‘LUČ VERE’ IN  ‘VESELJE EVANGELIJA’
»Luč vere ima edinstveno naravo, da je zmožna razsvetliti celotno človekovo bivanje. Ker je ta luč tako mogočna, ne more izhajati od nas samih; priti mora od prvotnejšega izvira, skratka, priti mora od Boga. Vera se poraja iz srečanja z živim Bogom, ki nas kliče in nam razodeva svojo ljubezen, ljubezen, ki je pred nami in na katero se moremo nasloniti, da bi bili krepki in da bi gradili življenje.« Tako beremo na začetku okrožnice Luč vere, ki je delo dveh papežev: Benedikta XVI., ki je besedilo skoraj dokončal, in Frančiška, ki ga je dopolnil s svojimi pogledi ter jo podpisal na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 2013. V njej sta skladno spojeni globoka filozofska in teološka misel Benedikta XVI. in človeška neposrednost Frančiška. Benedikt je z njo sklenil krog svojih okrožnic o teoloških krepostih veri, upanju in ljubezni: Bog je ljubezen (2006), Rešeni v upanju (2007) in Ljubezen v resnici (2009). »V Kristusovem bratstvu sprejemam to njegovo darilo in besedila dodajam še nekaj misli. Petrov naslednik, včeraj, danes in jutri, je namreč vedno poklican ‘potrjevati brate’ v tistem neprecenljivem zakladu vere, ki ga Bog daje kakor luč na pot vsakemu človeku.« Okrožnica ima štiri poglavja: Ljubezen smo prejeli z vero, Če ne verujete, ne razumete, Izročam vam, kar sem prejel, Bog jim je pripravil mesto. Na koncu je molitev k Mariji, materi Cerkve in materi naše vere.
Papež Frančišek je tri dni po izvolitvi v nagovoru predstavnikom obveščanja razložil, zakaj je izbral ime Frančišek: »On je človek, ki navdihuje duha miru, človek uboštva« in dodal: »O, kako rad bi ubogo Cerkev za uboge!« Na praznik svojega vzornika in zavetnika, 4. oktobra 2013 je poromal v Assisi. Frančišek je slekel svoja bogata oblačila in se zaročil z uboštvom. »To je primeren dan, da Cerkvi zakličem, naj se sleče … Vsi moramo iti po poti, ki jo je prehodil Jezus, ko je slekel (svoje božanstvo) in postal služabnik.«
Asiški Ubožec je bil vesel svetnik, vse stvari so mu govorile o Bogu. Papež Frančišek ga je imel pred očmi, ko je pisal svojo apostolsko spodbudo Veselje evangelija. Podpisal jo je ob sklepu leta vere, 24. novembra 2013, na praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva. V njej povzema dognanja in spoznanja, ki so se porodila na 13. rednem zasedanju škofovske sinode od 7. do 28. oktobra 2012 o vprašanju Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere. Obrača se na tri področja: področje redne pastorale, področje krščenih oseb, ki ne živijo krstnih zahtev, področje tistih, ki ne poznajo Kristusa ali so ga vedno zavračali. Vselej pa velja načelo: »Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki nalaga novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje, kaže lepoto obzorja in podarja zaželeno gostijo. Cerkev ne raste s prozelitizmom (vnetim spreobračanjem), ampak s privlačnostjo.« Papež Frančišek to dosledno uresničuje, zato mu prisluhnejo tudi tisti, ki ne poznajo Kristusa. Zato je ob srečanjih z njim Trg sv. Petra vedno nabito poln.

MLADI ROMARJI SO OB NJEM POSTALI MISIJONARJI
Najmočnejše doživetje papeža Frančiška v prvem letu njegove petrinske službe je bil 28. svetovni dan mladih v brazilskem velemestu Rio de Janeiro od 22. do 28. julija 2013. To veličastno srečanje, ki je privabilo okoli tri milijone mladih z vsega sveta, je potekalo pod geslom Pojdite in naredite vse narode za moje učence. Ob prihodu je dejal, podobno kot apostol Peter hromemu možu v jeruzalemskem templju (Apd 3,6): »Nimam ne zlata ne srebra, toda prinašam tisto najbolj dragoceno, kar mi je bilo dano: Jezusa Kristusa.« Ob prvem srečanju z mladimi na znameniti plaži Copacabana je povedal, da se je pred odhodom v Brazilijo pogovarjal z zaslužnim papežem Benediktom XVI., ki je za ta SDM izbral geslo in napisal poslanico. V homiliji je mladim posredoval ‘recept’ za rodovitno življenje. »Ko pripravljaš okusno jed in vidiš, da manjka soli, tedaj dodaš sol; ko manjka olja, dodaš olje. Tako je tudi v našem življenju, dragi mladi: če hočemo, da bo res imelo smisel in polnost, kot sami želite in zaslužite, vsakomur od vas pravim: dodaj vero in življenje bo imelo nov okus, življenje bo imelo kompas, ki kaže smer; dodaj upanje in vsak tvoj dan bo osvetljen in tvoje obzorje ne bo več mračno, ampak svetlo; dodaj ljubezen in tvoje bivanje bo kot hiša, zgrajena na skali, tvoja pot bo vesela, ker boš srečal vse prijatelje, ki potujejo s teboj. Dodaj vero, dodaj upanje, dodaj ljubezen, vse troje! Toda kdo nam more dati vse to? V evangeliju smo slišali odgovor: ‘Ta je moj Sin, moj izvoljenec, njega poslušajte.’ Zato danes vsakomur od vas pravim: dodaj Kristusa v svoje življenje in našel boš prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš; dodaj Kristusa in tvoje življenje bo polno njegove ljubezni, bo rodovitno življenje.« Z mladimi je bil pri pobožnosti križevega pota. »Kristus s svojim križem hodi po naših ulicah in jemlje nase naše strahove, naše probleme, naše trpljenje, tudi najbolj globoko. V Kristusovem križu je vsa božja ljubezen vse neskončno usmiljenje.« Pri zaključnem evharističnem slavju jim je za popotnico izročil tri ključne besede: pojdite – brez strahu – služite. »Pojdite oznanjat Kristusa svojim vrstnikom … Ko gremo oznanjat Kristusa, gre on sam pred nami in nas vodi … Vaše življenje naj bo nova pesem – pesem služenja.« Ob slovesu na letališču je dejal, da bodo njegovi spomini na te dneve v njem postali molitev. Mladim pa je rekel: »Mnogi od vas ste prišli kot romarji in prav nič ne dvomim, da odhajate domov kot misijonarji.« (izbira mč)

Imenovala se je Lija, bila je lepa kot jutranja zarja in živela je v ribiški vasi ob Modri reki. Najbogatejši ribič jo je prosil za roko in postala je njegova žena.
Prvi dve leti sta mlada zakonca živela zares srečno in brezskrbno. Ta njuna sreča pa je vedno bolj morila taščo mlade žene, ki je izgubila prvo mesto v srcu svojega sina, sorodnikov lepe snahe in njene služinčadi. Začela jo je na vse načine mučiti in širiti najbolj nesramne laži na njen račun.
Lija je vsa obupana sklenila, da se tašči maščuje in jo umori. V želji, da ta načrt uresniči, je odšla k čarovniku, da ji pripravi smrtonosni čarobni napoj.
Čarovnik jo je pozorno poslušal, potem pa ji dal stekleničko z rožnato tekočino in ji rekel, naj vsak dan prilije nekaj kapljic v čaj za taščo. Da bi tašča nič ne posumila, ji je svetoval, naj vsako jutro rahlo masira njena ramena, vrat in čelo z balzamom koralno rdeče barve v drugi posodici. »Na ta način bo smrt nastopila počasi, v šestih mesecih,« ji je rekel čarovnik.
Lija je mesec za mesecem potrpežljivo in vztrajno dodajala nekaj kapljic rožnate tekočine v taščin čaj in jo vsak dan nežno masirala z balzamom koralno rdeče barve.
Ob tej vsakdanji masaži so se začele spletati nove vezi med obema ženama. Njuni srci sta se spremenili. Tašča je uvidela, da snaha ni samo lepa, ampak je tudi prijazna in plemenita. Lija pa je iz dneva v dan bolj odkrivala taščino materinsko srce.
Po nekaj mesecih je Lija dejansko pozabila, zakaj pravzaprav vse to: vsakdanji obiski, kapljice rožnate tekočine v čaju, masaže tašče. Vse je postalo mirna in prijetna navada, združena s prijaznim klepetom in nežnostjo.
Nekega dne pa se je le zavedla, kaj je bilo vzrok za to.
Tašča ji je nedolžno rekla: »Tako lepo se razumeva. Škoda, da bom morala umreti pred tabo …«
Lija je vstala in tekla k čarovniku, da bi ji dal protistrup za tisto rožnato tekočino. Padla je na kolena in ga prosila: povedala mu je, kaj se je zgodilo, in kako se je spremenilo njeno srce.
Čarovnik se je nasmehnil: »Vstani, moja lepa deklica. V steklenički, ki sem ti jo dal, je samo voda z listi vrtnic. Pravi protistrup za sovraštvo, ki je bilo dejansko v tebi, je bila vsakdanja masaža z balzamom.«
Čarovnik je smeje dodal: »Če nekoga gledaš v oči, si mu blizu, se z njim pogovarjaš, ga ne boš mogel več sovražiti.« (B. F.)

Slaven glasbenik je prišel na dvor nekega kralja. V prestolni dvorani je videl prečudovito harfo, ki je nerabljena stala tam. Prosil je, če bi smel nanjo zaigrati. Kralj je povedal, da so se najboljši harfisti na njej poskusiti, toda harfa je dajala samo hreščeče glasove. Glasbenik ni odnehal. Ker ga je kralj zelo cenil, mu je nazadnje dovolil, da zaigra na harfo. Ko je nehal igrati, so vsi dvorjani jokali od ganjenosti in občudovanja, ker je bila glasba tako čudovita in očarljiva.
Kralj je vprašal glasbenika, v čem je skrivnost. Ta mu je pojasnil: »Vsi drugi so skušali vsiliti harfi svoje pesmi. Toda ona se je branila. Jaz pa sem na harfo igral njeno lastno pesem. Ali ste slišali, kako se je smejala, ko se je spominjala časa, ko je bila še mlado drevo, ji pripovedovala o svetlih sončnih žarkih, ki so sijali skozi njene veje, o pojočih pticah na njenih vejah in zaljubljenih parih v njeni senci. Slišali ste jo jokati, ko sem jo spomnil na tisti dan, ko so jo posekali in se je prenehalo njeno življenje kot drevo? Toda ali ste jo slišali tudi, kako je vriskala, ko sem z njo pel o vstajenju čudovite harfe, o visokem poklicu, da zapoje v čast Bogu in v veselje ljudem?« (sč)

K nekemu staremu modremu možu je nekega dne prišel otrok in ga vprašal, če bi se lahko naučil leteti.
Modri mož se je nasmehnil in odvrnil, da bi tudi človek lahko poletel, če bi odvrgel vse, kar ga obtežuje. Če bi postal lahek, lahek kot peresce.
»Tega ne razumem!« je zaklical otrok. »Naj bi postal lahek kot peresce? Saj tehtam trideset kilogramov.«
Modrijan se je zamišljeno smehljal: »Povej mi, katere reči imaš in ti veliko pomenijo.«
Otrok je začel naštevati: »Moje kolo, moj telefon, moj televizor, moje knjige, moji CD-ji, moj akvarij, moj ...«
Modrijan je vprašal: »Ali bi bil pripravljen pozabiti svoje želje, samo ene ne, namreč da bi poletel?«
»Ne,« je obotavljaje in tiho rekel otrok.
»No, vidiš,« je pokimal stari modri mož, »zato se tudi tvoja duša ne more učiti leteti.« (sč)

Ob pohodu za življenje
Zgodilo se je, da sem zanosila. Ko sem to povedala fantu, je odšel in me pustil samo. Prizadeta in razočarana sem se odločila za splav. Prej nisem veliko razmišljala o tem in nisem pomislila, da je to umor majhnega človeka – mojega otroka. Ko so mi naredili splav in ni bilo več poti nazaj, se je oglasila vest. Žal mi je za to odločitev, kolikor imam las na glavi. Pred posegom bi moral biti posvet s strokovnjakom in moj otročiček, bi bil sedaj z menoj in nama bi bilo lepo. Kdor ima ljubezen v srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da. (Nina)

Neki mož hoče obesiti sliko. Žebelj ima, nima pa kladiva. Sosed ga ima. Zato naš mož sklene stopiti do njega in si ga izposoditi. Tedaj pa se v njegovi glavi porodi dvom: kaj pa, če mu sosed kladiva ne bo hotel posoditi? Včeraj me je že pozdravil tako bežno. Mogoče se mu je mudilo. Toda morda je bila naglica samo igrana in ima kaj proti meni? Jaz mu nisem storil nič žalega; on si nekaj domišlja. Če bi se hotel kdo od mene izposoditi kakšno orodje, mu ga bi takoj dal. Zakaj pa ne? Kako moreš sočloveku odreči tako preprosto zadovoljstvo? Ljudje, kot je ta tip, nam grenijo življenje. Potem si še domišlja, da imam kaj proti njemu. Samo zato, ker ima kladivo. Zdaj mi je pa res dovolj. – In tako oddivja do soseda in pozvoni. Sosed mu odpre, toda še preden mu lahko reče Dober dan, ga naš mož nahruli: »Kar obdržite zase tisto vaše kladivo, capin!« (sč).

Orientalska zgodba pripoveduje o nekem možu iz Bagdada, ki je vsak dan kupil na tržnici pet hlebov nekvašenega kruha. Čez nekaj časa ga je prodajalec vprašal, zakaj vsak dan kupuje pet hlebov kruha. Mož je odgovoril: »En hleb pojem sam, dva hleba vrnem in dva hleba posodim!«– »Komu vračaš in komu posojaš?« je bil radoveden prodajalec. »Svojim staršem vračam, kar so mi dali, ko sem bil še otrok. In svojim otrokom posojam, da mi bodo v starosti morda to povrnili.« (sč)