Ljuba moja Cvetana!

Vedno se malo naježim – kar je seveda posledica kravžljanja živčkov – ko slišim koga govoriti o velíkih svetnikih.
Res je seveda, da je sam Jezus nekoč izjavil, da je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od Janeza Krstnika, o katerem je bilo govora v tej priliki (glej Lk 7,28), kar daje slutiti, da tudi v nebesih, kakršnakoli že so in kakorkoli že izgledajo, obstaja neke vrste hierarhična lestvica, ki nebeške prišleke razporeja še drugače kot zgolj levo in desno od Božjega prestola. A zame je vsakdo, ki prestopi nebeški prag, velik. Sam osebno upam, da bom zmogel dovolj hitro podstaviti nogo, preden mi sveti Peter pred nosom zapre vrata, potem pa bom trmasto vztrajal, dokler me ne spusti dalje ali pa se bom že kako zmuznil noter in naprej.
Sveti Duh, ki izhaja iz Očeta in Sina in ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo, je kakor veter, ki veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre (Jn 3,8): težko ga opišemo, smešno ga rišemo, ne da se ukalupiti, kaj šele da bi se pustil ujeti v razpredelnice, grafe in statistike. Zato se pobožni profesorji teologije toliko bolj posvečajo analizi njegovega delovanja in s toliko večjo slastjo v razpredelnice, grafe in statistike razvrščajo njegova vidna dela in sadove. In nobenega dvoma seveda ni, da je največ sadov Duha vidnih prav v življenju svetnikov.
Verno ljudstvo je – poslušaje pridige pobožnih profesorjev teologije in njihovih študentov – izbralo svoje favorite v svetniškem zboru in jih razglasilo za velike! In to so tisti in taki, ki so se v svojem življenju izkazali z besedami, dejanji in pobožnostmi, ki se nam, navadnim smrtnikom, zdijo nedosegljive in neizvedljive in zato svoj kompas modro in razumno naravnamo na lažje dostopnejše vice! Ali pa tisti in tiste, ki smo jih prepoznali kot uporabne priprošnjike za lepo vreme, zoper težave in nadloge in podobno …
Pri tem pa hote ali nehote prezremo množico svetnikov in svetnic, katerih življenje – vsaj na zunaj – ni nič posebnega, ki se – vsaj na zunaj – ne v besedah ne v dejanju ne razlikujejo od nas, ki živijo svoja življenja – vsaj na zunaj – tako kot mi, katerih svetost je – vsaj na zunaj – preprosta in predvsem: izvedljiva, in kot taka že ne more biti kaj posebno sveta, saj tudi mi (še) nismo sveti, in če te in take sveta mati Cerkev razglasi za svete, jih mi: verno ljudstvo, modri in razumni, navadni smrtniki razglasimo za male.
A bi prav rad videl tistega, ki bi si upal kateremu koli svetniku ali svetnici reči, da je premajhen, da bi bil najmanjši v Božjem kraljestvu. In taisti naj mi, prosim, razloži, kakšna je – v nebesih seveda – razlika med Terezijo Veliko Avilsko in malo Terezijo Deteta Jezusa? Ali pa med papežem Leonom Velikim in puščavnikom Leonom, za katerega verjetno še slišali niste?
Oprosti mi, prosim, ljuba Cvetana, za ta dolgovezni uvod, a rad bi sebi in bralcem obrazložil, da med nama – vsaj na zunaj – ni razlike. Svoje življenje si živela mirno, prav nič zamaknjeno. Morda zgolj odmaknjeno, saj glede na to, da si bila učiteljica v času in državi, ki vernim ljudem, vernim učiteljem pa še toliko bolj še zdaleč ni bila naklonjena, vendarle nisem nikjer zasledil, da bi imela kakršnekoli težave ne s šolsko ne s politično oblastjo. Kar seveda ne pomeni, da si svojo vero skrivala, saj je Jezus rekel, da bo tistega, ki ga bo zatajil pred ljudmi, tudi On zatajil pred Očetom (glej Mt 10,33), pač pa si se držala Jezusovega naročila, da se dobra dela opravlja na skrivnem (glej Mt 6,1–16).
In tako – na skrivnem – si se že kot sedemnajstletno dekle ne le posvetila, ampak popolnoma podarila Bogu. Svoje življenje si ponudila kot zadostilno žrtev za Cerkev, duhovnike, misijone in rešitev duš, in nato stopila na križev pot vseh mogočih bolezni in jih vse do smrti voljno in potrpežljivo prenašala.
Bolezen in trpljenje sta bila seveda vidna in vsem na očeh, dar in žrtev pa sta bila evangeljska – na skrivnem.
Mala svetnica, ki je še Slovenci ne poznamo, kaj šele da bi se znašla v ligi velikih, pa vendarle čisto blizu in v posnemanju popolnoma dosegljiva in ponovljiva: potrebna je le vera. In seveda ljubezen.
Ljuba moja Cvetana! Ne dvomim, da si večja od vseh Janezov, ki še tlačimo to zemljo, in da si z velikim veseljem najmanjša pri Bogu.
Obilo žegna za tvoj god. Naj postanemo vredni tvoje ljubezni, tvoje žrtve in tvojega daru!

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 8 (2023), 98.