Dragi moji

Vsi vi, ki ste svoje življenje končali kot Abel, pokončani od bratove roke!
Pripadam generaciji, ki je svoje otroške in mladostniške dni preživela še v prejšnji državi. Resda je bil tedaj »zmaj komunizma« že kar precej iztrošen, upehan, celo ranjen, pa vendar je – morda prav zaradi tega, ker je čutil, da se približuje koncu – še opletal z repom, tako da si lahko vsakdo mojih let, če si le – iz kakršnihkoli razlogov že – ne laže, predstavlja, kako je potekalo življenje takrat, ko je bil ta zmaj pri polnih močeh in je bruhal svoj ogenj in žveplo na vse strani.
Pripadam generaciji, ki se je preko šolskega sistema vzgoje in izobraževanja napajala iz ideološkega potoka visoko zvenečih in pritlehno nizko ciljajočih idej bratstva in enotnosti, samoupravljanja s temelji marksizma (kar je bil celo samostojen predmet v srednji šoli, tako imenovani STM, z oceno enakovreden vsem ostalim »normalnim« predmetom), nadvlade delavskega ljudstva – skratka: socializma in komunizma.
Pripadam generaciji, ki je v šoli niso poučili, da zgodovino – še bolj natančno in prav pa bi bilo reči, da zgodovinske učbenike – pišejo zmagovalci. Pripadam generaciji, ki se je polpretekle zgodovine, kot se obdobju tik pred in med drugo svetovno vojno zdaj popularno reče, »naučila« iz filmov in TV nadaljevank, ki so bili posneti tik po drugi svetovni vojni. In kljub temu da pripadam generaciji, ki je že doživela barvno televizijo, je bilo to, kar smo na televiziji gledali, zelo črno-belo. Oziroma rdeče-črno in rdeče-belo. Če me razumete. In zato še danes mnogi moje generacije gledajo s »ta belimi«, ko pride do govora o »belih«, in se jim stemni pred očmi, ko govorimo o »črnih«. In so od jeze in repenčenja kar rdeči. Rdeči.
Žalostno in smešno hkrati je, da se mnogi, ki so prej omenjenega zmaja mirno jahali, danes hvalijo, da so prav oni pripomogli k njegovemu koncu. To, da so ga jahali, namreč nikakor ne pomeni njihovega junaštva ali celo herojstva, saj je bil dotični zmaj njihov »hišni ljubimec«, domača žival, ki jim je krotko jedla iz roke. So ga pa ščuvali na vse in vsakogar zunaj njihovega dvorišča. Čeprav je treba povedati tudi, da je ta zmaj kdaj pa kdaj opekel in odgriznil tudi kako roko, ki ga je hranila, saj jih je bilo veliko, ki so ga krmili in so med seboj tudi tekmovali, koga bo imel raje in mu bo bolj privržen. (Toliko o revoluciji, ki žre lastne otroke!)
Morda pa je tem »jahačem« vseeno treba pripisati kako zaslugo. Saj se jim je, kljub telovadbi ob obračanju plašča po vetru, v sistemu, ki je obljubljal raj na zemlji, uspelo zrediti do te mere, da jih je še zmaj težko prenašal. Pa tudi ostroge, ki so si jih nadeli, da bi njihov ljubljenček letel še više in dlje ter bruhal še bolj goreče, so mu morda celo res zadale usodne rane. A to nikakor ni bil njihov namen.
Opravičujem se vam, dragi moji mučenci in žrtve komunističnega totalitarizma, da vas vpletam v tale svoja kvazi duhovna in kvazi humorna razmišljanja. Niti naštel vas nisem. In vas tudi ne bom. Preveč vas je. Preveč preštetih in imenovanih, še več pa nepreštetih in neimenovanih, ki ste zavestno, pa vendar nehote spisali scenarije za vse, kar so nam potem, ko so vas prebarvali v črne in bele, v barvah, pa vendar v »črno-beli tehniki«, servirali kot sveto resnico! Opravičujem se vam v imenu vse svoje generacije, ker smo kot otroci tem »filmom« kdaj pa kdaj celo verjeli! Opravičujem se vam za vso svojo generacijo, predvsem pa za tiste, ki še do današnjega dne niso odrasli in še vedno kot otroci bolj verjamejo pravljicam kot resnici.
Kadar kdo umre nasilne smrti, radi rečemo, da je izgubil svoje življenje. Tudi vi ste, dragi moji mučenci, izgubili svoja življenja. A izgubili ste jih za resnico. Za Resnico. Za Kristusa. Ki je rekel: »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,39). Na drugem mestu pa še bolj odločno in določno: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 16,25).
Ta stavek ste vi vzeli zares in ga okronali s krvjo. A ta stavek bi pravzaprav moral biti vodilo in gonilo slehernega kristjana. »Niste se še namreč do krvi uprli v boju zoper greh!« (Heb 12,4). Pisec teh besed ni čisto dognan. Nekdaj so Pismo Hebrejcem pripisovali Pavlu.

Če je res avtor on, potem je skusil obe strani: preganjalsko in preganjano, ter je potemtakem dobro vedel, o čem govori.
Dragi moji, prosite za nas. Da bo vaša prelita kri zares postala seme novih kristjanov!

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 5 (2023), 99.