Duhovnost raste in živi iz človeške svobode

Svoboda je beseda, za katero so šli mnogi zavestno v boj na življenje in smrt. Tudi divja žival se bori z vsemi silami za svobodo, ko jo hoče kdo uloviti. Apostol Pavel je napisal Galačanom ostro pismo o svobodi: kaj jih je poneumilo, da so se dali znova vpreči v jarem sužnosti, ko nas je Kristus osvobodil za svobodo?! Telesna prostost, za katero se bore živali, je klica svobode, ki ves živi svet poganja v razvoj, človekova notranja, duhovna svoboda pa je najvišji vrh tega razvoja. V luči te svobode človek dojema sebe in vso ostalo danost: kaj naj doživlja in kako ravna, da se bo razvijal sam, drugi ljudje in narava. Duhovnost so sadovi iz cvetov notranje svobode.

KAJ JE SVOBODA?
Zapornik pride na svobodo, ko odsluži kazen. Po tej – zunanji, telesni svobodi smo ljudje enaki vsem živim bitjem: zaprt človek in zaprta žival nista prosta, zato telesno svobodo imenujemo prostost.
Pri človeku raste svoboda proti nebu v notranjo, duhovno svobodo. Z njo dobi posameznik oseben uvid vase in v razmere, v katerih se nahaja. Iz moči tega uvida se lahko svobodno odloča, ustvarja in človeško raste. Iz humusa zakoreninjenosti v naravo in družbo se razvija sam ter pomaga pri razvoju drugim. Zakoreninjenost je ena noga človeškega razvoja, druga je svoboda; zdrava zakoreninjenost je pogoj za preživetje, svoboda pa je edina pot za osebni razvoj in za človeško sožitje. Notranjo svobodo ima v vsej naravi samo človek. Sestavljena je iz štirih sposobnosti.

1. Človek lahko zavestno prepozna dve ali več stvarnih možnosti, med katerimi se lahko odloča. Ob tem prepoznava tudi svoje zmožnosti, ki so potrebne, da vsak trenutek uresniči eno od možnosti.
2. Človek se lahko orientira, katera od možnosti je v danem trenutku in dani situaciji vrednejša in bolj smiselna, katera manj, katera pa nesmiselna.
3. Človek se lahko odloči za katerokoli od prepoznanih možnosti. Pri tem doživlja, da je za svojo izbiro osebno odgovoren. Tudi neodločeno cincanje je odločitev; to je odločitev za neodločenost, ki je za človekov razvoj navadno najbolj škodljiva; prepreči nam korak naprej v smiselni smeri ali da bi se po slabi odločitvi na osnovi posledic iz zgrešene smeri obrnili prav.
4. Človek lahko svojo odločitev uresniči ali ne uresniči. Če uresniči smiselno odločitev, je to njegova osebna zasluga; če ne uresniči dobre odločitve ali uresniči slabo, je to njegova osebna krivda.

Svoboda odločanja in odgovornost za osebne odločitve sta neločljiv par, na katerem temelji človekovo dostojanstvo in samospoštovanje. Odgovornost brez svobode je suženjstvo, poskus svobode brez odgovornosti se človeku lahko konča v brezdomskem klošarstvu zasvojenca ali v tiraniji nad drugimi. Ljudje zrastejo v svoji odgovorni svobodi do neverjetnih višin ustvarjalnosti, junaštva in svetništva, prav tako pa vso zgodovino zlorabljajo svojo svobodo na vse mogoče načine, ki vodijo v propadanje sebe in v krivice drugim, škodijo kulturi v skupnosti in uničujejo naravo.
Svoboda človeku omogoča tako smiselne kakor nesmiselne odločitve. Če se človek svobodno in zavestno odloči za nesmiselno ravnanje, sam sebe izkoreninja iz svoje človeške narave, iz lepega sožitja z ljudmi, iz razvoja celotne narave in kulture. To je zavestna hudobija; te je na svetu verjetno zelo malo. Húdo večinoma počnemo v zmoti, ko mislimo, da doživljamo in ravnamo prav, v resnici pa mislimo in delamo narobe.
Pogoj za svobodo je uvid v stvarno stanje danosti, torej realizem, prizemljenost; to, da samega sebe, druge ljudi, kulturo in naravno okolje doživljam takšne, kakor so v resnici, in ne tako, kakor to skušajo konstruirati moje misli in želje, čustva in naučene teorije ali prevladujoče javno mnenje. V praksi nas zelo vleče v takšne skonstruirane predstave sebe, drugih in ostale danosti, toda to je izkoreninjanje sebe iz stvarnih tal, ki omogočajo človekov razvoj; to je pot omamnega odklapljanja sebe od energije, ki poganja razvoj; je rezanje sebe od trte, na kateri kot mladika rastem. Samo če sem stvaren v danih razmerah, lahko prav in uravnoteženo odgovarjam na možnosti za svoj razvoj in pomoč drugim, za razvoj kulture in varovanje narave. Odgovorna svoboda stoji na realnih tleh.
PSIHOLOG SVOBODE JE BIL VIKTOR FRANKL
Med psihologi se je raziskovanju človeške svobode najbolj posvetil Viktor Frankl (1905-1997). Videl je, da je tisto malo svobode, ki jo ljudje imamo, edino krmilo, da lahko usmerjamo svoj razvoj. Svobodo je skupaj z odgovornostjo in orientacijo po smislu imenoval duhovne ali noogene zmožnosti. Ta spoznanja razvija naprej njegova psihoterapevtska smer – logoterapija. Pri nas to usmeritev razvijamo za preventivno krepitev zdravja in za oblikovanje lepšega sožitja med ljudmi; imenujemo jo antropohigiena.
Svoboda je osnovna človekova duhovna zmožnost. To je tisti vidik duševnega življenja, ki je značilno človeški; v živalski duševnosti ga ni. Duhovno razsežnost mnogi združujejo z duševno. Vsekakor imamo značilno človeške ali duhovne potrebe, zmožnosti in obrambne mehanizme.
Duhovne potrebe so: dojemanje samega sebe kot osebe, doživljanje svoje temeljne vrednosti in spoštovanje sebe, širjenje uvida v stvarnost, to je spoznavanje resničnega, lepega in dobrega ter svojih človeških meja, zavestna orientacija v ekološki celoti prostora in časa.
Vse te in druge izvirno človeške potrebe izhajajo iz njegove osnovne duhovne zmožnosti – svobode za odločanje. Z zmožnostjo osebne svobode je prešel razvoj človečnjakov v človeški razvoj.
S svobodo zasije človeku razpoka v lupini determiniranosti. Zave se samega sebe in stvarnosti. Sebe uvidi kot ločenega od okolja in drugih ljudi, obenem pa z vsem zavestno povezanega. S tem izstopi iz stopljenosti z okoljem v samostojno bivanje (eksistenca), razmejeno od okolja. Postane človek – oseba. Skozi razpoko svobode v svoji zavesti začne pospešeno spoznavati zakonitosti v naravi, v človeški skupnosti in v sebi.
Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje