SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Človek in iskanje presežnega (3)
- Sodobni človek išče zmeraj nekaj novega, hkrati pa se ne zaveda, kako ga bo vsaka nova forma pustila nezadovoljnega, če se nahaja samo na površju, ne gre pa v globino vsebine …
Podam primer: Bilo je že pred desetletji, ko je oče peljal svojega sina v avstrijski Graz, kjer je takrat že bil nakupovalni center, in mu dejal, da si lahko izbere eno stvar, za katero želi, da mu jo oče kupi. Sin začne iskati predmet, ki bi si ga lahko izbral, in ko se vrne očetu, začne jokati. Jokal je, ker je bilo preveč ponudb in se ni mogel in ni znal odločiti.
To je velika težava današnjega časa, da se sodobni človek ne zna odločati, postal je neodločnež. In kot tak je dejansko revež med vso pestrostjo ponudb. Vse bi rad poskusil, pri vsem bi si rad zagotovil neko varnost, sprejetost, mir.
Danes je problem v tem, da bi človek rad bil na hitro, instant in preko bližnjic potešen tudi v tem iskanju duhovnosti, kar pa je iluzija. Potem se mnogi zaustavijo v tem svojem mišljenju, svoji organiziranosti vsakdanjika, si ustvarijo svoj pojmovni svet in od njega ne odstopajo. Niso se pripravljeni soočiti z možnostjo, da nimajo prav, celo zagovarjajo, da ima vsak svojo resnico … V času korone je ta razklanost še posebej zaznavna. Gre za določeno nemoč, tudi ranjenost, da ne zmorejo narediti koraka naprej. Pogosto se premalo zavedamo, da sreče ne moremo ujeti drugače, kot da živimo pošteno in nam bo sreča podarjena. 
Stalno spreminjanje ni rešitev. Nič ni trdnega, ničesar se ne da oprijeti, ker ne vemo, če bo jutri še tam. Stalno spreminjanje je pogubno za realno življenje, ker človek potrebuje gotovost, potrebuje varnost, še toliko bolj je pogubno za duhovno rast. Poseben dar imamo kristjani v obhajanju cerkvenega leta, ki nam je podarjeno prav po naši meri, saj se v njem zvrsti vsa človeška zgodovina, tudi zgodovina odrešenja, od stvarjenja in vse do konca sveta, od prve adventne nedelje vse do nedelje Kristusa, Kralja vesoljstva. Gre za genialno, navdihnjeno organiziranost, ki vključuje pravo bogastvo in tudi različnost. Kljub temu pa ima katoliška Cerkev nekatere stalnice v svojih molitvah, obhajanju zakramentov in zakramentalov ter blagoslovov, ki ne potrebujejo vsako nedeljo nečesa novega. Številna bogoslužna besedila so posvečena skozi zgodovino judovstva in krščanstva, saj so bila tolikokrat ponavljana, in so zato tako žlahtna, posvečujoča in odrešenjska. Pomembno je, kot je lepo zapisal Max Thurian, najprej protestantski in pozneje katoliški duhovnik, da se pri vsakem bogoslužju morajo ta sveta besedila oživiti, da ljudje začutijo, da gre pri maši za dogodek, morda še bolje za dogajanje, ki nas spreminja ter iz posameznikov gradi občestvo bratov in sester, ki so ljubljeni od Boga in ljudi in nakazujejo novo človeštvo, ki ga imenujemo občestvo svetih. Seveda pa vsak dogodek zahteva pripravo, kar velja tudi za mašo in druga zakramentalna bogoslužja. Mnogi Slovenci smo doživeli čudovito prepevanje s ponavljanjem spevov v Taizéju ali na taizéjskih novoletnih srečanjih mladih, sam tudi čudovito prepevanje s ponavljanji med pravoslavnim evharističnim bogoslužjem v Moskvi. To pomeni, da je navadno pesem tista, ki pomaga, da bogoslužje globlje zaživimo, predvsem njegovo skrivnostno navzočnost Boga med nami. Pravoslavni kristjani zato radi poudarjajo, da so nebesa navzoča med evharističnim bogoslužjem. Prava pomiritev, prava umiritev, pravo odrešenje pa se zgodi preko Kristusa z odpuščanjem grehov, ki je velikonočni dar Jezusa Kristusa.
V seriji pogovorov z Vinkom Škafarjem smo se sodobnega človeka dotaknili z očmi vere. Sprašujemo se, ali je človek še iskalec višjega smisla, še iskalec odrešitelja, ali pa je pristal na tezo, da ne potrebuje nikogar in je sam sebi najboljši odrešitelj. - (sprašuje M. Erjavec)
- Sodobni človek je torej iskalec, ki je odprt do presežnega, vendar pod svojimi pogoji, pod lastno kontrolo, bi lahko rekla.
Ko ravno omenjam dva temelja Ljubezni, se lahko sliši še tako neverjetno, ampak sodobni človek težko sprejme, da ga nekdo neizmerno in zastonjsko ljubi. Zanimivo, da je individualističnemu človeku sodobnega časa tako težko sprejeti dejstvo, da ga ima Nekdo neizmerno rad. Božji Sin ima Očeta neizmerno rad, in zato se je zgodilo odrešenje, ki je izraz neizmerne Božje ljubezni.
Poglejva samo primer krščanstva in božičnega časa, ki se (razširjen) v teh dneh izteka. Izjemna Božja ljubezen do človeka se kaže v tem, da se je Bog odločil roditi med majhnimi, na povsem preprost način, da bi vsak človek čutil, da je sprejet, cenjen, ljubljen. Izjemna Božja naklonjenost do človeka se kaže v Njegovi ponižnosti – to je zelo pomemben vsebinski vidik naše vere. S tem nam je na vsak način želel dopovedati, da nas ima rad. Bog se poniža, se učloveči, v Mariji … Kako težko je nekomu sprejeti to dejstvo, da ni treba nič storiti, se z ničimer izkazati, pa nas nekdo že ima rad, smo mu dragoceni. Kot da bi sodobni človek iskal tako obliko presežnega, v kateri bi s svojo lastno močjo dokazoval, česa je sposoben, tega boga bi želel impresionirati s svojimi sposobnostmi, dosežki, da bi mu dal potrditev, pohvalo … A naš krščanski Bog ni tak – on nas ima rad zato, ker smo, ker živimo, še več, vse nas ima za svoje otroke, po stvarjenju in tudi po odrešenju.
izbira in pripravlja Marko Čuk
