Iščemo in odkrivamo smisel

To, da se človek lahko orientira na svoji življenjski poti, omogočajo naše duhovne zmožnosti. In to, da dojemamo razmere, v katerih živimo, in se v njih od spočetja in smrti razvijamo – da odkrivamo smisel svojega življenja. Iskanje in odkrivanje smisla je odločilna duhovna zmožnost. Zlita s človekovo notranjo svobodo tvori bistvo duhovne razsežnosti. Najvišja človeška potreba je, da išče smisel vedno in v vsem, zavestno in intuitivno, enkrat v navdušenem vriskanju, drugič v smrtni stiski in v potu svojega obraza. Človekovo iskanje smisla je tudi najbolj uhojena steza k Bogu.

Med psihologi se je pomenu smisla v človeškem življenju posvetil Viktor Frankl (1905–1997). Ugotavljal je, da je smisel naša odločilna motivacija, imenoval jo je volja do smisla. Ker je bil psihoterapevt, je pomagal ljudem iskati konkretni smisel v situaciji, v kateri so se zapletli. Bil je tudi pronicljiv antropolog in odkrival celostno povezanost naših malih smislov, ki jih udejanjamo iz trenutka v trenutek: ko delamo in ko počivamo, ko eden pospravlja stanovanje in drugi ustvarja umetnino, ko človek doživlja vrhunsko navdušenje in ko preživlja smrtno obsodbo v koncentracijskem taborišču – med drugo svetovno vojno se je to zgodilo njemu in po tej grozni izkušnji je napisal eno najbolj branih knjig na svetu Kljub vsemu rečem življenju DA.
Na strokovni poti, ki jo je začel Frankl, raziskujemo človekovo voljo do smisla logoterapevti. Razvijamo načine za iskanje in uresničevanje vsakdanjih smislov ter za njihovo povezovanje v celosten smisel življenja. Poglejmo na to pot s treh razglednih točk: s prve bomo videli smisel kot energijo, z druge kaj je smisel, in s tretje, da je doživljanje smisla človeška zmožnost za spoštljiv odnos do tega, kar nas omogoča in presega, vernemu človeku pa za odnos do Boga.
SMISEL JE PRIVLAČNA MOTIVACIJA
Energija je ena od najbolj iskanih dobrin. Če zmanjka elektrike, je vse narobe: od teme preko nemega televizorja do segrevanja zamrzovalne skrinje. Boj za naftno energijo je v ozadju vojn na bližnjem Vzhodu. Med boleznimi je zelo huda depresija, pri kateri človek nima nobene energije.
Energijo, ki spravlja v tek vse, kar ljudje mislimo, čutimo, doživljamo, hočemo in delamo, imenujemo z ustavljeno tujko motivacija; po slovensko nagib, gibalo, pogon – iz istega korena kot motivacija je tudi beseda motor. Ljudi poganjata dve vrsti motivacije: potisna in privlačna.
Potisno motivacijo imamo skupno z vso ostalo naravo. Naše življenje teče na pogon fizičnih, kemičnih in bioloških sil. Potiskajo nas telesne potrebe po hrani, zraku, gibanju …, da reagiramo na dražljaje, ki jih naši živci zaznajo v nas samih in v okolju. Tudi vpliv ljudi v skupnostih je močna potisna sila, ki poganja naše doživljanje in ravnanje – kaj vse storimo vede ali nevede pod vplivom norm, reklame, ker drugi tako delajo; zato, da ne bomo izjema ali pa zato, da bomo opazna izjema. Potisna motivacija ni naša osebna volja; potiska nas nevidno “od zadaj, od strani ali od spredaj” v neko smer, ki se včasih izkaže kot dobra za razvoj, včasih pa ne.
Za to, da lahko presodimo, katere sile od zunaj in v nas samih nas potiskajo v zdrav človeški razvoj in lepše sožitje, katere pa ne, imamo privlačno motivacijo. To je človeška zmožnost, ki je druga živa bitja je nimajo. Izvira od znotraj iz človekove osebne zavesti in deluje preko njegove vesti. Zakaj se imenuje privlačna? Z njo uvidimo, kaj je v naši misli, čustvu, občutku, želji, hotenju, dejanju, zunanjih razmerah in vsem drugem res vredno. Tisto, kar je v vsaki stvari vredno, pa človekovo zavest in vest privlači, podobno kakor magnet železo – to je smisel. Smisel je notranja motivacija, ki nas usmerja v zdrav človeški razvoj. To, da doživljamo smisel trenutka in situacije, v kateri se nahajamo; smisel svoje misli, hotenja in ravnanja, smisel svojega življenja in sveta kot celote, je naša zadnja, najvišja in najmočnejša energija, v moči katere živimo in se razvijamo kot ljudje.
KAJ JE SMISEL?
Beseda smisel je zelo sorodna z besedami misel, premisliti, zamisel. Ko človek s svojo mislijo uvidi, kako je neka stvar zamišljena, odkrije njen smisel; ko uvidi, kaj neka beseda in dejanje pomenita, razume njun smisel.
Živali ravnajo nagonsko: v njihovih možganih so avtomatični algoritmi, kako naj se odzovejo na določen dražljaj v sebi ali od zunaj, da bodo preživele in se bo razvijala njihova vrsta. Živali čutijo in uresničujejo smisel instinktivno, pri človeku pa je ta način precej odmrl. Nadomešča ga zavestno iskanje in uresničevanje smisla. Zavestno usmerjanje samega sebe se v človeštvu čedalje bolj razvija.
Človekov um pride s pozornostjo, z vživljanjem in s komuniciranjem v osebni stisk z doživljanjem in ravnanjem drugega, tako da ga lahko razume. In prav tako razmere, v katerih se nahaja. Zato človek vidi več možnosti, kako razumeti dano situacijo, drugega človeka in sebe. Pri tem lahko tudi uvidi, da je ena od možnosti najbolj smiselna – to je prava, dobra in vredna razvojna ‘zamisel’. Ko se človek iz leta v leto razvija, lahko uvedeva, da je tek življenja in sožitja neka smiselna celota. Krepi se mu globoko pra-zaupanje, da je razvoj, ki je pripeljal svet in ljudi do njega, in ki sedaj omogoča njemu, da živi in se razvija, vredna celota – da ima smisel celotno njegovo življenje, zgodovina in bivanje. Da se uresničuje neka vredna ‘zamisel’, ki ga presega človeško zavest in vse bivajoče, vendar ji lahko zaupamo.