Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo!

V rubriki Duhovnost in Slovenci se opiramo na zanesljive raziskovalne podatke o tem, kaj potrebujejo, kaj zmorejo in kaj hočejo nad 50 let stari prebivalci Slovenije glede osebnega staranja in medsebojnega sožitja. Zadnje mesece smo se mudili pri tem, kaj nam o duhovnosti Slovencev povedo odgovori na vprašanja: Kaj vas je v življenju navduševalo ali veselilo in se vam je z izkušnjo potrdilo tako, da vas tudi zdaj navdušuje in veseli? Kaj vas je v življenju navduševalo ali veselilo, pa vam je življenjska izkušnja pokazala, da nima tako velike vrednosti, kakor ste mislili? Ali ste nedavno naredili kaj z navdušenjem?
Slovenci doživljamo navdušenje ob svojem delu, družini in razvoju svojih osebnih lastnosti. Ob podatkih o tem smo ugotavljali, da je pristno veselje osnovna hrana človekove vsakdanje duhovnosti in da poganja razvoj skozi vse življenje; zlasti odločilno je za starostno zorenje.
Veliko ljudi pa je razočaranih; neredko nad svojim delom, nad sabo, družino in drugim, kar jih je navduševalo. Tudi ta bridka izkušnja je redni del poti pri človekovem duhovnem razvoju. Zmote, krivda in nesreče srečajo vsakogar. Če se človek obrne iz svoje zmote ali krivde, če duhovno preseže tragiko, se mu odpre novo obzorje za osebno zorenje in lepše sožitje.
Težak je podatek, da tretjina Slovencev po 50. letu starosti ne doživlja pravega veselja, radosti in navdušenja nad ničemer – to je četrt milijona ljudi! Ali je to kruto dejstvo usodno za duhovni razvoj in sožitje? Duhovna puščoba je zelo nevarna, ni pa usodna. Duhovni velikani so šli tudi skozi dolga obdobja doživljajske praznote, pri tem vztrajno delali dobro in zaupali, dokler niso na koncu tega temnega predora zagledali svetlobo.
Škoda, da v raziskavi ni bilo vprašanj: Kdo in kdaj je bil z vami navdušen nad vašim navdušenjem; nad katerim? Kdo in kdaj je delil z vami vaše razočaranje; katero? S kom in kdaj ste bili vi navdušeni ob njegovem navdušenju; nad katerim? S kom in kdaj ste vi delili njegovo razočaranje; katero? Odgovori na ta vprašanja bi veliko povedali o duhovni kondiciji in razvoju duhovnih zmožnosti nas Slovencev.
Človek je do zadnjega vlakna individualni posameznik in prav tako do zadnjega vlakna vpet v sožitje z drugimi. Veselje in radost doživljamo predvsem v sožitju: v družini, s prijatelji, z dobrim sodelavcem. Pri tem ni odločilna velika skupnost: cela soseska, celo podjetje, vsa župnija, država, svetovna skupnost – večje skupnosti so varen ali nevaren, ugoden ali neugoden prostor za osebno sožitje v skupinah: v družini, v prijateljski, delovni, športni in drugih osebnih družbah. V skupini smo dva, trije, pet, deset ljudi drug z drugim kot jaz in ti; kot midva, mi; iz oči v oči. V tem osebnem odnosu sodoživljamo z drugim njegovo veselje, ki se pri tem podvoji; sodoživljamo in nosimo z drugim njegovo razočaranje, da se prepolovi. Potrebo drugega doživljamo živo v sebi, podobno kakor doživljamo svojo potrebo. Sprejemamo izkušnje, znanje in pomoč drugega brez zavor, obrambe in občutka, da mu moramo plačati. Se veselimo zmožnosti in uspeha drugega podobno kakor svojih, on pa mojih.
Za Ameriko ugotavljajo, da je doživela gospodarski polet, ko je na prelomu iz 19. v 20. stoletje George H. Mead s spoznanji o soodvisnosti med razvojem posameznika in skupine sprožil val navdušenja nad tem, da vsakdo ustvarja in pri tem sodeluje z drugimi. Če pomislimo, kdaj smo bili v življenju zadovoljni in srečni, se nam v spominu vrstijo izkušnje lepega osebnega odnosa in dobrega sodelovanja v družini, v službi in med prijatelji. Te dobre izkušnje so trdni temelji za naš osebni duhovni razvoj danes, jutri in do zadnjega diha življenja. In prav tako za razvoj slovenske kulture. Slovenci smo pri tem precej zadolženi: od Prešerna naprej smo bili vzgajani v nezaupljivosti do drugih, v janzenističnem pikolovstvu in ozkosrčnosti; tudi danes na levi in desni ovirata naš razvoj slaba navada in usmerjenost, da pri drugem kritično iščemo pet napak na eno dobro lastnost. Medtem pa po letu 2000 znanost z raziskovalnimi podatki ugotavlja, da tam, kjer sožitje, sodelovanje in osebni človeški razvoj lepo uspevajo, ljudje usmerjajo svojo pozornost na sončno stran drugega tako, da opazijo na njem pet dobrih lastnosti na eno slabo.
Tako sodobna znanost potrjuje temeljno duhovno načelo Jezusovega evangelija, naj drugega doživljamo tako, kakor želimo, da on nas. Sam se je na svatbi v Kani veselil s svatovsko družbo in s čudežnim vinom rešil ženina pred sramoto, v Betaniji pa z Marto, Marijo in žalno družbo jokal ob smrti prijatelja Lazarja, preden ga obudil od mrtvih. Sočutno solidarnost je kot zakon pristne ljubezni in duhovnosti mojstrsko opredelil apostol Pavel v pismu prvi generaciji rimskih kristjanov: Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. (Rim 12,15)

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 8 (2020), 27.