Utrinki iz življenja papeža Frančiška (2)

‘LUČ VERE’ IN  ‘VESELJE EVANGELIJA’
»Luč vere ima edinstveno naravo, da je zmožna razsvetliti celotno človekovo bivanje. Ker je ta luč tako mogočna, ne more izhajati od nas samih; priti mora od prvotnejšega izvira, skratka, priti mora od Boga. Vera se poraja iz srečanja z živim Bogom, ki nas kliče in nam razodeva svojo ljubezen, ljubezen, ki je pred nami in na katero se moremo nasloniti, da bi bili krepki in da bi gradili življenje.« Tako beremo na začetku okrožnice Luč vere, ki je delo dveh papežev: Benedikta XVI., ki je besedilo skoraj dokončal, in Frančiška, ki ga je dopolnil s svojimi pogledi ter jo podpisal na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 2013. V njej sta skladno spojeni globoka filozofska in teološka misel Benedikta XVI. in človeška neposrednost Frančiška. Benedikt je z njo sklenil krog svojih okrožnic o teoloških krepostih veri, upanju in ljubezni: Bog je ljubezen (2006), Rešeni v upanju (2007) in Ljubezen v resnici (2009). »V Kristusovem bratstvu sprejemam to njegovo darilo in besedila dodajam še nekaj misli. Petrov naslednik, včeraj, danes in jutri, je namreč vedno poklican ‘potrjevati brate’ v tistem neprecenljivem zakladu vere, ki ga Bog daje kakor luč na pot vsakemu človeku.« Okrožnica ima štiri poglavja: Ljubezen smo prejeli z vero, Če ne verujete, ne razumete, Izročam vam, kar sem prejel, Bog jim je pripravil mesto. Na koncu je molitev k Mariji, materi Cerkve in materi naše vere.
Papež Frančišek je tri dni po izvolitvi v nagovoru predstavnikom obveščanja razložil, zakaj je izbral ime Frančišek: »On je človek, ki navdihuje duha miru, človek uboštva« in dodal: »O, kako rad bi ubogo Cerkev za uboge!« Na praznik svojega vzornika in zavetnika, 4. oktobra 2013 je poromal v Assisi. Frančišek je slekel svoja bogata oblačila in se zaročil z uboštvom. »To je primeren dan, da Cerkvi zakličem, naj se sleče … Vsi moramo iti po poti, ki jo je prehodil Jezus, ko je slekel (svoje božanstvo) in postal služabnik.«
Asiški Ubožec je bil vesel svetnik, vse stvari so mu govorile o Bogu. Papež Frančišek ga je imel pred očmi, ko je pisal svojo apostolsko spodbudo Veselje evangelija. Podpisal jo je ob sklepu leta vere, 24. novembra 2013, na praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva. V njej povzema dognanja in spoznanja, ki so se porodila na 13. rednem zasedanju škofovske sinode od 7. do 28. oktobra 2012 o vprašanju Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere. Obrača se na tri področja: področje redne pastorale, področje krščenih oseb, ki ne živijo krstnih zahtev, področje tistih, ki ne poznajo Kristusa ali so ga vedno zavračali. Vselej pa velja načelo: »Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki nalaga novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje, kaže lepoto obzorja in podarja zaželeno gostijo. Cerkev ne raste s prozelitizmom (vnetim spreobračanjem), ampak s privlačnostjo.« Papež Frančišek to dosledno uresničuje, zato mu prisluhnejo tudi tisti, ki ne poznajo Kristusa. Zato je ob srečanjih z njim Trg sv. Petra vedno nabito poln.