SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Staranje – nazadovanje ali dozorevanje?
Z vstopom v novo leto vsakokrat obrnemo nov list v koledarju življenja na zemlji. Vsakdo od nas pa doda tudi eno leto k svojemu osebnemu seštevku let. Mnogi se bodo veselili okrogle obletnice svojega rojstva, svojega življenjskega jubileja. Bližnji in prijatelji jim bodo postavljali mlaje in druga zunanja obeležja pomembnega osebnega praznika, za veselje, optimizem in pogum ob vstopu v novo življenjsko desetletje. Našel se bo tudi kdo, ki se svoje okrogle obletnice ne bo veselil. Včasih kdo pravi, ko pogovor nanese na njegov bližajoči se visok življenjski jubilej, naj ga na to raje ne spominjamo. A takšni, ki jim jubileji, ali rojstni dnevi nasploh, poleg veselja zbujajo nelagodje, so tudi med mladimi ljudmi. Spominjam se znanke, ki je kmalu po svojem tridesetem rojstnem dnevu pripovedovala, kako je ob prehodu v trideseta leta jokala. “Saj se vendar še ne počutim tako stara,” je potožila. To je bilo pred mnogimi leti. Sedaj jo tu in tam srečam, živahno, mladostno – pri njenih sedemdesetih …
V mladosti se večinoma veselimo svojega odraščanja, zorenja, vsega, kar prinašata zrelost in odraslost, seveda zlasti prednosti, privilegijev tega življenjskega obdobja. Zelo zgodaj, komaj na pragu zrelih let, pa lahko človek doživi tudi bojazen, da bi mu življenje prehitro odtekalo. Zlasti ob soočenju z boleznijo ali smrtjo v družini ali okolici se močneje zave tudi svoje krhkosti in minljivosti. Ni tako redko, da se mladostnik ob izgubi ljubljenega starega starša prične spraševati, kakšen smisel ima življenje, ki se neizogibno konča s smrtjo.
- Otroci današnjega dne bodo jutri odrasli in starostniki, zato ni vseeno, kakšen odnos do staranja in starosti si bodo izoblikovali.
Otroci današnjega dne bodo jutri odrasli in starostniki, zato ni vseeno, kakšen odnos do staranja in starosti si bodo izoblikovali. Poleg tega bodo morda morali v odrasli dobi, na višku svoje dejavnosti in ustvarjalnosti, skrbeti za svoje ostarele starše, ki bodo potrebovali njihovo skrb in pomoč. Srečni so otroci, ki imajo priložnost odraščati v tesni povezanosti s svojimi starimi starši, se hraniti z njihovo ljubeznijo in dobroto ter se učiti za življenje iz njihove zakladnice izkušenj in modrosti. Ni bogatejše dediščine za vnuke, kot to, če lahko svoje stare starše opazujejo, kako se veselijo življenja, kljub morebitnim težavam, s katerimi se spoprijemajo. Če imajo pri tem še starše, ki imajo lep in spoštljiv odnos do svojih staršev, potem ob takšnih zgledih v družini lahko pridobijo pozitiven odnos do življenja in tudi do starosti. Žal se dandanes povsod po svetu srečujemo z razpadanjem oziroma razseljenostjo razširjenih družin, tako da otroci pogosto odraščajo oddaljeni od svojih starih staršev.Staranje – nazadovanje ali dozorevanje?
Kakšna sporočila o starosti pa sicer najpogosteje prejemamo v času in prostoru, v katerem živimo? Kakšna je podoba tretjega življenjskega obdobja v naših očeh in kakšen je prevladujoč odnos do starosti ter do starejših ljudi v današnjem svetu?
Živimo v času, ko se, zahvaljujoč tehnološkemu napredku in razvoju medicine, podaljšuje povprečna ali pričakovana življenjska doba in ko vse več ljudi dočaka osemdeset ali celo devetdeset let. Gotovo vsakdo pozna koga, ki se pri devetdesetih letih uspešno spoprijema s staranjem ter je mlajšim za zgled in spodbudo. Pogosto lahko naravnost občudujemo posameznike, ki v visoki starosti ohranjajo živost, svojim zmogljivostim primerno dejavnost in veselje do življenja.
- Srečni tisti otroci, ki odraščajo v tesni povezanosti s svojimi starimi starši, se hranijo z njihovo ljubeznijo in dobroto ter se učijo za življenje iz njihove zakladnice izkušenj in modrosti.
NE ŽELIJO SI DOLGEGA ŽIVLJENJA, AMPAK DOLGO MLADOST
V sodobnem času ljudje srednjih let in na pragu zgodnje starosti zelo cenijo telesno moč, hitrost in vzdržljivost, ambicioznost, storilnost in uspešnost ter – lep, mladostni videz. Slutnjo bližajoče se starosti preganjajo, prva znamenja, ki jo nakazujejo, prikrivajo ali maskirajo. Kar je le mogoče naredijo za to, da bi ohranjali moč in mladostno podobo. Ne želijo si dolgega življenja, ampak dolgo mladost. Starost, ki ji gredo nasproti, jih ogroža, kakor da bi jim, kot je zapisal nekdo, hotela ukrasti mladost. Nič ni narobe, če si prizadevamo za to, da bi ohranjali vitalnost celo do visoke starosti. Nasprotno, to je celo zelo zaželeno in koristno. Manj koristno pa je zanikanje dejstva, da smo vsi ljudje zapisani staranju in da starosti ne moremo ubežati, če bomo le dovolj dolgo živeli.
Strah pred staranjem in zanikanje starosti izvirata iz predstav, da starost pomeni bolezen, vsestransko nazadovanje, upadanje zmogljivosti in smrt. Takšen strah in zanikanje izpričujejo tudi pogosto slišane izjave, kot “Videti si veliko mlajša!”, “Star si toliko, kot se počutiš”, in podobno. Meni pa je bila všeč misel, ki jo je ob moji upokojitvi izrekel moj predstojnik, moder in iskriv mož: “Star si toliko, kolikor šteješ let. Vse drugo je utvara.”
Gotovo pa ni utvara to, da lahko vsakdo izmed nas vpliva na to, kako doživlja in sprejema svojo starost, kako jo živi, kako sprejema in prenaša ovire in preizkušnje, ki nam jih nalaga čas. Vse stvari na zemlji so podvržene spreminjanju. Vsi živi organizmi rastejo, se razvijajo, razcvetajo, zorijo, venijo, se sušijo, starajo. Tudi ljudje gremo skozi življenjske kroge rasti, zorenja in nazadovanja, podobno kot druga živa bitja. Toda človek je edino živo bitje v celotnem stvarstvu, ki lahko v pomembni meri sam vpliva na potek ter izraženost obdobij zorenja in nazadovanja pri sebi.
Obdobje starosti zelo radi poimenujemo “jesen življenja”. S to prispodobo pa, tako se zdi, v večji meri pojmujemo in izražamo simboliko “poznega časa” v toku življenja, in v manjši meri simboliko “bogastva zrelih plodov”, ki ga prinaša jesen. Jesen, čas, ko se narava umirja, pripravlja na počitek, ko se deli rastlinja sušijo in umirajo. A tudi čas, ko pobiramo zrele plodove in sadeže, ter pridelke poletja pospravljamo v kleti in kašče. In čas, ko se narava obda v čudovite barve. Čas, ki nas lahko navdaja z rahlo otožnostjo poslavljanja, a hkrati z lepoto, tišino in spokojnostjo.
STAROST POVEZUJEMO S TEŽAVAMI, POZABLJAMO PA NA “DAROVE POZNIH LET”
Jesen življenja prinaša spremembe. Mnoge od teh so neprijetne in si jih ne želimo ali se jih celo bojimo. Običajno staranje povezujemo prav s temi, prezremo in pozabljamo pa tiste, ki so ugodne in so poseben dar poznih let.
Starost nas lahko preseneti z boleznimi, izgubami, preizkušnjami, ki jih težko obvladujemo, in ovirami, ki jih težko premagujemo. A prav podobna tveganja prinašajo tudi druga življenjska obdobja, žal tudi otroštvo in mladost. V poznejših obdobjih življenja, ko zakoračimo v šestdeseta in poznejša leta, se soočamo z neizogibnimi spremembami v našem organizmu in postopnim zmanjševanjem naših telesnih zmogljivosti. Toda te spremembe pogosto precenjujemo ter zaskrbljeno pričakujemo, da bo naša življenjska učinkovitost kar naprej in strmo nazadovala, iz leta v leto. Večkrat slišimo, ko kdo žalostno vzdihne: “Prihodnje leto pa tega ne bom več zmogel …” Resničnost je najpogosteje drugačna.
- Današnji čas poveličuje telesno moč, hitrost in vzdržljivost, ambicioznost, storilnost in uspešnost ter – lep, mladostni videz ... in preganja misel na bližajočo se starost.
Ljudje, ki nas v visoki starosti prevzamejo s svojo ohranjenostjo telesa ali duha ali obojega hkrati, so deležni posebne milosti, ki ni dana vsakomur. A to, kar jim je podarjeno, ohranjajo in dopolnjujejo s svojo voljo, dejavnostjo, vedoželjnostjo, nenehnim zorenjem in učenjem, odprtostjo do soljudi ter zaupanjem v dobro. Zavedajo se, da lahko sami veliko naredijo za svoje zdravje ter za vzdrževanje telesne in duševne čilosti.
V jeseni življenja imamo priložnost, da izkoriščamo bogastvo nabranih in shranjenih plodov – bogastvo znanj, izkušenj in dobrih navad, ki smo jih pridobili z leti. Nekoč je prijateljica ob vstopu v svoje šesto življenjsko desetletje dejala, da se po svoje veseli starosti, saj bo s starostjo postala bolj modra. Hotel sem zbadljivo pripomniti, da modrost ni nujna, samodejna pridobitev oziroma spremljevalka poznih let … A zrela, pozna leta resnično dajejo človeku možnost, da njegove sposobnosti, znanja in izkušnje kristalizirajo v modrost, v širše in globlje dojemanje življenja, ter da dozorijo njegove najbolj žlahtne značajske lastnosti, njegova človečnost – na poti zorenja za večnost.
Tako kot je vsak človek edinstven, neponovljiv, tako kot je vsako življenje enkratno, tudi za starost lahko rečemo, da ni niti pri dveh ljudeh povsem enaka. Vsakdo se skozi tok svojega življenja spreminja na vsaj nekoliko svoj način. To daje pestrost življenju, tudi v njegovem poznem obdobju. Podobno kot narava v jeseni doživlja in razkazuje vso raznolikost barv …
D. Tacol, Odnos do staranja in starosti, v: Ognjišče 1 (2022), 26-28.
