Kristjan je … hvaležen

Jezus je vzel tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili. Od koščkov, ki so ostali, so nabrali sedem polnih košev. Teh pa, ki so jedli, je bilo štiri tisoč mož, brez žená in otrok. (Mt 15,36-38)

OGLEDALO
Lepo je živeti v svetu, v katerem ti ni treba skrbeti, ali boš imel jutri kaj za pod zob, v katerem si kozarec čiste vode natočiš kar pod pipo, kjer se s pritiskom na gumb tvoja hiša v trenutku ogreje. Lepo je živeti v svetu, kjer lahko ješ, kar so včeraj skuhali na Masterchefu, in kjer se lahko do podružnice odpelješ z avtom.
Veliko imamo. Morda preveč. In ker imamo vsega preveč, smo pozabili, da te stvari preprosto niso samoumevne; tako se zgodi, da če se za stvari ni treba potruditi, mogoče meniš, da ti pripadajo. Iz tega se je rodilo tisoč naših zablod, tisoč težav našega sveta. Iz tega občutka izvira izkoriščanje delavcev tretjega sveta, za drobiž nam krojijo obleke, polnijo telefone in električne avtomobile. To nam pripada. Užaljeni smo, kadar pomrznejo marelice, spet ne bo nič od domače marmelade. Pa vendar ne bo tako hudo, jo bomo pač kupili, nobenega pomanjkanja ne bomo občutili zaradi tega. To nam pripada. Starodavne oblike vzgoje spet nekako prihajajo na dan, v njih se bleščijo spet nove in nove zahteve, naj otrok ne dobi vsega, kar si želi. Toda povejte, kako pa, če dejansko lahko dobi, kar si zaželi? Če mu ves svet govori, da mu vsaka želja pripada?
Pijani od razkošja samoumevnosti nazadnje enkrat vendarle trčimo v trenutek, ko se nam stvari ne izidejo, življenje se obrne tako, kakor si nismo želeli, da bi se. In mi, ki se nam izpolnijo vse želje, spoznamo, da niso samoumevne. Mnogo ljudi se zato od življenja utrudi, brez volje, brez moči so, da bi lahko preživeli življenje, ki je po svoji naravi težko.

BESEDA
Vendar pa težko življenje še ni nujno nesrečno. Srečno ali nesrečno življenje namreč ni odvisno od tega, kaj se nam v njem zgodi, niti od tega, koliko želja se nam v njem izpolni; saj poznate tisto, ni srečen, kdor veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. Odvisno je od tega, kako gledamo nanj. Drugače povedano, ali vidimo, koliko stvari nam je odvzetih, ali pa, koliko nam je podarjeno.
Jezus v puščavi, na kraju, kjer ni nič samoumevno, vzame tistih borih sedem žemelj, ki jih je kdove kdo menda po naključju izbrskal na dnu svoje torbe, morda so bile že stare, trde, se zanje zahvali, in stvari se popolnoma spremenijo. Naenkrat je za vse dovolj kruha, čudežno, vsega je dovolj, celo preveč, ko je poleg hvaležnost. Ker občutimo, da nam je nekaj dano, ne da bi si to s čimerkoli zaslužili. Zato je hvaležnost za moje življenje tako pomembna. Zaradi nje se počutim obdarjen in preskrbljen – in to vedno, tudi sredi puščave. Počutim se kot nekdo, za kogar je nekomu mar, kot del velikega načrta, v katerem je vse na svojem mestu, kjer je poskrbljeno za vse, kar tisti trenutek potrebujem. In se počutim ljubljen, vedno, tudi v temi in preizkušnji.

RIJAVEC, Marko (uvodnik mladinske priloge), Ognjišče (6) 2021, str. 62