SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Po ‘abrahamu’ začnemo čutiti svoja leta
Stara se vsako živo bitje in vsaka stvar. Nekaj tisoč let staro kolo v muzeju je dragocenejše kakor katerokoli novo, večinoma pa bolj cenimo čim mlajše stvari. Še najbolj občutimo svoje lastno staranje. V zgodovini je bila starost pogosto najbolj častitljiv del življenja, danes se je ljudje na vse načine otepajo. V prejšnjem članku smo pogledali v oči desetim družbenim problemom, ki nam otežujejo kakovostno staranje; pri tem smo rekli, da je v vsakem problemu skrita tudi dobra možnost. Danes poglejmo blišč in bedo staranja z vidika posameznega človeka.
ŠTIRJE LETNI ČASI ŽIVLJENJA
Človekovo življenje lahko primerjamo z letnimi časi.
Mladost je podobna pomladi z nežno zeleno barvo, ko vse cveti, ni pa še sadov in je nevarno za pozebo. Prvo življenjsko obdobje traja od spočetja do zrelosti. Njegova glavna naloga je priprava na samostojno življenje: na lastno družino, poklic in delo, na sožitje z ljudmi, naravo in s tistim, kar vse presega.
Srednja leta življenja so – kot vroče poletje – namenjena resnemu in poštenemu delu, sicer bodo plevel, škodljivci ali suša uničili življenjski pridelek. Če je bila spomladi pozeba, je poletje skrajni čas za novo sejanje in presajanje. Tudi če človek naredi vse, kar more, ga lahko ogrozi to ali ono, kar ni odvisno od njega, kakor poletna toča pridelek. V drugo življenjsko obdobje človek vstopi, ko začne s poklicnim delom in zaposlitvijo soustvarjati družbo ter služiti kruh zase in za skupne potrebe, ko ima lastno družino. Nadaljevanje učenja pa je rdeča nit skozi vse življenje.
Med letnimi časi šele jesen pokaže bogastvo letine: zrele sadove, mavrico barv in blago podnebje. Človekova starost je podobna jeseni. To je tretje, zadnje življenjsko obdobje. Najbolj viden družbeni prehod v starost je danes upokojitev. V prejšnjem stoletju se je življenje podaljšalo za tretjino, podaljšala se je predvsem sorazmerno zdrava starost. Ali ima tudi to življenjsko obdobje, poleg običajnih nalog, kot so delo, vseživljenjsko učenje, družbeno angažiranje, skrb za vnuke, potovanja, ukvarjanje z zanimivimi dejavnostmi, za katere prej ni bilo časa ali denarja, kako posebno življenjsko nalogo? Ima. Šele na jesen življenja lahko človek svoje dobre življenjske izkušnje uredi, da se zasvetijo v svoji vrednosti, ter jih s ponosom, veseljem in hvaležnostjo shrani v neuničljivo kaščo, medtem ko svoje slabe življenjske izkušnje odvrže na kompost. To stori tako, da odpušča sebi, drugim in življenjskim razmeram, da vse nepotrebno mirno izpušča iz svojih rok ter se uči sprejemati tudi smisel svoje nemoči.
- Vsa življenjska obdobja so enako pomembni in smiselni deli enega samega človekovega življenja. Človek se razvija skozi mladost, srednja leta in starost, da opravi svoje življenjske naloge in človeško dozori.
Med spočetjem in smrtjo torej človek prehodi tri večja življenjska obdobja. Vsako od njih ima seveda različna podobdobja.Psihologi so najbolje preučili mladost, ko je človekov razvoj najhitrejši in najbolj pester. Klasik Erik Erikson (1902–1994) opisuje kar osem podobdobij v mladostnem razvoju: čas nosečnosti (9 mesecev), dojenčka (1. leto), malčka (2. in 3. leto), predšolsko obdobje (4. in 5. leto), šolsko obdobje, puberteta, mladostništvo in zgodnje obdobje zrelosti.
Življenje v srednjih letih lahko razčlenimo na tri podobdobja. Zgodnja srednja leta mlade družine in začetnega dela v službi (med 25. in 35. letom starosti) se precej razlikujejo od zrele odraslosti z odraščajočimi otroki in vrhuncem službene odgovornosti (do 50. leta starosti). Spet drugačen je čas poznih srednjih let po ‘abrahomovskem’ prehodu, ko je treba ob odraslih otrocih prevzemati novo življenjsko vlogo babice in dedka, v službi ob mlajših pa vlogo starejšega sodelavca in pripravnika za tretjo tretjino življenja po upokojitvi.
Po upokojitvi je primerno razlikovati zgodnjo starost (do 75. leta), ko so ljudje večinoma bolj zdravi in sveži, kakor zadnja leta službe, srednjo starost do 85. leta, ko se bolj oglašajo kronične bolezni in človek izgublja vrstnike. Pozna starost je zadnje podobdobje življenja, ko ljudje večinoma potrebujejo veliko pomoči, oskrbe in nege pri opravljanju vsakdanjih dejavnosti in zaključujejo svoje življenjske naloge.
Posebej pomembni so prehodi med življenjskimi obdobji, njim se je posvetil zlasti Daniel Levinson (1920–1994). Nekateri od njih so bolj biološko zahtevni, npr. porod, puberteta in mena. Drugi zahtevajo za dober prehod več socialnega napora, npr. mladostništvo in upokojitev. Nastop onemoglosti in čas pred smrtjo pa je prehod, ki zahteva bivanjsko ali eksistencialno delo, da človek najde njegov smisel.
Življenjska pot je seveda ena sama nepretrgana celota – govorimo o enovitem življenjskem ciklusu. V obdobja in podobdobja jo je smiselno deliti zato, da se bolje zavedamo razvojnih možnosti, nalog in nevarnosti. Zelo nesmiselno in brez strokovne podlage pa je govoriti o pozni starosti kot o četrtem življenjskem obdobju. Kakor smo videli, je to že štirinajsto življenjsko podobdobje v celoti treh glavnih življenjskih obdobij. Kdor reče pozni starosti četrto življenjsko obdobje, s tem označuje in izloča najstarejše ljudi. Tako mišljenje in govorjenje je staromrzništvo (ageizem) – slabšalno zavračanje starosti in starejših ljudi. Ta krivični in škodljivi družbeni pojav preprečujemo starejši ljudje s tem, da sprejemamo svojo starost z vsemi njenimi možnostmi, ki so za naše človeško zorenje odločilne, prav tako pa starostne težave, vključno z onemoglostjo in sprejemanjem pomoči. Vsi ljudje pa naredimo za lepo staranje največ s tem, da starost spoznavamo in se učimo lepšega medgeneracijskega sožitja.
Ali ima človeško življenje tudi četrti, zimski letni čas? Ko se iztečejo mladost, srednja leta in starost, je prav, da odprto govorimo o ‘četrtem življenjskem obdobju’ – to je smrt in kar od človeka ostane po njej. Velik slovenski mislec o človeku (antropolog) Anton Trstenjak je svoje zadnje javno predavanje naslovil Štirje letni časi življenja. V njem je pri svojih devetdesetih letih prostovoljcem za kakovostno staranje z dozorelo modrostjo spregovoril predvsem o ‘zimi’. Nekaj let prej je napisal knjigo Umrješ, da živiš. Z njo je zaokrožil svojo najuspešnejšo zbirko devetih knjig življenjske modrosti, ki jo je začel leta 1954 s knjigo Med ljudmi in njenimi petimi poglavji o medčloveškem sožitju: med fantom in dekletom, med možem in ženo, starši in otroki, mladimi in starimi, med nami in sosedi.
STAROST PRINAŠA TEŽAVE IN PREDNOSTI
Po ‘abrahamu’ začnemo čutiti, da nam moči pešajo. Čedalje več pa imamo življenjskih izkušenj – te so lahko največji kapital.
Oči pešajo, toda očala pomagajo, da vidimo enako dobro. Podobno je z zobmi. Velika telesna in duševna sprememba je mena (klimakterij).
Z upokojitvijo se človeku zoži družbeni krog, zelo pa se poveča njegova svoboda za osebno delo in zorenje. Zmanjšajo se dohodki, vendar pa ima tudi veliko manjše stroške, kakor v obdobju mlade družine.
Ko po upokojitvi odšteva življenjska ura čas zadnje tretjine, je pred človekom čedalje manj možnosti, toda v skrinji življenja je več neuničljivih dosežkov.
V starosti se telo in misel ‘upočasnjujeta’, človekovo duhovno doživljanje v globini srca pa lahko postaja temeljitejše in svetlejše.
V starosti gre pravzaprav za isto osnovno nalogo, ki jo imamo tudi v mladosti in srednjih letih: spoznati svoje zmožnosti in meje, težave in prednosti vsakega trenutka, ter ravnati, kakor da je zadnji v življenju. Čeprav je možno tudi v tretji tretjini igro iz slabega rezultata spremeniti v zmago, je bolje dobro igrati skozi vse tri tretjine. Glede kakovostne starosti pa se je dobro zavedati naslednjega spoznanja.
Vsa življenjska obdobja so enako pomembni in smiselni deli enega samega človekovega življenja. Človek se razvija skozi mladost, srednja leta in starost, da opravi svoje življenjske naloge in človeško dozori.
J. Ramovš, Kakovostno staranje, v: Ognjišče 2 (2016), 26-27.
