Naš duh se lahko krepi tudi v duhovni puščobi

Ali ste nedavno naredili kaj z navdušenjem? Na to vprašanje je v reprezentativni raziskavi nad 50 let starih prebivalcev Slovenije vsak tretji (31,87 %) odgovoril, da nič. To pomeni, da četrt milijona od 750.000 prebivalcev Slovenije, ki smo te starosti, v ničemer ne doživlja življenjskega veselja, radosti in navdušenja – živijo in se starajo v duševni, socialni in duhovni puščobi.
To je zelo slabó za njihovo zdravje. Če človek ne doživlja veselja, mu slabí odpornost; če zboli, se slabše zdravi; kronične bolezni se razvijajo z več zapleti. Radost in navdušenje sprožata v možganih takšno kemično prenašanje informacij, da človek uspešneje dela, se bolje zapomni, sami možgani pa se pri tem razvijajo. Na ta način veselje, radost in navdušenje preprečujejo starostno pešanje razuma.
Ljudje, ki so puščobni sami v sebi, so večinoma pusti in težavni tudi v sožitju z bližnjimi. Razpoloženje je bolj nalezljivo kakor virusi. Od drugega spontano prevzamemo njegovo prijetno razpoloženje; še lažje pa slabo, turobno ali jezno, v katerem se ne da uspešno sodelovati in ne živeti v lepem odnosu.
To so trdna in trda dejstva o človekovem zdravju in medčloveškem sožitju. Trd je tudi podatek, da četrt milijona starajočih se Slovencev živi v doživljajski puščobi. Ob vsakem od njih pa dva in več svojcev ali sodelavcev, ki se lahko prej ‘nalezejo’ pustega razpoloženja od njega, kakor on od njih dobrega. Trdno in trdo je tudi dejstvo, da nihče ni imun pred notranjo puščobo in bivanjsko praznoto – vsakdo jo doživi prej ali slej, v blažji ali hujši obliki. Na mestu je torej vprašanje: Kaj lahko pomaga, da se ob stiku navdušenega človeka z razočaranim prej ‘naleze’ drugi od prvega veselja, radosti in navdušenja, kakor prvi od drugega puščobnosti in slabe volje? To vprašanje uspešno rešujejo mnogi, ki se tedensko srečujejo v skupinah za kakovostno staranje; metoda skupinskega socialnega učenja, ki jo razvijamo za delo v teh skupinah, kar dobro odgovarja na to življenjsko vprašanje.
Toda ostanimo pri temi naše rubrike Duhovnost in Slovenci. Tudi tukaj je vprašanje zelo zanimivo in pomembno: Kakšne možnosti ima za svoj duhovni razvoj človek, ko doživlja duhovno puščobo in bivanjsko praznoto?
Pri iskanju odgovora sezimo po varnem načinu: kaj o tem povedo izkušnje? Pred nami se vrstijo največji duhovni velikani, ki so živeli dolgo v hudi duhovni ali verski praznoti: mistik in svetnik Janez od Križa, ki je o tem napisal knjigo Temna noč, slavna cerkvena učiteljica Terezija Velika, Mala Terezika, Mati Terezija, brat Roger in nešteti drugi. Njihova dobra izkušnja je: vztrajati v rednem ritmu smiselno zastavljenega vsakdanjega življenja. In ne zgubiti zaupanja v to, da je življenje večje od naše pameti in našega počutja. Če je tunel še tako dolg, se pride na njegovem koncu na svetlo. Sam tunel pa ima trdna tla in človeku je dana zmožnost, da kljub majavemu koraku hodi po njegovem dnu proti svetlobi. Zgodbe ljudi iz taborišč in golih otokov, nekdanjih zasvojencev in izgubljenih na družbenem robu so dokaz, da vztrajna hoja v temni noči pelje proti jutranji zarji.
Verska duhovnost zaupa v Boga – ve, da se pri plovbi v megli in temi enako približujemo pristanišču, kakor če ga v soncu vidimo pred seboj. Izkušnjo razočaranja in notranje zapuščenosti ‘preživlja’ tudi Bog v Jezusu. Množice so bile navdušene nad kruhom in ribami, do Njega – kruha življenja pa brezbrižne in odklonilne. Učenci in apostoli ga niso razumeli. Versko vodstvo ga je ob sklicevanju na Boga smrtno sovražilo. Na križu je doživljal zapuščenost od Boga, od Očeta. Na veliko soboto je bil povsem mrtev v zemlji – kakor vsak človek, ko pokopamo njegovo truplo ali pepel. Toda tretji dan je od mrtvih vstal. In iz njegovih prestrašenih učencev in apostolov je zrasla Cerkev po vsem svetu. Današnji kristjani nismo ne boljši ne slabši kakor množica, ki ga je poslušala ter se najedla njegovega kruha in rib; kakor učenci in apostoli, ki so hodili z njim, ga gledali in poslušali ter razumeli v ozkih mejah svojih zmožnosti.
Vsakdo pride kdaj v duhovno puščavo, ko ne doživlja ne veselja ne navdušenja. Pogosto se to dogaja starim ljudem. Kakor smo ugotavljali, da je navdušenje hrana vsakdanje duhovnosti in da je razočaranje možnost za izhod iz slepe ulice zgrešene duhovnosti, tako ugotavljamo, da je tudi doživljajska puščobnost del poti pri človeškem in duhovnem zorenju. Zelo nevaren in obetaven del. Zato je dobro iz srca moliti s starajočim se Davidom, ko je ob vseh svojih dobrih izkušnjah, zmotah in krivdi duhovno otopeval: Vrni mi veselje …! (Ps 51)

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 7 (2020), 29.