega kršiti vsa pravila, najstniki zaidejo tudi na strani s starostno omejitvijo, kjer lahko napišejo katerokoli letnico rojstva. Problem je, da družbena omrežja brez večje cenzure dopuščajo objavljanje takih vsebin. Rešitev vidim v tem, da bi na spletu vzpostavili strožjo cenzuro in s tem preprečili dostop najstnikov do teh vsebin do polnoletnosti. Sicer pa leta niso merilo za nezadovoljstvo s svojim telesom!
Ana, župnija Mokronog

Pisanje Mie me je potegnilo v razmišljanje, saj sem ravno vključen v proces pedagoško-andragoškega izobraževanja. Srečujem se z vsebinami, ki sestavljajo različne učne procese: ocenjevanje, didaktični pristopi in podobo. Lahko priznam, da z veseljem spoznavam ozadja in smiselnost posameznih delov učnega procesa. Dragoceni se mi zdijo tudi trije različni odgovori mladih na Mijino pisanje, ki pritegnejo k dodatnemu razmisleku, kako njeni vrstniki, vrstnice gledajo na slovenski šolski sistem. Vsak izmed njih doda svoj poudarek. Njihova razmišljanja se mogoče nekoliko manj dotikajo še ene tematike, ki se mi jo zdi smiselno dodati ob bok, namreč, kako starši stojijo svojim najstnikom ob strani v izobraževalnem sistemu. Kolikokrat mogoče starši svojim otrokom postavijo lestvico šolskih ciljev tako visoko, da jim to prinaša dodaten pritisk in stres? Prepričan sem, da glede tega zagotovo ni enoznačnega recepta, vendar se dinamika ne razvija samo na strani izvajalcev šolskih vsebin, ampak tudi na nivoju družbe, družine oz. staršev v odnosu do šolskega sistema. Ali če povem s primerom: Pred nekaj tedni sem bil na enem od kariernih sejmov, kjer so se predstavljale tudi različne fakultete. Od strani sem opazoval dogajanje pri enem izmed predstavitvenih pultov, ki sta se mu približala mama in sin, verjetno dijak zadnjega letnika. Vsa vprašanja je zastavljala mama, sin je zgolj tiho stal v ozadju. Sam pri sebi sem se spraševal, kdo se pravzaprav želi vpisati na določeno fakulteto.
Strinjam se, da se da v šolskem sistemu marsikaj spremeniti, marsikaj je mogoče olajšati, in zagotovo se bodo spremembe dogajale, saj gre za proces, ki se spreminja. Razmere nikoli niso črno-bele. In ne želim si, da razglasimo zgolj grešnega kozla, bodisi učitelje, ocene, sošolce, starše bodisi sebe, če mi učenje trenutno ne gre … Vse našteto lahko pomaga, da se učenje preliva v konkretno življenje in da pripomore k življenjskim veščinam ter modrosti.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 3 (2023), 60-61.