Spoštovani gospod Anton!

Čeprav v teh svojih pisarijah tikam vse po vrsti, od samostanskega vratarja do papeža, bom seveda tikal tudi tebe, a ti ne morem reči drugače kot »gospod«.
Predvidevam, da ti je oče, ki ti ji umrl, ko ti je bilo komaj šest let, rekel »Tone«, in da te je mama, ki si jo izgubil pri sedemnajstih, še v najstniških letih vsaj kdaj pa kdaj poklicala »Tonček«, nikakor pa si ne predstavljam, da bi te, ko te resnega profesorskega obraza gledam na fotografijah, ki mi jih ponuja splet, kdo kasneje imenoval drugače kot »gospod Anton«.
Pa čeprav te brez dvoma kdo je!
Saj kljub resni podobi, ki zre name s fotografij, in kljub puščavniškemu bivanjskemu okolju, ki si si ga ustvaril v Alojzijevišču, kjer si bival, nisi bil pust samotar. Imel si svoj krog prijateljev in znancev, krog tistih, s katerimi si bil »na ti«, kot se reče in v katerega se s svojim »tikanjem« skušam preriniti zdaj še jaz, pa čeprav se nikdar nisva srečala.
Bi se pa lahko.
Ko bi neka deklica ne molila tako vztrajno v želji, da bi postala moja žena in ko bi je ljubi Bog v svoji modrosti in dobroti ne uslišal, bi se bil jaz morda malo dlje pomudil pri misli, da postanem duhovnik. Ti resda ne bi bil več moj profesor dogmatike, bi se pa jaz, našpičen kot sem, ki se – neposvečen – rad vtikam v vse po vrsti, posvečen brez dvoma vtaknil v kaj »dogmatičnega«, pa bi bila vkup. No, dobri Bog, ki je modrost sama, je že vedel, kaj dela, ko me je namesto s tabo »vkup spravil« s pobožno molčečo deklico. Sem pa prepričan, da bi mi tudi ti v svoji premoljeni dobroti in modrosti povedal, kar bi mi šlo in mi pokazal, kje je moje mesto.
Pa sva si v dveh rečeh vendarle zelo podobna.
No, zunanjost gotovo ni ena izmed njiju, saj naju, tako čez palec, loči vsaj štirideset kil. Raje še več. In iz tega je jasno, da je najin – reciva temu – življenjski slog precej različen. Ti si bil bolj asketske sorte, kar jaz očitno nisem. Bil si učen, načitan in razgledan, kar tudi ni meni prav lastno. Še v pomnjenju, ki mi je bilo kot igralcu priloženo in dodano k talentu, me verjetno prekašaš, če gre verjeti temu, kar so o tebi zapisali in povedali tisti, ki so ti bili blizu, da si menda na pamet znal vse evangelije in Pavlova pisma. In res ne vidim razloga, da bi jim ne verjel. In isti viri navajajo, da si med govorjenjem, med predavanji, ko si se razvnel, vehementno krilil z rokami. In vidiš, tudi jaz to počnem. Zate pravijo, da si to počel, ker te je dvigal »Božji ogenj«! Mene sicer določene teme dvignejo in žgejo, a če je od Boga … si ne upam trditi, pa čeprav upam, da je!
In druga: Kot otroka te je spreletela misel: »Kako lepo bi bilo, ko bi Boga ne bilo. Kako bi bil človek svoboden!« Pa si to misel takoj pregnal in jo obžaloval in kasneje z vsem svojim življenjem izpričeval nasprotno: Da je Bog vir resnične svobode! Za novomašno geslo pa si si izbral besede: »Povsod Boga!« Sam si domišljam, da imam kot igralec bujno in brezdanjo domišljijo, pa vendar si ne znam predstavljati življenja brez Boga. In talente, ki mi jih je Bog radodarno nasul »zvrhano, potlačeno in potreseno mero«, porabljam zato, da doni pesem (in tvoje novomašno geslo): »Povsod Boga!«
Oprosti, ker se ti tako domišljavo postavljam ob bok, a me razumi, da me pri tem vodi misel ženske, ki jo poznamo iz evangelijev, ki je v svoji stiski rekla za Jezusa: »Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena!« (glej Mt 9,21). Tako se tudi jaz rinem v tvojo bližino, da se morda – držeč se za rob tvojega obnošenega rokava – še sam prerinem v nebeško kraljestvo, v katerem ti brez dvoma že sediš na Božji desnici oziroma kamorkoli so že posedli svete profesorje dogmatike. Prav strašne gneče v tem krožku ni! Spoštovani gospod Anton! Obilo žegna ob godu, z željo, da cerkveni birokratski mlini čimprej zmeljejo zrnje stoternega sadu, ki si ga obrodil, in da bi kmalu in obilno obrodilo tudi tisto zrnje, ki si ga kot profesor sejal na s trnjem zaraslo slovensko duhovno polje.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 10 (2023), 98.