Čuteča harfa

Slaven glasbenik je prišel na dvor nekega kralja. V prestolni dvorani je videl prečudovito harfo, ki je nerabljena stala tam. Prosil je, če bi smel nanjo zaigrati. Kralj je povedal, da so se najboljši harfisti na njej poskusiti, toda harfa je dajala samo hreščeče glasove. Glasbenik ni odnehal. Ker ga je kralj zelo cenil, mu je nazadnje dovolil, da zaigra na harfo. Ko je nehal igrati, so vsi dvorjani jokali od ganjenosti in občudovanja, ker je bila glasba tako čudovita in očarljiva.
Kralj je vprašal glasbenika, v čem je skrivnost. Ta mu je pojasnil: »Vsi drugi so skušali vsiliti harfi svoje pesmi. Toda ona se je branila. Jaz pa sem na harfo igral njeno lastno pesem. Ali ste slišali, kako se je smejala, ko se je spominjala časa, ko je bila še mlado drevo, ji pripovedovala o svetlih sončnih žarkih, ki so sijali skozi njene veje, o pojočih pticah na njenih vejah in zaljubljenih parih v njeni senci. Slišali ste jo jokati, ko sem jo spomnil na tisti dan, ko so jo posekali in se je prenehalo njeno življenje kot drevo? Toda ali ste jo slišali tudi, kako je vriskala, ko sem z njo pel o vstajenju čudovite harfe, o visokem poklicu, da zapoje v čast Bogu in v veselje ljudem?« (sč)