Draga moja Gornikova Lenčka!

Ga ni človeka, ki se slej ko prej ne vpraša o smislu trpljenja. Če ne prej, tedaj, ko se trpljenje tako ali drugače dotakne njegovega življenja. Mnogim je prav trpljenje vzrok, da zapustijo Cerkev, vero in Boga, spet drugim razlog, da cerkvenega praga nikoli ne prestopijo in da v Boga sploh ne verjamejo.
In je pogovor s takimi ljudmi sam po sebi svojevrstno trpljenje, saj ni lahko odgovarjati na njihova zoprna vprašanja: Zakaj trpljenje, ko pa je Bog ljubezen? In če že, zakaj v trpljenju ni neke logike in pravice? Zakaj trpijo vsi po vrsti oziroma zakaj trpijo celo nedolžni nič krivi otroci?
To so že sama po sebi težka in težko odgovorljiva vprašanja, še težje pa je nanje najti pravi odgovor, če te o tem vprašujejo ljudje, ki v Boga ne verjamejo (več), hkrati pa je ta (neobstoječi) Bog kriv za vse, kar je narobe na tem našem ljubem svetu, začenši in končavši pri trpljenju.
Težko jim namreč pojasniš, da trpljenja ni bilo v Božjem stvariteljskem načrtu, da pa se je v stvarstvo vtihotapilo po padcu zaradi človekove svobodne volje in izbire, in da je Bog – zato, da bi popravil to napako v načrtu – na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bi prav preko njegovega trpljenja trpljenje ne le osmislil, ampak mu dal celo odrešujočo moč.
Ob vsem tem trpečem razmišljanju je vendarle treba dodati, da večina ljudi – vsaj večina vernih ljudi – trpljenje pač sprejme. Nekako tako, kot je Simon iz Cirene pomagal nositi križ Božjemu Sinu: malo iz prisile, malo iz sočutja … če za potrebe podčrtavanja lastne (do)misli(ce) malce preohlapno, predvsem pa predrzno interpretiram peto postajo križevega pota.
In potem so tu še ljudje, kot si ti, draga moja Lenčka, ki brez prisile, iz svobodne volje trpljenje ne le sprejmejo, temveč ga celo izberejo. Ga darujejo. Za zveličanje. Ne le svoje, temveč zveličanje sveta. Iz ljubezni do Božjega Sina. Ki nas je zveličal.
Priznam, da ostanem brez besed vsakič, ko premišljujem tvoje življenje ali ko prebiram o tvojih videnjih in zamaknjenjih. O vseh dogodkih in pojavih, povezanih s tvojo predanostjo in potopljenostjo v Božjo voljo. Težko dojamem, da si vse to sprejela in vzela nase, ko si bila še mila nežna najstnica … sploh če pogledam svojo milo najstniško deco in kar počenjajo, ali če pomislim, kaj se je meni podilo po glavi v tej dobi.
Jezus je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). To zveni tako nežno in poetično, skoraj otroško naivno, a ti si to vzela zares in krvavo dobesedno. Jezus je rekel, da nismo od tega sveta (Jn 17,16), kar spet ni poezija in tebe je od silne želje po združenju z Njim kar dvigovalo. Do te mere, da si pred obhajilom lebdela v zraku. In še in še …
Tvoje življenje, draga moja Lenčka z Gore, tvoja zgodba je budila pozornost in pohujšanje in čudenje takrat kot tudi danes. Za ta svet, ki svetosti ne priznava in ne pozna, si seveda čudna. In čudaška. Če ne kar nora. Tudi tega so te seveda obtožili.
Zase vem, da (še) nisem svet, da sem čuden in da me okolica kdaj pa kdaj razglasi za čudaka, a vem tudi, da te ne dohajam ne v veri ne v predanosti ne v zaupanju in da ti žal nisem prav dosti podoben, in bom zdaj – pa čeprav vem, da tebi to ne bo najbolj všeč – vseeno malo pošpikal tiste, ki mislijo, da so sveti že zgolj zato, ker jih svet razglasi za čudake. In prav gojijo to svoje čudaštvo. In z njim namenoma iritirajo svoje bližnje in oddaljene, jih oropajo miru in potrpežljivosti, nato pa neprijazen odziv, na katerega seveda naletijo in ki so ga sami izzvali, razglasijo za mučeništvo in trpljenje. Velika večina pobožnih čudakov, ki jih poznam, je zgolj čudakov.

Resnično čudaških čudakov. In res niso od tega sveta. Ker so bolj za na luno!
Ti, draga moja Magdalena, nisi na luni, temveč v nebesih, pri Bogu. Prosi za nas, pobožno čudne in čudaško čudne! Oboji smo potrebni tvoje in Božje pomoči!

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 6 (2023), 99.