SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Sožitje različnosti: mikoriza
Gozd je veliko več, kot lahko vidimo s prostimi očmi. Življenje se namreč skriva tudi tam, kamor sončna svetloba sploh ne posije. Gobe, ki rastejo v senci dreves, so le delček celotne zgodbe, bistvo je v glivnem prepletu pod zemljo. 
Povezanost med glivami in rastlinami je prav tisto sožitje različnosti, ki omogoča, da lahko gozd obstane. Kaj bi se torej zgodilo, če bi glive naenkrat postale nevoščljive rastlinam, ker same nimajo fotosinteze?
- Ali veš?
• Mikoriza je med rastlinami precej razširjena, saj jo ima približno 83 % vseh dvokaličnic in 79 % enokaličnic.
• Nekatere rastline nimajo mikorize – to so npr. vodne rastline, trave in mesojedke, ki dobijo potrebne minerale na drugačne načine.
• Pri rastlinah je premer najtanjših koreninic 100 µm, iz njih izraščajo koreninski laski, ki imajo debelino med 20 in 40 µm. Hife pri glivah so še tanjše: med 1 in 10 µm.
• Glive izločajo posebne snovi, ki lahko spremenijo pH tal, s čimer rastlinam omogočijo boljši izkoristek hranil v tleh.
• Izmed mikoriznih rastlin ima endomikorizo 90 % rastlinskih vrst, 3 % jih ima ektomikorizo.
Rastline s fotosintezo sintetizirajo sladkorje, s koreninami pa iz tal črpajo vodo in mineralne snovi. Lahko bi rekli, da so popolnoma samozadostne in da ne potrebujejo nikogar drugega. A narava je precej bolj prepletena, kot si mislimo. Velika večina rastlin je namreč preko korenin povezana tudi z glivami. To je še posebej izrazito v okoljih, kjer je mineralov v zemlji malo. Tako se s sodelovanjem možnost preživetja za vse v odnosu precej poveča: glive prejemajo od rastlin ogljikove hidrate, rastline od gliv večji dotok vode in mineralnih snovi.
SKRIVNOSTNI PREPLET POD ZEMLJO
Glive niso zgolj gobe, ki rastejo v podrasti (mimogrede: večina gliv sploh ne tvori gob). Večji del te zanimive zgodbe se dogaja pod zemljo, med drobnimi glivnimi nitkami, ki se imenujejo hife.Preplet takih nitk, micelij, je lahko precej obsežen in je po svoji masi lahko enakovreden celotnemu koreninskemu sistemu ene rastline.
HIFE PRIDEJO TJA, KAMOR KORENINE NE MOREJO
V gozdnih tleh voda in minerali, ki jih rastline potrebujejo za svojo rast, niso razporejeni enakomerno. V nekaterih delih jih je več, drugje manj. V prsti so drobni prostorčki, kjer se taki minerali kopičijo. Ravno zato se korenine vejijo v vedno tanjše koreninice, dokler niso tako tanke kot naši lasje. Iz takih koreninic izraščajo še tanjši koreninski laski. Z njimi rastline iz tal črpajo vodo in minerale. A včasih so tudi koreninski laski preširoki in ne morejo priti do najbolj skritih hranil v prsti. Glive pa lahko! Njihove hife so namreč še tanjše od najtanjših koreninskih laskov in lahko zato dosežejo tudi območja, ki so koreninam nedostopna.
- »Kar delate vi, tega jaz ne morem delati, skupaj pa moremo narediti nekaj lepega za Boga.« (sv. Terezija iz Kalkute)
NE LE POMOČ, AMPAK TUDI ZAŠČITA
Hifni plašč okoli korenin ima tudi pomembno zaščitno vlogo: deluje namreč kot obramba pred patogenimi mikroorganizmi in hkrati ščiti rastline pred strupenimi snovmi v tleh. Težke kovine, ki se nahajajo v tleh, glive vežejo v svoje strukture, s čimer preprečijo, da bi te strupene snovi prišle v rastlino in ji škodovale.
GOZD BREZ GLIV JE OBSOJEN NA PROPAD
Čeprav gliv večinoma ne vidimo, je njihova vloga v gozdnem ekosistemu zelo velika. Ne le da glive pripomorejo h kroženju snovi v ekosistemu in s svojo dejavnostjo vplivajo na sestavo gozdnih tal, ampak s svojim prepletom hif omogočajo tudi povezavo med različnimi rastlinami. Tako se prav zaradi gliv v tleh vzpostavi velika mreža med koreninami, micelijem gliv in viri hranil v tleh.
- »Mislil sem, da gozd sestavljajo zgolj drevesa, a zdaj vem, da je njegovo bistvo pod zemljo: v glivah.« (Derrick Jensen)
VSI RAZLIČNI, A NUJNO POTREBNI IN DOPOLNJUJOČI SE
Mogoče se vam kdaj zazdi, da vaše delo, ki ga opravljate, ni tako posebno, da bi z njim karkoli pripomogli h graditvi naše Cerkve. Še posebej, ko z rahlo zavistjo opazujete, kaj vse uspeva drugim. A to je podobno, kot če bi glive videle zgolj, da si lahko rastline same sintetizirajo hrano, one pa tega ne zmorejo in ne znajo. Hkrati pa se ne bi zavedale, da je njihov doprinos enako pomemben in velik, čeprav skrit pod zemljo.
Vsak od nas ima svoje darove in svojo poklicanost, šele ko jih združimo, pa lahko nastane nekaj zares lepega. Tako nastane občestvo, tako nastane prava Cerkev.
NI VSAKA MIKORIZA ENAKA
Mikoriza je med rastlinami precej razširjena, a se med posameznimi primeri vseeno razlikuje. Nekatere glive s svojimi hifami obdajo korenine, da nastane okoli njih velik hifni plašč, ki je po masi enak celotni korenini. Taki mikorizi strokovno pravimo ektomikoriza in je značilna predvsem za drevesne vrste iz družin, kot so bukovke, brezovke in borovke. Ektomikorizne glive pa so večinoma tiste glive, ki tvorijo tudi gobe. Ravno zato boste v bližini smreke našli jurčka. V rastlinskem svetu pa je precej bolj razširjen drug tip mikorize, ki se imenuje endomikoriza. Pri tem tipu mikorize tvorijo glive svoj preplet znotraj korenin, njihov micelij pa predstavlja le okoli 10 % mase celotne korenine. Hife vstopajo v prostor med celično steno in celično membrano celic korenin in znotraj tega tvorijo grmičaste strukture, preko katerih poteka intenziven prenos mineralov, kot je fosfor. Ali veste, da so sledi take mikorize našli celo v fosilnih ostankih rastlin, starih več 400 milijonov let? To nakazuje, da rastline že dolgo živijo v sožitju z glivami.
K. Šoln, Sožitje različnosti: Mikoriza: Znanstvene skrivnosti, v: Ognjišče 10 (2021), 64-65.
