Upanje raztopi strah

Strah, malodušje in brezup povzročajo človeku najhujše stiske in ga vodijo v usodne napake. Človekovo zavest in podzavest razžre strah, za njim rada naredi razdejanje okrog sebe napadalnost, na koncu sesujeta človeka v prah malodušje in brezup; neredko pa to stori že v začetku sam strah.
Strah se zaleze v kosti podobno kakor se zmrzal v zemljo. Tudi reševanje je podobno: zmrznjeno zemljo otaja pomladno sonce, strah v kosteh in mraz v srcu pa raztopi upanje. Upanje seva iz človekovega duhovnega dialoga med njegovo vestjo in danostjo, v kateri se nahaja.
Nevarna sta zlasti otroški in starostni strah. Otroški je naravna previdnost pri uvajanju v svet in v samostojnost; nevaren je le, če otrok od rojstva naprej nima ob sebi ljubečih bližnjih. Strah ob staranju pa je bivanjski – tega se manj zavedamo, ker je globlje v kosteh. Topimo pa ga lahko le sami, če ga prepoznavamo in poznamo “domača zdravila za ogrevanje uvelega srca”.
Česa se najbolj boji v starosti 750.000 Slovencev, ki smo stari nad 50 let? Poglejmo odgovore iz reprezentativne raziskave:

• telesne oslabelosti in bolezni – tako pravi dobra tretjina (35,4 %),
• duševne oslabelosti, da bi mi odpovedala spomin in razum (34,0 %),
• da bi me vsi zapustili in pozabili name (14,3 %),
• da bi izgubil voljo in veselje do življenja (7,3 %);
• za skoraj desetino ne vemo, vsaj ne natančno, ker so napisali kaj drugega (4,1 %) ali na vprašanje niso odgovorili (4,9 %).

Če se mora človek odločiti med samimi slabimi stvarmi, je lahko v zadregi. Pri našem vprašanju je odločitev olajšala besedica najbolj – tudi kdor se junači, da se starosti ne boji, je lahko izbral med telesnimi, duševnimi, socialnimi ali duhovnimi tisto tegobo, ki se mu zdi še najbolj nevarna. Vsak tretji se najbolj boji telesnih težav in druga tretjina duševnih. Osamljenost in druge težave v sožitju so za večino bolj oddaljene ali lažje obvladljive; vsak sedmi pa doživlja to kot največjo nevarnost. Še bolj v megli so duhovne tegobe; teh se najbolj boji vsak trinajsti starajoči se Slovenec, to je kakih 60.000 ljudi.
Pomislimo na tri spoznanja o starosti: da telesne in duševne zmožnosti s staranjem nujno pešajo, da se v starosti lahko razvijajo edinole duhovne zmožnosti in da je kakovost sožitja najbolj odvisna od smiselnega razvoja duhovnih zmožnosti. V luči teh spoznanj kažejo navedeni odgovori starajočih se Slovencev, da je le manjšina, ki se najbolj boji duhovnega pešanja, pozorna na glavno rezervo za kakovostno staranje in lepše sožitje. Njihov strah je torej najbolj resen. Vsi navedeni štirje strahovi pred starostjo pa so enako stvarni. Zdrav strah je alarm, ki kliče po smiselnem ukrepanju. V trajnem strahu se ni mogoče zdravo razvijati. Kje iskati rešitev vseh navedenih strahov pred starostjo? Rešitev potrebujejo enako nujno tudi neodločni in izmikajoči se, ki niso izbrali nobenega od štirih strahov pred starostjo. Poskusimo jo iskati v človekovih duhovnih zmožnostih.
Duhovnost je dialog človekove zavesti, oziroma njene srčike – vesti, s svojimi mejami. Naše vprašanje po strahu pred starostjo trči v trdno mejo, ki jo postavlja starost z eno ali drugo od svojih tegob, pred katerimi je človek nemočen. Najbolj nas je strah tiste nemoči, katere ne znamo niti prav vprašati, kakšen smisel ima, ali pa nam dialog z njo ne da odgovora. Najti smiselno povezavo med neizbežnim dejstvom starostnega pešanja in svojim doživljanjem smisla življenja je shakespearovsko zahtevna bivanjska naloga.
Človeški razvoj v onemoglosti in odvisnosti od drugih je danes nasploh med najbolj nerešenimi življenjskimi vprašanji. Naša potrošniška civilizacija sili človeka v omamno potiskanje glave v pesek; to vprašanje negira, češ, ne govorimo o tem!; zatrjuje si, da imamo vse pod kontrolo, obenem pa pada v depresivno kapitulacijo pred človeško odvisnostjo od pomoči drugih v onemoglosti, javno si organizira neboleč uboj ali samomor.
Iskanje odgovora na vprašanje, kakšen smisel ima človeška nemoč in odvisnost od pomoči drugih ob starostnem pešanju je duhovna naloga. Navedimo en osebni in en skupni človeški odgovor. Ste poznali koga, ki je v starosti pešal sproščeno, vedro in človeško pokončno? Ta osebna izkušnja je eden od trdnih stebrov pra-zaupanja v brezpogojni smisel življenja. Univerzalna človeška zakonitost pa govori tole. Pomoč šibkejšemu je za močnejšega edina pot, da razvija svojo zmožnost empatije, ki je pogoj za vzdržno sožitje in uspešno sodelovanje. Ti dve spoznanji vzdržita zahtevnost današnjega človeka. Pritrjuje jim vest in zgodovinska izkušnja. Duhovni dialog z vestjo o tem dvojem topi strah pred starostjo.

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 11 (2020), 27.