Drugi mi pomagajo in jaz drugim

Počitnice so okrepile naše moči za novo delovno in šolsko leto. Moj uspeh pa bo odvisen tudi od pomoči drugih, uspeh drugih pa od moje pomoči njim. Zato se splača preveriti in posodobiti stališče do svoje pomoči drugim in do prejemanja pomoči od drugih. V medsebojni soodvisnosti potrebujemo enako dobro orientacijo, kaj je koristno in kako to narediti, kakor jo imamo pri skrbi za higieno, gibanje in prehrano.
To je obenem temeljno duhovno vprašanje: Kakšno vrednost ima ljubezen?
Odgovor iščemo ob podatkih reprezentativne raziskave o tem, kaj nad 50 let stari Slovenci potrebujemo, kaj zmoremo in kaj hočemo za svoje lepše staranje in sožitje. Eno od vprašanj je bilo: Kaj od vsega tega, kar so vam v življenju dali ali storili drugi, vam je res veliko pripomoglo h kakovosti in razvoju vašega življenja? Vsak peti nanj ni odgovoril, drugi so povedali po eno ali več svojih pomembnih življenjskih izkušenj – skupaj 845. Kaj dobimo, ko jih sistematično razporedimo?
– Največ se jih spominja pomoči pri svojem osebnostnem razvoju (254): da so jih starši vzgojili v poštenega in delovnega človeka, omogočili študij, tudi to, da so jim dali vero. Rekli so npr.: To, kar sta mi dala starša, ko sta mi pravila: dobro misli o vsakem! … Vzgojili so me v zrelo osebo, me naučili misliti in imeti sočutje … Ali pa: Prizadevnost zdravnika, sicer bi bila že mrtva.
– Pomoč drugih za lepo sožitje je tik za prejšnjo (237): Moj mož mi je dal dosti lepega … Žena me ima rada … Tu so izkušnje z dobrim sodelovanjem, z oskrbo v onemoglosti.
– Na tretjem mestu je materialna pomoč (127): da so dobili parcelo ali denar za gradnjo hiše, pomoč pri gradnji in opremljanju, pri delu na kmetiji …
– Veliko (172) pa jih je odgovorilo, da jim ni nikoli nihče nič pomagal, nič dal, da so vse naredili in dosegli sami; pa tudi: Samo jaz dajem drugim! Nekaj malega (5) jih ima nasprotno skrajno stališče: Vse dobro in slabo mi je pomagalo.
– Vsak deseti (84) je odgovoril neopredeljeno (ne vem, kaj bi rekel …) ali splošno (marsikaj, veliko, podpora drugih …).
Z vidika zdrave ljubezni, ki je srce duhovnosti, je pomembno tudi nasprotno vprašanje v raziskavi: Kaj od vsega tega, kar so vam v življenju dali ali storili drugi, vam je najbolj škodilo pri kakovosti in razvoju vašega življenja?
Te slabe izkušnje odstirajo škodljivo pomoč drugemu, pa naj je storjena hote ali nehote. Med odgovori je največ slabih izkušenj (198 od skupno 816) z nepravičnostjo drugih, z nevoščljivostjo, zavistjo, zaničevanjem, oviranjem, z lažjo, kritiko, hudobijo, zlobo, slabo vzgojo, napačnim usmerjanjem, nasiljem, zlorabo zaupanja, hinavščino, obrekovanjem in nehvaležnostjo. Sledijo slabi odnosi, v katerih – večinoma nehote – poškodujemo drug drugega v družinskem, delovnem, sosedskem ali prijateljskem sožitju; to izkušnjo navaja vsak deseti – to pomeni nad 70.000 Slovencev, ki smo stari nad 50 let. Nekateri pripovedujejo slabe izkušnje s širšo družbo in s političnim režimom. Vsak peti je navedel nesrečo, smrt in drugo tragiko zaradi višje sile. Skoraj polovica pa je poudarila, da jim ni nič škodilo, skoraj tretjina na to vprašanje ni odgovorila.
Zgodovina ima izkušnjo, da je sočutna ljubezen srce duhovnosti. Etično zlato pravilo pravi: Kar želiš, da bi ljudje tebi storili, delaj ti njim. Etičnost in duhovnost pa sta neločljivi družabnici. Sadeži dobrih dejanj rastejo iz cvetov človekovega dialoga v svoji vesti. Ta naš duhovni organ govori, naj se z drugim veselim, ko je vesel, in jokam, ko joka. Ko drugega gledam z odprtimi očmi in ga pozorno poslušam, je moja vest v pogovoru z njim; tedaj začutim, kaj potrebuje, kaj čuti, kaj doživlja, kaj ga stiska, kaj lepega in dobrega zmore. V meni se budi moč, da mu prav pomagam z dejanjem, z vedenjem ali z besedo. Taka pomoč ga razvija. In prav tako mene: krepi mi pristno vživljanje v drugega, ki je pogoj za lepo sožitje in uspešno sodelovanje. Pomoč, ki ni odgovor duhovnega dialoga mojega srca s srcem drugega, je preračunljivo mešetarjenje ali vsiljivost, ki prej ali slej obema škodi.
V raziskavi je večina stresla iz rokava dobro izkušnjo, ko jim je pomoč drugega pomagala pri njihovem razvoju. Polovica tudi slabo izkušnjo. Ta slika ljubezni v vsakdanji praksi je živ smerokaz, katera pomoč koristi in katera škodi; kaj je ljubezen, ki duhovnost krepi, in kaj ni. Osnovna lekcija pri učenju pristne duhovnosti je, da sproti v sebi sprevidimo nevarnost samoprevare z nepristno ‘pomočjo’, ki obema škodi, in isto energijo usmerimo v pristno pomoč in ljubezen.

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 9 (2020), 27.