Kristjan je … človek dialoga

Jezus pravi: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.« (Lk 4,18-19)

OGLEDALO
V teh časih še bolj kot kadarkoli prej vznika morda najbolj smrtonosna izmed vseh hudičevih ukan, kar jih je, predvsem zato, ker se zdi, da v človeku izhaja iz dobrih namenov. Ko namreč stojimo pred pojavom toliko vojskujočih se, v imenu kateregakoli mnenja in prepričanja že, se moramo spomniti in si na glas izreči, da je »sveta vojna« nekaj, kar v krščanstvu preprosto ne obstaja. »Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod« (Jn 18,36). Jezus si za učence ne želi vojakov, ker vojaki ustvarjajo razdeljenost, ta pa ni od Boga – četudi se morda promovira z njegovo etiketo. Če je namreč Bog v svojem bistvu »skupnost«, Sveta Trojica, potem je hudič (grško diabolos) tisti, ki deli, ki spravlja ljudi narazen.
Normalno. Ljudje se namreč ne delimo zaradi svoje različnosti, temveč takrat, kadar mislimo, da nam ta različnost škoduje, da nas kakorkoli ogroža – ko torej vidimo v sočloveku sovražnika, nasprotnika, napadalca že samo zaradi tega, ker je tak, kakršen je. Pa ne glede na to, ali so nas v tak pogled prisilili drugi ali smo se za to odločili sami.

BESEDA
Kristjan pa ni vojak. Kristjan je oznanjevalec, ki prinaša jetnikom prostost in slepim vid in pusti zatirane na prostost. Biti kristjan zato zame pomeni imeti čas in voljo in pogum za pogovor, vsak dan, v vsakem srečanju, v vsakem dogodku. Ne imeti nikogar vklenjenega v svoj lastni prav, v svoje mnenje in prepričanje, samo govoriti – in iskati drugega, ga spoznavati, se klanjati Bogu, ki v njem prihaja v moje življenje. To pomeni biti človek dialoga. Z vsemi in vsem, tudi – in morda celo predvsem – s tistim, s čimer se ne strinja. Samo zato, ker je njegova naloga skrbeti, da ljudje, četudi različni, ostanemo skupaj. Človek dialoga namreč ni tisti, ki prepričuje in spreminja, ampak tisti, ki odpre svoja vrata ter sprejme človeka, ga posede k svoji mizi, mu postreže in jé skupaj z njim. Ne glede na to, kakšen je.
S tem namreč v svoje življenje spušča Božjo novost in nezaslišanost, tako zelo podobno tisti, ki so jo na svetu pustili Jožef in Marija in Peter in podobni, ki so nam zgled prvih učencev. Božja volja je namreč, da smo si »brat in sestra in mati« (Mr 3,35). To ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak da sicer različni, neenaki, spadamo v isto družino. Položeni v isti prostor in čas smo, ker nas je tu hotel imeti Bog, ne da se pobijemo, ne da drug drugega prisilimo v isto mišljenje, temveč da začnemo razumeti, da je vsakršna različnost, četudi naporna, blagoslov in rast.
Vendar je res: da različnost razumemo tako, je treba veliko boja, le da ne boja drug z drugim, temveč s samim seboj.

M. Rijavec, uvodnik mladinske priloge, v: Ognjišče 6 (2021), 52.