Sprejemati svojo minljivost – pomirjeno živeti v starosti

SLEHERNIK
Slehernik je srednjeveški misterij, duhovna igra, ki jo že sto let uprizarjajo v Salzburgu in drugod po Evropi, pred nekaj leti pa so jo z uspehom postavili na oder tudi na Jožefovem hribu v Celju. Osrednji lik Slehernik je razuzdan bogatin, ki ga sredi brezskrbnega veseljačenja obišče Božja odposlanka Smrt, z naročilom, naj se odpravi pred večnega Sodnika. Pozvani v grozi vabi svoje prijatelje in pristaše, da bi ga pospremili in mu olajšali težko pot. Nihče ne želi z njim, in ničesar, kar mu je ljubo, ne more vzeti s seboj. Usmilita se ga le Dobra dela in Vera, ki mu pomagata do kesanja in spreobrnjenja, nato z njima pomirjen odide pred Stvarnika.
Igra nosi sporočilo za vse čase in opozorilo za vse ljudi. Slehernik pooseblja vsakogar izmed nas, ki smo lahko vsak trenutek poklicani iz življenja, na pot brez vrnitve, pred Gospodarja življenja in Razsodnika. Tudi mi vsi bomo morali zapustiti vse, kar smo v življenju prejeli, in se na pot odpraviti sami. Za popotnico, podporo in priporočilo v večnosti bomo lahko imeli le to, kar smo v življenju dobrega naredili. Le naša dobra dela, zaupanje in vera lahko olajšajo našo bolečino in osamljenost ob zemeljskem slovesu.

NE VEMO NE URE NE DNEVA
Slehernik je bil mlad mož, mož v najlepših letih. Vsako človeško življenje je že ob rojstvu zaznamovano s svojim koncem, za katerega nikdar ne vemo vnaprej, kdaj bo prišel. Mlajši človek rad izriva misel na minljivost in smrt iz svojega zavedanja. Pretiran beg pred njima in njuno zanikanje pa nista koristna.
Od otroštva dalje različni življenjski dogodki, kot so bolezni, izgube bližnjih, okrogle obletnice in drugi mejniki, zdramijo v nas misel na odtekanje časa, misel na smrt ali strah pred njo. Ob tem se lahko včasih resnično predramimo, prebudimo – v življenje. Morda začnemo na svoje življenje in svoje poslanstvo v njem gledati nekoliko drugače, morda bolj odgovorno, ter smo se pripravljeni potruditi, da bi pri sebi kaj spremenili.

STARANJE – DOZOREVANJE, A TUDI MINEVANJE
V starosti, ko se nihče ne more izogniti počasnemu pojemanju življenjskih moči in različnim boleznim, stopa misel na smrt bolj v ospredje našega zavedanja. Z leti postaja dejstvo, da je naša minljivost neizogibna, za nas bolj sprejemljivo. Strah pred smrtjo je manjši kot v mlajših letih. A ni pri vseh ljudeh enako. Nekateri o svoji umrljivosti ne želijo razmišljati, se o tem nočejo pogovarjati in se izogibajo vsemu, kar jih spominja na smrt. 
Poznal sem starejšega gospoda, ki je več let bojeval sodne bitke z občino, ki jo je tožil, češ da se je pokopališče ob širitvi preveč približalo njegovi hiši. Živel je v stalnem stresu, ker je gledal grobove in ob pogrebih poslušal žalostinke. Bližina pokopališča ga je preveč spominjala na neizbežno bližino njegove smrti. Ob tem, ko se je neutrudno boril za svojo pravico, pa so njegovi dnevi na tem svetu odtekali.
Nasprotno pa francoski pisatelj in filozof Fabrice Hadjadj v svoji knjigi Kako uspeti v smrti pripoveduje o tem, da prebiva v stari hiši, ki meji na pokopališče, in pravi, da bi to vsakomur priporočal. Prepričan je, da lahko človeku pomaga sprejeti lastno umrljivost, če se ne izogiba soočenju z njo in razmišljanju o njej. Potem lahko tudi drugače, bolj globoko in bolj poduhovljeno živi svoje življenje. Tudi mnogi drugi misleci in strokovnjaki na področju duševnosti opozarjajo na negativne posledice tega, da umiranje in smrt na različne načine izrivamo iz našega življenja in iz našega zavedanja. Carl Gustav Jung, veliki poznavalec globin človeške duše, je menil, da človek, ki se ne sprašuje o smrti in se ne zaveda njene dramatičnosti, nujno potrebuje zdravljenje.

SPREJEMATI SVOJ KONEC
Za vsakogar je koristno, da ima v poznih letih še dovolj želja in ciljev ter ohranja svojo aktivnost na različnih področjih, pač v skladu z možnostmi in tudi omejitvami, ki mu jih prinaša življenje. Skrb za zdravje, ohranjanje vitalnosti, vseživljenjsko učenje in vzdrževanje stikov z drugimi ljudmi so vsekakor pomembne naloge v starosti. Kdor se jim posveča, s tem hkrati nekoliko blaži svojo bivanjsko stisko, ki jo lahko začuti ob minevanju časa.  
A običajno se izkaže, da to ni dovolj. Življenje v svoji zadnji etapi postavlja pred nas še drugačno nalogo. Znameniti psiholog Erik Erikson meni, da je ena od človekovih bistvenih nalog v zadnjem obdobju življenja, in dokončna preizkušnja posameznikove dozorelosti, da sprejme svojo minljivost in svojim naslednikom pokaže, da se ne boji umreti.