Kaj odnesem v starost iz mladosti in srednjih let?

Pri športu šteje končni rezultat. Je tako tudi s človekovim življenjem? Mislim, da v zadnji tretjini – po upokojitvi – imamo nekaj možnosti slabo popraviti, dodati nekaj dobrega, predvsem pa izbrusiti bisere življenjskih izkušenj iz mladosti in srednjih let. Tega ne more namesto mene narediti nihče. Kaj torej odnašam iz mladosti in srednjih let v starost? Kako naj obdelujem svoje življenjske izkušnje, da bodo dobre mene osrečevale, druge ljudi pa bogatile, slabe izkušnje pa obmirovale na ‘kompostniku’ življenja in postale iz smrdljivega gnoja dragoceno gnojilo?

kakovostno 06 2016V STAROST ODNAŠAM NEKAJ ZDRAVJA IN MOČI
Spretnost, moč in zdravje v zadnji tretjini življenja gotovo peša. Enemu ostaja več zdravja, drugemu manj. Eden ga je vse življenje bolj krepil in varoval, drugi manj. Eden ima v genih bolj trdne noge, drugi pljuča. V starosti najpogosteje odpovedujejo srce in žile. Pogoste so še druge kronične nenalezljive bolezni, zlasti sklepov (revma), dihal (astma), presnove (sladkorna bolezen), v visoki starosti možganske (demenca).

    Svoje preostalo zdravje odnašam v starost, da z njim živim, ga varujem in krepim. Nekaj moči ostaja vsakemu do konca.

Svoje preostalo zdravje odnašam v starost, da z njim živim, ga varujem in krepim. Nekaj moči ostaja vsakemu do konca. Ko je kdo tožil o starostnih boleznih, kot da je že napol mrtev, je moja skoraj 95-letna mama, ki jr bila vedno pripravljena na smrt, rada rekla: »Smrt nam ne uide, prihranimo pa jo čisto za na konec!« Prijetnejši in zadovoljnejši so tisti stari ljudje, ki se ozirajo bolj na svoje zdrave sile, kakor tisti, ki mislijo predvsem na svoje bolezni. Nanje je smiselno biti pozoren samo toliko, da jih prav zdravimo in z njimi živimo. Svoje zdrave moči pa je dobro nenehno krepiti, se jih veseliti in biti zanje hvaležen. Na zdravje večina ljudi po upokojitvi bolj pazi kakor prej. Nekaj jih, žal, živi zelo nezdravo. Nekatere pa obsede mrzlična skrb za svoje zdravje – prav bolni so od tega; to je vsaj tako nespametno, kakor zanemariti svoje zdravje.

V STAROST ME SPREMLJAJO BLIŽNJI
Nobena naložba in noben trud v življenju se tako bogato ne obrestuje, kakor lepo sožitje z ljudmi, zlasti domačimi. Hiša postaja v starosti kaj hitro prevelika, prostori prazni, preveč je čiščenja, predrago za ogrevanje. Denarni prihranki so zelo pomembna rezerva, neredko pa povzročajo tudi težave: nasilje bližnjih nad starejšimi, po smrti zapuščinske spore med domačimi. Lep odnos z odraslimi otroki, z ostarelimi brati in sestrami ter njihovimi družinami, s prijatelji, sosedi, znanci in nekdanjimi sodelavci pa vse do zadnjega diha daje človeku najlepše trenutke.
    Lepi odnosi v starosti so obresti, ki jih človek prejema od tega, da se je v mladosti in srednjih letih zavestno učil lepega sožitja.

Pomislimo, kaj pomenijo starajočemu se človeku stiki z vnuki, lep pogovor z odraslimi otroki, prijetna srečanja znancev, vsakdanji klepet s sosedom, obiski! V starostni onemoglosti ne more nihče nadomesti bližnjih. Tudi če bi človeka idealno oskrbovali v najboljšem domu za stare ljudi, so obiski svojcev nepogrešljivi.
Hitro rečemo: »Za lep odnos do nas starejših so dolžni poskrbeti drugi!« Kadar se to ne zgodi, je človek razočaran. Zato je bolje upoštevati dejstvo, da je odnos vedno odvisen od obeh strani. V tem je že pol rešitve: ko se jaz naučim lepo komunicirati z drugimi, lahko preprečim grd odnos. Verjetno pa bom sprožil lepšega tudi na drugi strani, saj lepa beseda lepo mesto najde. Zavestno učenje lepega komuniciranja po upokojitvi je danes vsaj tako smiselno, kakor učiti se tujega jezika ali skrbeti za svoje zdravje.
    Najboljša delavnica za obdelovanje družinskih izkušenj so zakonske skupine, za starajoče in vse druge pa medgeneracijske skupine, kjer si pripovedujemo svoje življenjske izkušnje.

Lepi odnosi v starosti so obresti, ki jih človek prejema od tega, da se je v mladosti in srednjih letih zavestno učil lepega sožitja. Ali se v starosti še lahko učimo lepših odnosov in popravljamo slabe? Ob slabih izkušnjah s sitnimi starajočimi se ljudmi mnogi menijo, da gredo v starosti odnosi samo iz slabih na slabše. Res je pogosto tako, zato se splača v srednjih letih storiti vse, da se človek zavestno uči lepega komuniciranja z vsemi, zlasti z bližnjimi. Vsak pa lahko najde tudi primer zelo prijetnega starega človeka, ki z leti postaja čedalje bolj plemenit v sožitju – zori kot žlahtno vino. Jaz sem prepričan, da smo ljudje zmožni v starosti napredovati v lepem sožitju; da lahko razvijamo lepše odnose, ne pa z lahkoto.

V STAROST ODNAŠAM SVOJE SPOMINE
V starosti je nasprotno kakor v mladosti: pred človekom je le še malo časa, malo uresničljivih načrtov in sanj. Čedalje več pa je spominov. Spomini iz otroštva ostajajo živi pogosto celo v demenci kljub hudim bolezenskim poškodbam možganov. Spomini so dragocenost, ki jo nosimo vedno s seboj. Tudi ponoči, če človek ne more spati, mu lepi spomini svetijo ob ugasnjeni luči.
Slabi spomini lahko zelo grenijo človeku življenje. On pa ob njih najprej drugim – malokaj bolj odbija ljudi od starega človeka, kakor to, da obuja grde in težke spomine. Genialni slovenski mislec evropskega formata in svetniški kristjan Andrej Gosar je za las preživel uničevalno taborišče Dachau, po vojni pa krivično zapostavljanje; menim, da je za danes najbolj živ njegov vrhunski zgled starajočega se človeka. Svojih travm in spominov na krivice ni prenesel na nikogar v svoji številni družini, ne javno na slovensko narodno skupnost, za katero je živel in toliko naredil.
    revija Radost zrelih letRADOST ZRELIH LET
    med samostojnostjo in odvisnostjo
    100 strani, format 19 x 27 cm, barvne fotografije, trda vezava
    redna cena: 4,90 €,
    s kartico zvestobe: 4,41 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite revijo
    v spletni knjigarni Ognjišča
 
Da nam bodo spomini v starosti prijeten spremljevalec, se učimo zahtevne veščine: usmerjati svojo zavest na obujanje lepih in spodbudnih spominov, na smetišču osebne zgodovine pa puščati slabe spomine, ki nas in druge zastrupljajo.

V STAROST ODNAŠAM SVOJE ŽIVLJENJSKE IZKUŠNJE
Osebne izkušnje so največje osebno bogastvo. Izkušnje so veliko več kakor spomini. So vse, kaj sem naredil, doživel, zagrešil, zdržal, kar se je z menoj dogajalo … Ali je več vredna negotova možnost, ki je pred nami, ali uresničena izkušnja v skrinji življenja? Svetovno znani psihoterapevt Viktor Frankl, ki je tudi preživel nemško uničevalno taborišče in umrl leta 1997 star 92 let, je zelo cenil človekovo stališče do osebnih izkušenj.
Nekatere življenjske izkušnje so dobre, druge slabe, daleč največ pa je vsakdanjih – tistih ob rutinskem gospodinjskem in poklicnem delu, stikih z naravo in kulturo, zlasti pa izkušenj z vsakdanjim medčloveškim sožitjem.
Človeška osebnost je kot stavba. Zgrajena je predvsem iz osebnih izkušenj. Čim starejši je človek, več ima izkušenj. Gole življenjske izkušnje pa so podobne kupu skal v kamnolomu; čim večji je, prej se podere. Nakopičene življenjske izkušnje postanejo lepi kamni za stavbo osebnosti, če jih obdelamo. Lepo doživetje obdelujemo tako, da ga z navdušenjem pripovedujemo drugim v primernem trenutku in da z veseljem poslušamo druge, ko pripovedujejo svoja lepa doživetja. Orodja za obdelovanje krivde so kesanje, smiselna poprava krivice in sprava. Izkušnjo izgub in zmot obdelujemo z žalovanjem. Vsakdanja izkušnja gospodinjenja dobi vrednost vogelnega kamna, ko nas navdata veselje in ponos ob tem, koliko dobrega je gospodinjsko delo prineslo nam samim in drugim. Najboljša delavnica za obdelovanje družinskih izkušenj so zakonske skupine, za starajoče in vse druge pa medgeneracijske skupine, kjer si pripovedujemo svoje življenjske izkušnje. Vrhunsko orodje za duhovno obdelovanje izkušenj je molitev.
Po čem vemo, da so naše dobre, slabe in vsakdanje izkušnje lepo obdelani kamni za stavbo naše osebnosti? Po tem, da smo jih veseli, nanje ponosni in zanje hvaležni.

joze ramovs
V STAROSTI LAHKO RASTEJO VERA, UPANJE IN LJUBEZEN
Iz mladosti in srednjih let lahko v celoti odnesemo v starost vero, upanje in ljubezen. Ne versko znanje ali verske ideje, ampak vero, zraščeno z vsemi življenjskimi izkušnjami. Ne naivno ‘upanje’ ali utopične želje, ampak upanje, da Bog vse ureja za mojo pamet nedosegljivo modro in ljubeče. Ne ‘ljubezen’ na jeziku, ampak čisto ljubezen v srcu, ki diši po znoju vsakdanjega sožitja. Vera, upanje in ljubezen v starosti lahko rastejo in zorijo bolj kakor prej v življenju.

RAMOVŠ, Jože. (Kakovostno staranje). Ognjišče, 2016, leto 42, št. 6, str. 26-27.

Zajemi vsak dan

Mati Brezmadežna, najbolj glasna Božja beseda, beseda upanja, tolažbe in moči.

(Marjan Turnšek)
Četrtek, 8. December 2022
Na vrh