Kristjan je … iskalec

Jezus pravi: »Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,33-34)

OGLEDALO
Naš svet, racionalni in tehnični svet, ne prenese česa takega, kot je od mrtvih vstali Jezus, kontroverzno središče in nevidni temelj naše vere. Ne da se ga spraviti v tabele, niti v arheologijo, nobenih dokazov ni pustil, nobene slike, v noben grob, v nobeno kletko se ni pustil ujeti. Samo pričevanja nekaterih ljudi, ki so ga videli – ki jim lahko verjamemo ali pa ne. Zato ostaja nekje na območju skrivnostnega in nerazumnega, iracionalnega, celo mističnega, in za kazen smo ga vtaknili nekam med stokrat prežvečene pravljice, med Indijo Koromandijo in Ježka Jančka. Kakor da nekaj ne obstaja, če se ne da obravnavati znanstveno.
Morda zato vedno težje razumemo trpljenje, ljubezen, bolečino, ker se tudi teh stvari ne da razumeti, pa vsi vemo, da obstajajo, tudi če so nevidne, tudi če so nedokazljive. Samo da smo pri njih brez nadzora in brez moči, v tem je težava, ne moremo jih imeti v rokah. In zato je sodobni človek len, če nečesa nima v rokah, ne živi v nemiru in hrepenenju, da bi to našel, ampak se zadovolji s površnim občutkom, da nečesa pač ni. Tako nam propadajo stvari, zaradi katerih smo ljudje res ljudje; smisla ne moreš imeti v rokah, niti odnosov, niti upanja.

BESEDA
Ravno zato vstali Jezus ni nič od tega, kar hočemo in kar si predstavljamo. Je kot majhen otrok, ki je ravnokar shodil, nikoli pravzaprav ne vemo, kje je, ker ga ni nikoli tam, kjer si ga pustil. Je vstal? Ni vstal? Ne bo se pustil ujeti v to, da veš nekaj o njem. Zato se je izmikal tudi svojim najbližjim, svojim zvestim ženam, svojim muhastim prijateljem. Da so vstali tudi sami in ga začeli iskati.
Lahko bi bil vsepovsod. Zato so ga tudi vsepovsod našli. Na vrtu, med čebulo in radičem, na poti, ko je z lopato grebel po jarku, pa v gostilni, tudi doma, pa na plaži, bil je barist, in še kje, »Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi« (Jn 20,30). Ravno zato, da bi tudi mi, njihovi zanamci, razumeli, da je vstali Jezus, torej nekdo, ki v naše bivanje prinaša življenje, ki mu daje smisel in odrešenje, lahko vsepovsod, tudi tam, kjer ga ne bi nikdar pričakovali, recimo v naših »nasprotnikih«, recimo v ljudeh, nad katerimi smo obupali, in v dogodkih, odločitvah, ki smo se jim izogibali, ker so od nas zahtevali preveč.
Samo en namig je pustil Jezus, da bi vsaj približno vedeli, kje ga iskati: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj!« Ljubezen, ta neulovljiva in nikoli dosežena stvar, je prostor njegovega razodetja in sredstvo razumevanja, za kaj pravzaprav sploh gre pri vstajenju. Res, ne bo šlo drugače, kot da spet in še enkrat znova postanemo učenci – in si dopustimo ves nemir v prsih, ki pritiče temu poslanstvu.

RIJAVEC, Marko (uvodnik mladinske priloge), Ognjišče (4) 2021, str. 52