Ljubi moj Jakob!

Ukmar1Odtipkal sem v spletni brskalnik tvoje ime in nato pritisnil še: »slike«. Zazrl sem se v tistih nekaj črno-belih fotografij, ki jih premore splet in takoj sem – priznam: ne da bi kaj dosti vedel o tebi – pomislil: Joj, tale stric je bil pa trmast. Trmast in svojeglav.
V trenutku si mi bil simpatičen.
Tudi jaz namreč večkrat slišim, še večkrat pa si to pripišem kar sam, da sem trmast in svojeglav. In če ti dve lastnosti v prvem pogledu zapazim na svetniškem kandidatu, se mi zdi, kot da sem tudi sam eno stopnico bliže nebesom.
A še preden sem se dal podučiti o tvojem življenju in delu, sem šel v spletni slovar preverjat, če ti dve lastnosti res veljata za neprijetni in neprimerni. O ja, prav res. FRAN za trmo sicer res reče, da je to velika odločnost in nepopustljivost, vendar doda, da gre za nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju, kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja in še, da je težko sodelovati s tako trmo! Svojeglavca pa označi za človeka, ki ravna ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih in je skratka – trmast!
Kako bova torej midva, ljubi Jakob, sem si mislil, prišla do nebes?!
Da ne bo pomote: nikakor ne trdim, da trma ni neprijetna in seveda ni že kar sama po sebi svetniška lastnost, sicer bi bila uvrščena med darove Svetega Duha ali pa bi jo bil sveti Pavel brez dvoma zapisal med njegove sadove (glej Gal 5,22-24). Naj pa tu za dvomljivce in nepoznavalce hitro povem, da tudi ni napisana na seznamu del mesa, s katerega se nam med drugimi ponujajo: jeza, prepirljivost, ljubosumnost »in kar je še takega« (glej Gal 5,19-21). Tako, zgolj v vednost!
Svojeglavec, tako nam že beseda sama da vedeti, je nekdo, ki razmišlja s svojo glavo. Kar samo po sebi spet ni že kar takoj »za zveličanje potrebno«. Vendar, če tak človek s svojo glavo ne ravna zgolj po svojih muhah, ampak po svoji vesti, in če svojo vest ravna po Božji volji, potem je jasno, da je tak človek trn v peti vsem ljudem, ki si za vsakodnevno malico privoščijo »kislo grozdje«, saj zlepa ne popusti in bo možato vztrajal, trden v veri, v zanj ugodnih in neugodnih okoliščinah.
In že površno branje tvojega življenjepisa mi pove, da si bil te sorte Božji svojeglavec, ki se nisi uklonil ne državni ne cerkveni oblasti, če si vedel, da imaš prav.
Rodil si se v skromni železniški čuvajnici ob progi na relaciji Dunaj–Trst, in na relaciji Dunaj–Trst si pridobival svoje znanje in nazive, globoko in vedno bolj utirjen preko Božjih pragov. Župnik, katehet, profesor, urednik, predsednik tiskovnega društva, ravnatelj semenišča, vmes še doktorat iz prava, v sporu s cesarsko Avstrijo, fašistično Italijo in komunistično Jugoslavijo …
Preganjan, zaprt, pretepen, skoraj ubit, obsojen in umaknjen s položajev …
Skromen čuvaj Božjih zapovedi in človekovih pravic na relaciji človek–država in človek–nebesa.
Pisatelj …
Spovednik … Zanimivo je, da si imel preštete spovedi, ki si jih opravil. Številka je kar impresivna: 373.896. Če takole na hitro in čez palec računam, da si bil duhovnik 70 let, to nanese 14 spovedancev na dan. Kar nadalje pomeni, da če si si za vsakega skesanega grešnika vzel vsaj 10 minut – čeprav sem prepričan, da prav gotovo nisi spovedoval kar po tekočem traku s frančiškansko predpraznično hitrostjo –, to nanese vsaj dve uri spovedovanja na dan. Vsak dan. 70 let. No, saj vem, kakšen dan ne, pa zato druge dneve več …
Slovenec … kar za kraje, v katerih si živel in deloval, še zdaleč ni bilo samoumevno, predvsem pa ne ugodno in prijetno.
Kristjan … »Bog nam daj mož, ki se ne umikajo strahopetno pred vsako senco, temveč z apostolskim pogumom stoje na braniku za pravice Cerkve in vernega ljudstva. Saj Cerkev ni sužnja samo zato, ker jo drugi v sužnost devajo, ampak deloma tudi zato, ker njeni predstojniki včasih brez potrebe v sužnost lezejo.« … Tako si pridigal novomašniku sobratu … tako si živel.
cusin kolumna 2019Ljubi moj Jakob, Božji svojeglavec! Tvoj god lahko že mirno praznujemo, čeprav cerkveni birokratski mlini še niso – če bodo sploh kdaj – zmleli tvojega obilnega sadu, saj si umrl na vseh vernih duš dan. Trmasti čudak, samotar … pa vendar nikdar sam: ne na tem ne na onem svetu. Obilo žegna! Pa ga razlij na nas, da ti bomo vsaj malo, četudi po svoje, podobni.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.

Zajemi vsak dan

Drug drugemu smo toliko bližji, kolikor bolj vsi iščemo Božjo bližino.

(Bogdan Dolenc)
Torek, 3. December 2024
Na vrh