Kristjan je … nasmejan

Jezus je rekel: »Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel.« (Jn 16,20-22)

OGLEDALO
Kako prepoznate kristjana na zunaj? Moramo biti pošteni in si naliti čistega vina: če bi kdo naredil tako raziskavo, bi verjetno prišel do izsledkov, ki bi mu navrgli, da je povprečen kristjan bolj grenkega videza od ostalih ljudi, resnejši in se manj smeje. Tako sklepam po pogledu po marsikateri cerkvi. Ali pa si namesto zakmašne obleke dandanes raje nadenemo resnejši videz. Tako bi moralo biti, tako se spodobi.
Vse razumem, človek pač živi življenje, ki je za vsakogar zahtevna stvar, vsak nosi svoj križ in za vsakogar je križ nekaj težkega. Vendar pa je za nas, ki sledimo »dobri, veseli novici«, če je evangelij res nekaj takega, malce nenavadno, da nam pogled tako hitro obvisi na težavah, namesto da bi zrli onkraj njih, namesto da bi kljub njim radi živeli, ne tako, da bi jih razumeli, ne da bi jih odmislili, ampak da bi se ob njih vendarle znali smejati. Kristus je resda trpel, a Kristus je tudi vstal. Tega našega veselja nam nihče ne bo vzel. Razen če si ga bomo vzeli sami.

BESEDA
Nekaj, kar mi je podaril Gospod, je moj glasni smeh. Rad se smejem, zelo rad, čim bolj in čim večkrat. Pa ne zato, da bi s tem pozabil ali prezrl svoje probleme ali probleme ljudi okoli sebe, sploh ne. Saj smeh nikakor ne uniči problemov. Rad se smejem, ker so problemi po smehu drugačni. Drugače jih živim. Drugače jih rešujem. Drugače trpim.
Če se smejem, še nisem človek brez problemov. Tudi ne mislim, da so ljudje, s katerimi želim deliti svoj smeh, brez težav. Nasprotno. Mislim, da prav človek s problemi najbolj potrebuje smeh, najbolj potrebuje veselega človeka. Poglejte si film Zdravnik s srcem z Robinom Williamsom v glavni vlogi, potem boste razumeli, kaj mislim, in boste razumeli, kako dragocen je v življenju smeh – posebno za trpeče ljudi. A to je težko razumeti in sprejeti. Vajeni smo, da trpeče ljudi pomilujemo, da jim govorimo, kako ubogi so. Tudi samega sebe. Pa ne vem, če s tem pomagamo, če s tem komurkoli prižigamo luč. Menda bi se morali več smejati. Ne sami, ampak skupaj s tistimi, ki trpijo. Ker smeh ni norčevanje iz težav, ampak drugačen pogled na življenje v teh istih težavah. In prav to vsi potrebujemo. Tako pokažemo, da je lepo, dobro, da je ljubezen našega Boga močnejša od preizkušenj tega življenja. To je velikonočna vera!
Zato smeh sploh ni lahka stvar. Smeh je napor. Križ, ki ga nosimo za Jezusom. Smeh zahteva, da vidimo in verjamemo v dobro in lepo, potem ko smo izkusili črnino in grdobijo. Potem je smeh pravi. Potem je res zdravilo, potem je res luč. Potem je res vstajenjski. Kot so kristjani. Smo res?

M. Rijavec, Uvodnik mladinske priloge, v: Ognjišče 7 (2021), 54.