Bogdaj, Janez!

Takega pozdrava se verjetno nisi kaj dosti naposlušal v svojem življenju, saj si komaj desetleten prestopil prag novomeške frančiškanske gimnazije in so te tedanjemu času primerno brez dvoma začeli vikati. Po maturi pa si vstopil v bogoslovje in za vse življenje postal »gospod«, kasneje kot skopskega škofa pa so te verjetno celo onikali. Priznam, da niti ne vem, ali makedonščina in albanščina poznata onikanje. Lahko bi se pozanimal, pobrskal po spletu, pa se mi ne da, ker se mi ne zdi tako zelo pomembno. Jaz svetnike pač tikam in zato ti še enkrat voščim: Bog daj, Janez!
In Bog te je dal!
Že za časa življenja so te mnogi klicali za svetnika. Večina ljudi je to mislila čisto resno, nekaj se jih je brez dvoma norčevalo, tretjim spet si bil presvetel in previsok zgled, pa so si – med zobanjem kislega grozdja – s pikrostjo dali duška.
V isti maniri so te tvoji sošolci v bogoslovju krstili za »svetega Alojzija«! Ne verjameš? Tako pač je z vzdevki in ti lahko dokažem na lastnem primeru: Zaradi svoje prekomerne teže večkrat slišim, da sem »bajsi«. Prijatelji me tako kličejo brez kančka slabe misli, saj svojih kil ne morem skriti, četudi bi si želel, tisti, ki jim nisem simpatičen, bi me s takim vzdevkom radi prizadeli (in roko na srce: mnogokrat jim to tudi uspe, a sem si sam kriv), nekateri pa so zgolj zavistni in jih pri tem vodi misel: Od kod mu denar, da se lahko tako redi? Ali pa: Le kako je lahko tako debel, pa še zmeraj tako ljubek?
A Bog te je – svetnika – dal!
Že rodil si se menda nadvse pobožno, saj je babica, navzoča pri tvojem porodu, trdila, da si se rodil z ročicami, sklenjenimi v molitev. In molil si vse svoje življenje – sploh pred tabernakljem – zelo rad. In zelo pogosto.
Tik preden si šel v šolo, ti je umrla mati, tik preden si vstopil v bogoslovje, še oče. Kot da bi te Bog prav res hotel imeti le zase. In ti – sirota – si brez ovir in upiranja postal ves Božji! Kamorkoli si šel, kjerkoli si bil, katerokoli službo ali nalogo si prevzel, povsod si videl stisko ljudi, materialno in duhovno revščino. Povsod si se trudil biti vsem vse, zato ni čudno, da je to kasneje postalo tudi tvoje škofovsko geslo: »Vsem sem postal vse!«
»Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil,« je zapisal apostol Pavel v znamenitem 9. poglavju Korinčanom, ki si ga ti, ljubi Janez, živel in na lastnem telesu izkusil. In kot Pavel si tudi ti neutrudno misijonaril in oznanjal evangelij do skrajnih meja svoje škofije, do skrajnih meja svojih moči, dostikrat preko meja zdravega razuma.
Postati vsem vse v krajih, kjer še danes, sto let kasneje, pravzaprav nihče noče biti nikomur nič, je kažipot do Golgote. In to si vedel, ko si sprejel škofovsko imenovanje. To si vedel, ko si si naložil posvečen in pomaziljen križ in ga v pošvedranih čevljih štirinajst let – po eno leto za vsako postajo križevega pota – z neomajno vero in trdnim zaupanjem nosil, pa čeprav te je na peti postaji le redko pričakal kak Cirenejec. Razpet med katolike, pravoslavne in muslimane, med Srbe, Makedonce, Albance in raznorodne priseljence, med vlado v Beogradu in od vseh – razen od tebe in Boga – pozabljeno južno provinco si le redko lahko ustregel vsem, pa če si se še tako trudil biti vsem vse. Tvoja ljubezen je bila Božja in popolna, a ti, ki si jih ljubil, so bili precej nepopolni in kdaj pa kdaj tudi brezbožni.
Ob tvojem imenovanju je nek duhovnik iz Skopja menda vprašal, če novi »biskup« zna moliti, trpeti. »Če zna, potem naj le pride.« In ti, Božji Janez, si prišel, molil in trpel. Se razdajal in ljubil, da so ob tvoji smrti rekli: »Če ta ni v nebesih, ni nihče!«
»Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in da si boste želeli počitka. Tako boste posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji … Delajte z duhom vere.« Te tvoje besede so me zadele. In mi osmislile vsakdanje in vsakodnevne napore. Ki se nikakor ne morejo primerjati ne s količino ne s težo dela, ki si ga ti opravljal, niti ne z veličino in močjo ljubezni, s katero si opravljal svoje delo. Me pa vseeno vzpodbujajo, da se trudim, četudi ne morem in ne zmorem biti vsem vse, biti vsaj tisto, kar sem lahko, tistim, ki sem jim to lahko. Torej: mož, oče, brat, prijatelj, sodelavec, sosed …
Ljubi in spoštovani škof Janez Frančišek Gnidovec, kaj naj rečem?
Nič. Le: Bog daj!

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 2 (2023), 99.