Pozdravljen, Baraga!

Lahko bi rekel, da se poznava od malih nog, vendar bi to držalo samo napol.
Kajti ko sem še kot predšolsko dete, ki pa je vendarle že znalo brati, na domači knjižni polici odkril vezane letnike revije Mavrica in v njih Moletov strip Črna suknja, sem bil jaz resda malih nog, ti pa si bil že več kot sto let tam, kjer se nog menda niti ne potrebuje, ker bojda tistim, ki pridejo tja, zrastejo angelska krila.
Ne vem sicer, kako je v resnici s temi krili na onem svetu, a ti si jih nedvomno ne le zaslužiš, ampak jih tudi potrebuješ, kajti tu doli si si na svojih misijonarskih poteh noge dodobra obrusil.
Jaz sem svoje že malo večje nožice brusil, ko sem vsaj enkrat tedensko odpešačil do knjižnice. Moje poglavitno čtivo v tistem obdobju so bile indijanarice Karla Maya, knjige zelenih platnic, zložene na najvišji polici, ki je – malonožec – nisem mogel doseči in sem vedno moral prositi knjižničarko za pomoč. Tako je bila tudi ona zelo vesela, ko sem dokaj hitro prebral vseh 35 prevedenih naslovov. A kaj, ko so bile rumene knjige o Buffalu Billu zložene na prav isti polici!
Kar hočem povedati, je, da sem rad bral in da me je zanimalo vse, kar je vsaj malo dišalo po Divjem zahodu ter Indijancih in kavbojcih. In da sem tudi zato vsake toliko znova obračal liste starih Mavric.
Pa vendar sem šele danes pomislil, ljubi moj Friderik, da »Baraga« pravzaprav tudi zveni nekolikanj indijansko. Kot bi rekel recimo: Winnetou ali Tatanka Jotake ali Tahsunka Witko ali Geronimo.
In čeprav te četverice mojih najljubših Indijancev nikoli nisi srečal, so v resnici tvoji sodobniki, in čeprav si pisal knjige v indijanščini, verjetno niti ne veš, kaj pomenijo njihova imena. Kako bi le lahko?! Saj že v naši mali Sloveniji velja, da ima vsaka vas svoj jezik, in v široki narečni paleti, ki jo premoremo, je treba vedeti, da se bo nekdo iz Zgornjih Gorij le s težavo sporazumel z nekom iz Doljne Bistrice. Svoje življenje si posvetil ljudem iz plemena Otava in Očipva, moji prijatelji pa prihajajo iz drugih plemen, in čeprav jih, kot že rečeno, ne poznaš, so njihova imena, vsaj v moji domišljiji, povezana s tabo.
Winnetou je seveda izmišljen lik že omenjenega Karla Maya in njegovo ime naj bi pomenilo goreča voda. Ti, ljubi moj Friderik, si svoje Indijance neprestano svaril pred ognjeno vodo – žgano pijačo, in si v ta namen ustanavljal celo Društva treznosti, predvsem pa si bil goreč v svojem oznanjevanju. Bolj kot goreča voda si bil torej goreči grm, kar je, če se nekoliko pošalim, Božje indijansko ime.
Tatanka Jotake je bil veliki poglavar plemena Sujev, njegovo ime pa pomeni sedeči bik. Tashunka Witko – nori konj je bil iz plemena Oglala, Geronimo pa Apač, čigar ime pomeni moža, ki zeha.
Ti, ljubi moj Friderik, nisi imel časa za zehanje niti si ga nisi vzel za posedanje; če kaj, potem si z noro predanostjo delal in vlekel kot konj in bik in mož … vse hkrati. Predvsem pa si bil »črna suknja«, kot so Indijanci imenovali katoliške misijonarje, oblečene v črne talarje. Oznanjevalec evangelija torej.
In če se malo zadržim pri tej misli, se mi zdi zanimivo in pomenljivo, da te je iz rodne domače grude v misijone, poleg ljubezni do oznanjevanja, vendarle pognalo predvsem tedanje janzenistično pastoralno razpoloženje. Pa si pravzaprav prišel z dežja pod kap: trgovec je trgovec, pa naj si gre za duše ali za ozemlje.
Da si se svojim poganskim bratom lahko približal, si se naučil njihovega jezika. Da bi lahko osvojil njihova srca, si najprej osvojil njihovo besedo. In se mi zdi, da smo v podobnem misijonskem položaju danes praktično vsi, ki se na delovnih mestih, na cesti, ali pa celo znotraj družine srečujemo z novodobnim poganstvom in se marsikaj izgubi v prevodu. Težko je najti prave besede in vse bolj se mi zdi, kot da pripadamo različnim plemenom. Ko pa se trudiš s prevodom, se vedno znova od nekod dvigne janzenistični vetrc, ki se ima včasih celo za »vetje Duha« (glej Jn 3,8).
Ljubi moj Friderik. Pomagaj nam, da nas ne bo sram naše črne suknje, da bomo noreli in goreli za Boga in druge, da bomo osvajali srca in prevajali Božjo ljubezen v vse jezike vseh plemen v naši okolici. Da bi bil čim prej razglašen za svetega in da se nekoč snidemo v svetosti.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 1 (2023), 99.