Tovarna medu

Sladkosnedi človek je že pred davnimi časi zelo cenil med – pridelek čebel. V Sloveniji je kar nekaj čebeljih učnih poti, kjer se lahko sami ali v spremstvu čebelarja poučimo o vsem, kar nas o čebelah zanima. Naša družina se je napotila na čebelarsko učno pot k Cerkniškemu jezeru.

INFO TABLA
na ucni poti 05 2018eeDolžina: 200 m. Dobro uhojena gozdna steza ni primerna za vozičke, bodo pa po njej brez težav hodili tudi najmlajši.
Dostop: V Cerknici zavijemo desno in peljemo naravnost skozi vas Dolenje Jezero po dobro utrjeni makadamski poti. Za gričkom na levi strani zagledamo travnik s čebelnjakom. Parkiramo ob cesti ali ob ograji pod travnikom.
Čebelarsko učno pot je mogoče obiskati v vseh letnih časih razen ob velikem deževju, ko cesto do nje zalije voda.
Zavarovano območje narave: Čebelarska učna pot na Cerkniškem jezeru spada v Notranjski regijski park, ki je zavarovano območje narave. Kot obiskovalci smo spoštljivi do gostiteljev – ljudi, rastlin, živali – in njihovih življenjskih prostorov.
Kontakt: Za ogled čebelarske učne poti z vodenjem se dogovorite s čebelarjem Janezom Dragoličem, Čebelarsko društvo Cerknica (031 610 368). Vstopnina: 1,5 € na osebo..

na ucni poti 05 2018bSkupna lastnost vseh učnih poti o čebelah je, da so kratke. Za otroke z veliko energije zato izberemo čas, ko so bolj mirni. Dopoldanski obisk, ko sta bila otroka še polna energije, se pri nas ni izkazal za najbolj posrečenega, čeprav smo jo odnesli brez bolečih čebeljih spominčkov. Hrup čebele vznemirja, zato otroke opozorimo, naj ne skačejo okrog čebelnjaka. Lahko pa tekajo po učni poti, ki je na Cerkniškem jezeru prikladno speljana po gozdičku zraven travnika s čebelnjakom. Trinajst informacijskih tabel v obliki šestkotne celice nas pouči, kako velika je čebelja družina, kakšno orodje uporablja čebelar pri svojem delu, kateri so čebelji pridelki …

ZAKAJ ČEBELA PIČI
Otrokoma je bila od prejšnjega obiska čebelnjaka še zelo živo v spominu slaba izkušnja čebeljega pika, zato sta čebelarju seveda takoj postavila vprašanje, zakaj čebela piči. Čebelar jima je razložil, da čebele moti hrup, zato se v bližini čebelnjaka ne smemo žogati ali kričati. Tudi premočan vonj jim ni všeč: če lasje preveč dišijo po šamponu ali če mami uporablja lak za lase ali če človek prinese smrad po hlevu ali konjih. Razdraži jih tudi določena paša, na primer na domačem kostanju.

    ČEBELJI DOM. Različne vrste panjev: kranjiči (stari slovenski panji) so okrašeni s poslikanimi panjskimi končnicami, nakladni ali ameriški panji stojijo posamezno, slovenske ali AŽ-panje se lahko sklada v skladovnice (čebelnjake), prašilčki so prilagojeni za vzrejo čebeljih matic. Zaščitena vrsta in ponos slovenskih čebelarjev je kranjska sivka, ki naseljuje vse panje na cerkniški čebelarski učni poti.


Ko čebela piči, želo takoj vzemimo iz rane, nas je poučil, in na mesto vboda položimo notranji del vrbovega lubja ali omočen aspirin. Bolečina bo sicer nekaj časa trajala, otekline pa ne bo.
Da bi se izognili vsaki možnosti pika, smo se umaknili v senco. Ker je bilo tam hladneje, nas čebele niso obletavale.

ČEBELJA DRUŽINA
Posebej za otroka je čebelar s seboj prinesel slikanico s prisrčnimi ilustracijami Marjana Mančka. Ilustracije in čebelarjeva pripoved so se dopolnjevale, otroka sta z zanimanjem sledila. V enem panju živi poleti do 50.000 čebel, »vse so sestrice,« je otrokoma razložil čebelar.
Ko mlade čebele pridejo iz bube, najprej čistijo, kasneje krmijo mlade čebele, plešejo, da pokažejo pašo, gradijo satje (iz voska, ki ga izločajo iz posebnih žlez), hranijo matice, stražijo. »U, kdo pa je to?« vpraša Miha, ko na sliki zagleda zakrinkane žuželke, s katerimi se bori stražarka. »To so lumpi, ki hočejo krasti v čebeljem panju: sršen, druga čebela ali čmrlj,« pove čebelar in razloži vlogo stražarke: »Stražarka pretipa vsako čebelo, ki hoče vstopiti v panj. Bolne, lačne ali stare čebele ne bo spustila vanj. Vsaka mora nekaj prinesti: vodo, cvetni prah, material za izdelavo medu, propolis ...«

    ČEBELARSKO ORODJE. Med nepogrešljivim čebelarskim orodjem sta čebelarski klobuk in kadilnik. Dim je za čebele znak, da bodo morale bežati. Zato si napolnijo želodčke z rezervno hrano in se pripravijo na beg. Ker s polnim želodcem teže zavijejo zadek, je manj možnosti za pik.



MED NAREDIJO ČEBELE
»Kdo dela med?« preverja čebelar. In ko pravilno odgovorimo, da čebele, se malo pošali na svoj račun: »Potem pa je čebelar malo nepošten, ko na kozarec napiše Pridelal in polnil ta in ta čebelar.« Pove, da pravzaprav obstajata le dve vrsti medu: cvetlični in gozdni. Cvetlični medovi so svetli, prozorni, nastanejo iz nektarja, ki ga čebele srkajo iz cvetov, gozdni pa so temni, gosti, rjavi do zeleni, narejeni so iz mane. Mano izločajo uši, ki pijejo sok iz mladega lubja. Odvečen sok teče iz njih, nanj pa čakajo mravlje, čebele in čmrlji.
Nektar ali mano čebela v želodčku nese v panj. Material preda mladi čebeli, ta ga predela, odstrani odvečno vodo, skladišči in spet predeluje, dokler med ne dozori. Zrel med ima manj kot 18 % vlage. Takega čebele pokrijejo z voščenimi pokrovčki. Drugi čebelji pridelki so: cvetni prah, propolis, matični mleček, vosek, strup.
Čebelarji lahko pridobijo certifikat za Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo, to pomeni, da je med pridelan v Sloveniji.

GRUDEN, Ana. (Družina na ... učni poti). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 20-21.

Zajemi vsak dan

O Gospod, z grenkobami se ljudje poživljajo, življenje mojega duha je v vsaki od njih: okrepil si me in me poživil.

(prerok Izaija)
Ponedeljek, 14. Oktober 2019
Na vrh