Navdušenje hrani človekovega duha

Kaj vas je v življenju navduševalo ali veselilo in se vam je z izkušnjo potrdilo tako, da vas tudi zdaj navdušuje in veseli? Ustavite se in odgovorite na to vprašanje sami zase, pa boste imeli od branja več, kakor če tega ne naredite!
Na to vprašanje so odgovarjali nad 50 let stari prebivalci Slovenije v skrbno opravljeni reprezentativni raziskavi, zato lahko kar zanesljivo vemo, kakšne izkušnje ima o tem 750.000 Slovencev te starosti; to in sorodna vprašanja smo obdelali z Blažem Švabom in Mojco Slana v knjigi Staranje v Sloveniji (2013, str. 223–239). Skušajmo v teh odgovorih ljudi iskati tudi današnje duhovne značilnosti Slovencev.
Zelo izstopa delo: z veseljem in navdušenjem smo delali in delamo še danes! Skoraj vsak tretji je v raziskavi povedal o svojem veselju nad zaposlitvijo, nad svojim poklicem, nad rezultati dela, nad delom za dom in družino. Na primer: Rada zalijem vrt, pogledam, kako raste, in skuham dobro kosilo. Ali: Rad sem pomagal sinu pri stanovanju, nazadnje pa smo pri meni zamenjali streho.
Le malo manj jih je navedlo svoje navdušenje nad družino. V preteklosti in zdaj doživljamo veselje nad zakoncem, otroci, vnuki in nad lepimi družinskimi odnosi. Dejali so na primer: Navdušuje me, da imamo urejene in prijetne odnose v družini.
Na tretjem mestu je navdušenje nad osebnimi lastnimi – nad svojimi in drugih ljudi ter veselje nad razvijanjem dobrih lastnosti. Ta radost vztrajno hrani dušo vsakemu osmemu nad 50 let staremu Slovencu. Vse drugo navdušenje, ki smo ga doživljali v preteklosti in se v življenju potrjuje vse do danes, je redkejše: zdravje, znanje, šport, materialne dobrine, zabava, konjički, počitnice, vera, kultura, narava in drugi ljudje.
Delo in družina prav tako visoko prevladujeta pri odgovorih na vprašanje, če so nedavno kaj naredili z navdušenjem in kaj je to bilo.
Ko človek doživlja nekaj z navdušenjem, mu to prodre v njegovo osebno središče tako, da ga prevzame, očara, napolni z globokim veseljem in mu da voljo in moč za razvoj. Navdaja ga zaupanje v prihodnost. Druga beseda za veselje in navdušenje je radost; že njen koren rad kaže na moč, energijo in razvojni polet, ki se nabira v človeku, ko je navdušen, vesel in radosten.
Od nekdaj so vedeli, da navdušenje poganja vzgojo in uspešno učenje. Slovenski pedagog Valter Dermota ga je cenil kot eno najbolj pomembnih vzgojnih sredstev. Poglavju o njem je dal zgovorne podnaslove: Če v vzgoji ni uspeha, je gotovo eno: manjka navdušenje, Dolgočasje je smrt vzgoje, Navdušenje odpira in ne tlači, Prižigati in ne ugaševati, Samo kdor zna samega sebe navdušiti, bo znal navdušiti druge.
Sodobna znanost ugotavlja, kaj se pri navdušenju dogaja v možganih. Prijeten kemični prenos med živci omogoča naglo učenje, nagiba k ponavljanju in daje človeku energijo. Ko zavestno usmerjam svojo pozornost na radostno – sončno stran življenja, vgrajujem v strehi svojih možganov kolektorje za zbiranje trajnostne energije za zdravo življenje in lepše sožitje.
Navdušenje, veselje in radost izvirajo iz neposrednega stika človekovega duha s sončno stranjo stvarnosti. Iz duhovnega dialoga človekove zavesti z naravo, njenimi lepotami in možnostmi, ki nam jih nudi. Iz lepega pogovora z drugim, sodelovanja v družini, službi in družbi. Iz notranjega dialoga s seboj: navdušenje navdaja človeka, ko doživlja dragocenost svojega življenja, svoje sposobnosti in možnosti, ko se hvaležno ozira na tisto, kar je dobrega naredil in hudega zdržal, ko z zaupanjem gleda v svojo prihodnost do obzorja življenja in čez. Ker je bistvo duhovnega razvoja človekov dialog z danostjo, v kateri živi, in s Skrivnostjo, ki omogoča njega in razvoj celotne stvarnosti, so veselje, radost in navdušenje najbolj pristen spev iz človekove duhovne globine; z njimi se hrani vsakdanja duhovnost.
Osnova besede navdušenje je duša, to je človekovo osebno jedro; druga beseda zanj je srce. Navdušeni smo, ko naj nekaj seže v dušo. Tudi v drugih jezikih je osnova besede za navdušenje duša. Uporablja se tudi sopomenka entuzijazem, ki je grškega porekla: entheos – od boga (navdahnjen).
V radosti, veselju in navdušenju človekova duša lahko zazveni v sozvočje z presežnim Duhom. Zato sta veselje in navdušenje zelo pomembna tudi za verovanje in versko duhovnost. Izročilo ve, da je žalosten svetnik res nekaj žalostnega. Evangeliji kažejo, kako so učenci z navdušenjem šli za Jezusom. Sv. Pavel ponovno naroča prvim kristjanom: Veselite se! Bog je vesel vsega ustvarjenega, za Jezusa je poudaril: Vesel sem ga!

RAMOVŠ, Jože. (Duhovnost in Slovenci). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 29.