Ključ do kakovostnega staranja imamo tudi sami

kakovostno 04 2016 Kdo naj poskrbi za moje kakovostno staranje? Zakonec? Otroci? Država? Društvo upokojencev? Cerkev? … Vsi ti in drugi lahko marsikaj pripomorejo, da se bom staral bolj zdravo, lepše, s trdnejšim človeškim dostojanstvom. Nihče pa ne more narediti zame tistega, kar je odvisno samo od mene. Predvsem od mene je odvisno, ali bom sam v sebi zadovoljen in srečen star človek, ali bom prijeten drugim, ali bom človeško zorel. To troje pa je največ, kar je mogoče doseči v starosti. Nihče mi ne brani razvijati se v tej smeri. Pomembno je torej, da najdem odgovore na vprašanje, kako po upokojitvi naravnati volan v to smer.

Pravimo, da so lepe stvari ponavadi tri. Poglejmo torej tri cilje zdravega, lepega in zadovoljnega staranja, ki so odvisni predvsem od nas samih.

SVETLO DOŽIVLJANJE SEBE, DRUGIH IN SVETA
Vsak hrib ima sončno in senčno stran. Sončna stran je topla, svetla, po njej so obdelani vinogradi, sadovnjaki, njive, travniki, vrtovi. Osojna stran je navadno bolj strma, vlažna, temačna, poraščena z gozdnimi goščavami. V nedrju hribov pa so včasih rudniki. Srednja leta življenja so predvsem garanje in delo. Le-to je včasih podobno obdelovanju sončne strani, ki daje bogate sadove, drugič krčenju goščav po osojnih strminah, ki človeka izčrpava brez vidnih rezultatov, včasih pa je življenje v srednjih letih podobno rudarjenju pod zemljo, ko se človek duši v težavah in izgublja v temi.
Z upokojitvijo se je treba preseliti na sončno stran. Tam naprej sproščeno kultiviramo rodovitne terase, toda ne več z garanjem in v paniki. Po upokojitvi je čas, da na svetlobi sončne strani izmerimo nebesno dalj in stran svojega življenja. Pogled zaobjame dosedanje življenje in pot naprej. Kar smo v življenju naredili, je narejeno, kar smo pretrpeli in zdržali, je naš dosežek, ki se ga lahko veselimo, smo nanj ponosni, predvsem pa zanj hvaležni. Preostanek življenja pa se splača dobro izkoristiti; zavestno se je treba odločiti, v kaj bomo vlagali svoje moči in čas.
Za zdravo, lepo in zadovoljno staranje po upokojitvi, je odločilno, da se naučimo doživljati sončno stran samega sebe. Kakor vsaka stvar in vsak človek imam tudi jaz nekaj dobrega in nekaj slabega. Od mene je odvisno, ali usmerjam svojo pozornost bolj na svoje težave ali bolj na svoje dobre strani; na oboje naenkrat se ne da gledati. Če hočemo biti zadovoljni stari ljudje, se moramo naučiti videti pet lepih, dobrih ali ugodnih stvari na eno slabo. To razmerje daje dovolj življenjskega veselja nad dobrim in hvaležnosti zanj. Čeprav se čudno sliši, doživljanje petih dobrih stvari pri sebi na eno slabo omogoča, da bomo to svojo slabo stran spremenili v dobro. Pri premagovanju svojih slabosti potrebujemo namreč veliko moči. Iz veselja in hvaležnosti nad dobrim pa izvirajo sveže moči. Seznam slabega, ki ni obdan s petkrat več dobrega, je prepad, ki človeku požira voljo in moči za zboljšanje.

Samo duhovnost nam omogoči, da v starosti prepustimo Bogu skrb za veter, ki žene ladjico mojega življenja proti pristanu, odgovornost za ta svet pa rodu, ki prihaja za nami.

Za zdravo, lepo in zadovoljno staranje po upokojitvi je enako pomembno, da se naučimo doživljati sončno stran vseh drugih ljudi, zlasti bližnjih. Tudi oni imajo dovolj dobrega in slabega. Če smo bolj navajeni pri njih kritično videti slabo, usmerjamo odnos z njimi v hlad in puščobo. Nikoli v življenju ni to pametno, na stara leta pa je usodno.
Za zdravo, lepo in zadovoljno staranje po upokojitvi, je pomembno, da se naučimo doživljati tudi sončno stran sveta, družbe in razvoja. Če temačno doživljanje sebe, drugih ljudi in sveta greni starost, je rešitev samo ena: vztrajno iskati lepe in dobre stvari pri sebi, drugih in v družbi. Bolje je biti bolj veder star človek, ki je prijeten sebi in drugim, kakor veljati za zelo kritičnega človeka, ki je sam v sebi čedalje bolj zagrenjen, drugi pa se ga čedalje bolj izogibajo.

UČITI SE NOVIH NAVAD
Otrok se hitro uči. Mimogrede osvoji hojo, jezik – materin in tujega, v petnajstih letih pobere vse osnovno znanje človeštva. V srednjih letih se človek manj uči, bolj se prilagaja razmeram; enkrat za ljubi kruhek, da preživi sam in njegovi, drugič za položaj v družbi, tretjič iz navade. V starosti pa se človek spet lahko uči spontano kakor otrok. Uči se po svobodnem preudarku tega, kar sam izbere. Možgane imamo v starosti res bolj okorele kakor v otroštvu, toda česar se človek želi naučiti, kar ga veseli in za kar se navdušuje, gre še kar dobro v glavo in srce. Zlasti pa ima star človek bogato zalogo življenjskih izkušenj, v katere lega novo znanje kakor v postlano posteljo.

Prelistajte

Naročite revijo

Tisoče upokojencev se danes po Sloveniji v univerzah za tretje življenjsko obdobje uči tujega jezika, umetnostne zgodovine in drugega zanimivega znanja, za katero prej niso imeli časa ali možnosti. Ko je šel Leon Štukelj proti stotim letom, je na obisku pri Trstenjaku pripovedoval, da se vsak dan nauči treh angleških besed; šegavo je dostavil, da to ne pomeni, da se jih tudi zapomni. Toda ne dolgo zatem ga je ves svet gledal na odprtju olimpiade, kako se je rokoval in poklepetal z ameriškim predsednikom.
Ljudje smo torej učljivi do smrti. Za zadovoljno starost se je najbolj pomembno učiti boljših navad za komuniciranje z bližnjimi in duhovnega poglabljanja.

SPREJETI SVOJO STAROST
Raziskovalci kakovostnega staranja naštevajo tri značilnosti, ki so skupne prijetnim starim ljudem: vedro doživljanje svoje starosti, sproščeno sožitje z bližnjimi in enostaven način življenja. Vedro, sproščeno in enostavno se stara tisti, ki je svojo starost sprejel. Star človek, ki pred svojo starostjo beži, je pust, živi v napetih odnosih in komplicira svoje vsakdanje življenje. Pri tem se čedalje bolj globlje ugreza v egoizem, laž in samoprevaro.
V srednjih letih postavljajo ovire našim lažem, samoprevaram in egoizmu drugi ljudje in življenjske razmere. Ob slabosti starega človeka pa se navadno ljudje spotikajo, človek sam jih ne opazi, ker je nanje navajen, današnja miselnost pa ga sili v nadaljevanje iluzije, da je napihnjen balonček njegovega jaza središče sveta. Da bi ohranjal iluzijo, kako ima vse pod kontrolo, mora lagati sebi in se pretvarjati pred drugimi, predvsem pa mrzlično hiteti za tisoč aktivnostmi. Hitenje pa nas omamlja, kakor jesenski mraz čmrlja, da ne vidimo ne pešanja svojih moči, ne možnosti za svoje človeško zorenje v jeseni življenja.
V resnici pa je starost – vključno s svojim pešanjem – dobra priložnost, da se vsaj v zadnji tretjini življenja izkopljemo iz blata laganja sebi, samoprevar in egoizma v spravno ljubezen do vsega in vseh – tudi do sebe. To ni lažja naloga, kakor je poklicno delo v srednjih letih. Zgoraj opisano javno mnenje ovira vedro, sproščeno in enostavno staranje. Kljub temu pa so za to danes razmere bolj ugodne, kakor so bile kdajkoli doslej. Materialno in socialno smo bolj preskrbljeni, kakor so bili naši predniki kdajkoli v zgodovini; in bolje, kakor je večina človeštva danes. Danes je pri nas malo starih ljudi lačnih, brez potrebne obleke in toplega zavetja, kar je trlo večino starih ljudi vso zgodovino. Kdor nima osnovne socialne varnosti, mu jo je dolžna preskrbeti državna sociala, človekoljubno pa mu rade pomagajo Karitas, Rdeči križ, upokojenske, invalidske in druge dobrodelniške organizacije. joze ramovs

Ko imamo poskrbljeno za osnovno materialno varnost, nam ostaja veliko več možnosti za vedro, sproščeno in enostavno staranje, za učenje svetlega doživljanja sebe, drugih in sveta, za zavestno vadbo komuniciranja in duhovno poglabljanje. Duhovno poglabljanje, ki smo ga omenili nazadnje, ni zadnje med pametnimi izbirami za lepo staranje. Samo duhovnost nam omogoči, da v starosti prepustimo Bogu skrb za veter, ki žene ladjico mojega življenja proti pristanu, odgovornost za ta svet pa rodu, ki prihaja za nami.

RAMOVŠ, Jože. (Duhovnost in Slovenci). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 29.

Ključ do kakovostnega staranja imamo tudi sami

Zajemi vsak dan