Spoštovani Lojze!

Oprosti, ker te bom kljub spoštovanju, ki ga izražam v pozdravu, kar tikal. Saj spoštovanje ni nič manjše, pa če je izraženo v tikanju ali vikanju; in človek je enako vreden spoštovanja, če je tikan ali vikan.
Nimaš pojma, kako lepo in prijetno je pokramljati s svetnikom oziroma svetniškim kandidatom – kar je ne nazadnje eno in isto: gre le za birokratski zaznamek tu na tem svetu, tam pri vas so postopki, sklepam, drugačni, predvsem pa hitrejši in bolj pregledni – ki ni mučenec. Kar seveda ne pomeni, da se nisi vsaj malo mučil, da te niso vsaj malo mučili in da si nekoliko trpel, saj kdo pa ne … ampak saj veš, kaj mislim.
Kot otrok sem se ničkolikokrat ogrnil z »Materino ruto«. Hočem reči: znova in znova sem prebiral tvoj roman, tvojo zgodbo, se družil z osirotelim Pejpom in še sanjalo se mi ni, da se bom kdaj srečal s teboj. Če povem po pravici, me kot knjigožrtnega mladiča pisci sploh niste zanimali; zanimala me je knjiga, zgodba, nosilec zgodbe, knjižni junak, zanimal me je Pejp. Zdaj, na moja, no, ne še stara, ampak starejša leta, ko se tudi sam nekoliko mučim s sestavljanjem besed in s kolikor toliko smiselnim oblikovanjem in povezovanjem stavkov (in potem s temi sestavki mučim redke bralce), pa me vedno bolj zanima tudi ozadje zgodbe, pisec in njegov miselni in siceršnji svet, njegova domišljija in biografija.
Danes? O, danes bi te poiskal, obiskal na tvoji fari in se ti vsilil na kak nedeljski popoldanski čaj, da bi malo pogučala. In mi je žal, resnično žal, da do najinega pravega srečanja, tako: iz oči v oči, ni prišlo. Ko bi lahko. Saj si bil – kljub temu da si Materino ruto pisal, ko sem jaz šele rasel v maminem trebuhu – še živ, čil in zdrav, ko sem jaz že kar dobro vedel zase.
A morda je ravno to – da sem vedel zase – krivo, da nisem vedel nič o tebi. Kajti ko sem zakoračil v drugo polovico pubertete, sem knjige, ki sem jih po večdesetkrat prebral, odložil na knjižno polico in pustil, da jih je pokril prah. Glavo so mi poleg napuha napolnili dramski teksti in pogovarjati sem se želel z druge sorte umetniki. Predvsem pa sem želel (in pričakoval), da se bodo pogovarjali z mano. Vozil sem se na Tespisovem vozu, prevozil povprek našo ljubo kurjo deželico, stopil na »deske, ki pomenijo življenje« tako rekoč v slehernem slovenskem kraju, ki premore vaško dvorano, dokler se deske pod mojo težo niso zlomile, da sem padel z znamenitega voza in pristal na zadnji plati. Ne na tleh – no, vsaj ne dobesedno – ampak na stolu za tipkovnico, na katero ti sedaj tudi pišem tole pisemce.
In zdaj sem, kar sem. Nekaj drugega, kar sem misli, da bom. Sem pa vesel, da mi je Gospod (čigar pota znajo biti čudna, kot pravi rek) pokazal tole stezico.
Ti, ljubi Lojze, si nekoč rekel: »Sem duhovnik, to je poklic, ki ga moram živeti!« In to si bil v vsej polnosti. Ob tem pa si našel še čas za pisanje. Ali pa si – tako si mislim, pisal prav zato, da si bil (še) boljši duhovnik. Saj si preko zapisanih besed – ki si jih, preden si jih natipkal na pisalni stroj, najprej spustil preko filtra svojega nežnega srca – ljudem skušal približati Božjo ljubezen in nežnost.
Verjetno si nisi mislil, ko si po vojni prišel v Odrance, da boš tu ostal za zmeraj. Verjetno si si mislil, da boš postavil temelje, potem bo pa že prišel kdo drug in zgradil do konca. A si se lotil tako temeljev kot zidave. Velikopotezno in z zaupanjem v Božjo pomoč si se lotil gradnje tako župnije kot župnijske cerkve.
Kljub nasprotovanju in prepovedi gradnje, kljub zaporu in grožnjam si nisi pustil vzeti poguma, še manj pa upanja. Kako neki le, ko si vendar smatral upanje za neuničljivo! Vztrajal in upal si tudi tedaj, ko so se zlomile deske, pomembnejše od tistih, ki »pomenijo življenje«, deske, ki so na žalost čisto dobesedno vzele kar nekaj življenj.
Lahko si predstavljam, da se človeku, ki v Božjem imenu gradi hišo Božjo, zamajejo ne le tla pod nogami, ampak tudi temelji, ko Bog, v čigar slavo je vse počel, dopusti, da se zgodi kaj takega. Lahko si predstavljam, da je tak človek v nevarnosti, da mu ugasne tleči stenj in se zlomi nalomljeni trs! Lahko, seveda! Če človek vsega, kar gradi v življenju, ne gradi na Skali. In ne zaupa. Z upanjem, ki je neuničljivo.

Ljubi Lojze, žal mi je, da se nisem brigal zate, ko si upal še na tem svetu. Zdaj nas z one strani, kjer se družiš s Presveto Trojico, ki si ji zgradil hišo, spodbujaš, naj bomo pogumni in zvesti. Naj bomo dobri. In naj upamo, tudi ko ta svet pravi, da se ne splača več.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 4 (2023), 99.