Potreba po duhovnem je čedalje bolj živa

Vsakdanja izkušnja in raziskovalni podatki govorijo, da je v ljudeh živa potreba po duhovnem. Ta potreba narašča v Sloveniji in drugih gospodarsko razvitih državah. Če je pred sto leti izobraženec kaj dal na duhovno, je to veljalo za primitivno zatekanje k bajkam, pred pol stoletja za nazadnjaški misticizem. Današnji izobraženec pa se s svojim duhovnim poglabljanjem ponaša enako kakor z zdravim gibanjem, zdravim prehranjevanjem in ostalim trajnostnim ravnanjem. Istočasno pa verska praksa upada med Slovenci in pri drugih evropskih narodih. Kako je to mogoče, ko pa je bila duhovnost vso zgodovino neločljivo zlita z verovanjem?
V raziskavi o potrebah, zmožnostih in stališčih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije (Staranje v Sloveniji, 2013) je bilo vprašanje: Danes se veliko sliši, da ima človek tudi duhovne potrebe in duhovne zmožnosti. Kakšno je vaše mnenje glede tega?
Dobrih 54 odstotkov slovenskega prebivalstva meni, da ima človek tudi duhovne potrebe in zmožnosti, medtem ko le dva od stotih menita, da jih nimamo. Vsak dvajseti je obkrožil odgovor: vprašanje, ali ima človek tudi duhovne potrebe in zmožnosti me vznemirja, pa nanj nimam ne pritrdilnega ne nikalnega odgovora, skoraj vsak tretji (31 %) se s tem vprašanjem ne ukvarja.
Ti odgovori odražajo stališče 750.000 Slovencev, ki smo stari nad 50 let; raziskavo smo namreč opravili zelo natančno v osebnem pogovoru na terenu na reprezentativnem vzorcu prebivalcev Slovenije. Naslednja vprašanja v tej raziskavi in vsakdanja izkušnja povedo, kako si ta večina duhovne potrebe in zmožnosti predstavlja: verni ljudje doživljajo duhovnost predvsem v molitvi, obiskovanjem verskih obredov in nasploh v verovanju, ostali v sproščenosti, notranjem miru, lepoti, dobroti, ustvarjalnosti in v tem, ko se poglabljajo v vse to. Za prve je duhovnost nekaj presežnega, kar izprosijo od Boga, za druge nekaj, kar razvijajo sami z lastnim prizadevanjem. Ali je med tema doživljanjima duhovnosti kak most?
Odgovor na to vprašanje je pomemben za ene in druge. Najdemo ga v trikotniku med vrtincem dejstev: 1. da je bila duhovnost v zgodovini kultur neločljivo povezana z verovanjem, 2. da pripadnost verskim skupnostim in verska praksa danes upadata, 3. da potreba po duhovnosti v ljudeh narašča.
Ali to pomeni, da se duhovnost ločuje od verovanja, kakor so se zadnja stoletja ločila o verovanja znanja o naravi, človeku in družbi? Drugi možen odgovor bi bil, da se je verska praska oddaljila od duhovnosti. Zgodovina ga deloma potrjuje: veliki ‘zakristan’ katoliške Cerkve, cesar Jožef 2., je že pred dobrimi dvesto leti razpustil samostane, ki so se posvečali kontemplativni duhovnosti, in božje poti, ki so gojile ljudsko duhovnost. Do 2. vatikanskega koncila je prevladovalo versko in moralno poučevanje, ki daje znanje o veri in morali, malo pa prispeva k osebni veri in moralnemu ravnanju.
Rešitev je iskanje mostu med naravnimi človekovi duhovnimi zmožnostmi in med presežnim duhovnim darom z one strani človeških meja. Pri tem se nam orientacija v svetu duhovnosti danes odstira v naslednjih smereh.
Človek ima pristne naravne duhovne potrebe in zmožnosti: sprašuje se in vztrajno išče odgovor na vse, s čimer se v svoji zavesti, ravnanju ter v sožitju z ljudmi in naravo srečuje na svojih mejah – kar ga presega, da ne zna, ne more ali ne sme. Dialog z mejami ga vodi v ustvarjalno svobodo, k življenjski odgovornosti, k veselju nad življenjem in sožitjem, k hvaležnosti, k spoštovanju zakonitosti narave, vseh ljudi in sebe ter k skrivnosti smisla za mejami, ki jih ima pod kontrolo. To je zdrav naravni duhovni razvoj slehernega človeka, vernega in nevernega.
Veren človek goji svoje naravne duhovne potrebe in zmožnosti na vrtu svojega verovanja. Božji sadovi verovanja rodijo na obdelanih tleh naravne duhovnosti. Veliki katoliški teolog Tomaž Akvinski je bil pred skoraj tisoč leti jasen, da milost predpostavlja naravo. Jezus nam je oznanil duhovni zakon ljubečega Boga, po katerem bomo sojeni: dejavno sodoživljanje z vsakim človekom – njegovim najmanjšim bratom.
Za drugič nam ostaja zahtevno vprašanje, kako zadovoljujejo svoje duhovne potrebe ljudje, ki so do svojih duhovnih zmožnosti brezbrižni.

RAMOVŠ, Jože. (Duhovnost in Slovenci). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 29.