Ali je spol pomemben ali ne?

Tokrat se bova z dr. Gabrielom Kavčičem dotaknila tudi določenih realizacij teh spolnih identitet v družbi, kaj to konkretno pomeni za nas kot družbo in kje vse lahko pričakujemo spremembe.

- Prva vprašanja, ki si jih moramo v zvezi s tem zastaviti, so, kaj je pravo, resnično, naravno, in kaj je nekako vsiljen konstrukt, izraba situacij, jezikovni element. Danes je že težko uporabiti izraz moško oz. žensko delo, biti pravi moški, mož, oče, biti prava ženska, žena, mama ... V tem primeru vidimo, kako teorije spolnih identitet vplivajo na družbo kot celoto, ki se skorajda boji uporabljati nekatere izraze, da ne bi kdo koga obsojal in označeval za homofoba, nazadnjakarja …
Poudariti želim, da je v teh razpravah treba ločiti med osebnim (lahko rečeva tudi pastoralnim) nivojem in ideološkim nivojem. Na eni strani so ljudje, ki imajo težave s svojo identiteto, na drugi pa je tako imenovana woke ideologija, ki te ljudi, ki imajo disforije in težave, uporabi, zlorabi kot sredstvo za povsem druge ideje. In te ideje se spreminjajo. O tem sva že govorila, ko sva omenjala, da gre za podaljške revolucije. Med tema vidikoma je treba dobro ločiti, kdaj gre za katero področje. Na eni strani imamo človeka, ki ima v sebi neko disforijo in se dejansko ne počuti v redu ne v sebi, ne v družbi, ne v družini, ne v Cerkvi, na drugi strani pa so ljudje in organizacije, ki tega človeka podprejo, a nimajo pravega razloga in namena pomagati. Ko ta ideološki nivo preveč naraste, ko se v njem najdejo dobesedno norci, ki dejanske težave ljudi instrumentalizirajo, pridemo do popolnoma nesmiselnih zadev.
Slovenska družba je tega v dobršni meri še obvarovana, ker imamo splošno razumevanje še vedno dovolj dobro postavljeno. Pri tem je treba z veliko mirnosti reči, da bo zdrava družba, ki želi napredovati in imeti trdne temelje, napredovala samo, če se bo držala osnov, ki zagotavljajo napredek. To pa gotovo ni čim več ekscesnih skupin in posameznikov, ni v tem, da imamo čim več nesrečnikov, ki mislijo, da niso v pravem telesu – o tem sem govoril že zadnjič –, ampak da gradimo zdravo jedrno družbo. Vsem tistim, ki imajo težave, pa kot družba pomagajmo na pravi način, ne pa jih izkoriščajmo za dosego ideoloških ali revolucionarnih ciljev.

Danes se Cerkev – ki si jo organizacije in ateisti vedno znova privoščijo in jo blatijo z besedami, da uči pravljice – kot ena redkih samostojnih organizacij bori proti pravljicam glede spolnih identitet in s tem povezanih razlag. Mnogi nas obtožujejo, da ne učimo znanosti – a smo zdaj edini, ki uporabljamo znanstvene trditve in dognanja, da razlagamo dejstva glede teorije spola in znanstvene osnove antropologije človeka. Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako tragično, da do tega prihaja.

- Ali je upravičen, strah, da se bomo zaradi uvidevnosti, strahu in nerazjasnjenih pojmov odpovedali resnici, znanosti, odpovedali pomembnosti razlik med spoloma in pristali na, kot rečeno, pravljice?
Nevarnost je v utišanem narodu. Toda ko gledamo stvari po svetu, za zdaj ni tako. Tudi če država sprejme še tako stroge, čudne in neumne zakone glede sovražnega govora, se govora množice, govora večine, ne da utišati.
Sicer pa ne vemo, kaj bo prinesel čas; mogoče je vse in ne delam si utvar glede možnosti, da bo šlo vse skupaj v zelo napačno smer. Predstavljam si, da je najslabši scenarij nekaj takega, kar je slovenski narod že preživel, ko je stoletja ohranjal svojo identiteto pod tujo oblastjo ter vztrajal v svojem slovenstvu in svoji veri, ko se je ravno zaradi vere tolklo po njem. Imamo veliko primerov, ko so ljudje tudi v zelo nevarnih in krutih režimih vztrajali pri tistem, kar je bilo prav. Domače ognjišče in zdravo družinsko jedro marsikaj od tega preživi.
Prepričan pa sem v Božjo previdnost in Božjo prisotnost. Z razdalje je jasno, da na dolgi rok stvari vodi Bog. Ni prepuščeno naključjem in človekovi popolni samovolji. Hkrati sem, kot sem že dejal, prepričan, da bodo starši še vedno vzgajali svoje otroke v skladu s svojimi vrednotami, ne glede na zakone in šolske predmetnike. Prišlo bo celo do tega, da bolj kot se bo s temi vsebinami pritiskalo, večji odpor se bo vzpostavil.

- Po svoje smešno, pa vendar skrajno resno težavo predstavljajo pritiski in zahteve po nevtralnih toaletah, se pravi brez ločevanja po spolu. Hkrati s tem se v športu dogaja, da se predvsem rojeni moški, ki spremenijo svoj spol v ženskega, začnejo udejstvovati v ženskih športih in seveda prevladovati.
To sta dve konkretizaciji teorije spola v družbi, ki pa sporočata nekaj bistvenega in ob katerih se postavlja vprašanje, kako daleč bomo še dovolili, da bo to rušilo zdrave temelje družbe.
Znova gre za vsebine, ki nosijo v sebi osnove paradoksa. Če kdo želi nevtralne toalete, naj jih ima, vendar naj naredijo eno novo toaleto, ki bo res nevtralna. Za ostala dva prostora se namreč točno ve, v katerega smo do sedaj in bomo še naprej hodili moški, in v katerega ženske. Čeprav se ta debata zdi trivialna, nosi v sebi zelo konkretne korenine nepravičnosti in nepoštenosti.
Na enak način lahko razložimo tudi prehajanje moških in žensk v športu. Tukaj bi družba morala ustaviti konje, tudi športne zveze in organizacije bi morale postaviti jasne meje, saj sicer prihaja do uničevanja ženskega športa.

- Po eni strani omenjava nevtralnost spolov, po drugi strani uničevanje ženskega športa – nekaj, kar ni ravno v prid teoriji feminizma …
Od leta 1968 smo imeli štiri valove feminizma in v desetletjih od spolne revolucije naprej smo ženske pravice vpeljevali, jih širili, reševali – skratka, v dobrem smislu je šlo vse v več pravic za ženske. Sedaj pa smo v situaciji, ko prihaja celo že do nazadovanja ženskih pravic.
Kajti ali ni nazadovanje ženskih pravic, ko ženska ne more zmagati v lastni športni panogi, ker jo vedno premaga sotekmovalec, ki pa lahko tekmuje kot ženska zaradi sprememb na področju teorije spolov? To je nazadovanje. Po 60 letih naporov za širjenje ženskih pravic, za njihovo enakopravnost in dostojanstvo, smo na nekem sicer majhnem, vendar zelo konkretnem področju prišli do nazadovanja teh pravic.
Enako se dogaja z ženskimi kvotami. Tudi na tem področju gre za nazadovanje ženskih pravic, saj sposobna ženska nikoli ne bo zares vedela, ali je do nekega položaja, službe ali vodilnega mesta prišla zaradi svoje sposobnosti ali zaradi tega, ker je ženska. Je potem ideja izenačevanja zastopanosti v družbi res dobra in se moramo z njo nujno strinjati?
In tole misel lahko razvijamo še dlje. Če v ta trenutek pogovora vključiva ideologijo kvir (queer) iz zadnje debate, ki zagovarja nepomembnost pripadnosti spolu, torej da sploh ni pomembno, ali si moški ali ženska, smo spet v paradoksu in si moramo končno odgovoriti – je ali ni pomembno, katerega spola si? Če ni pomembno, potem nima smisla uvajati ženske kvote. Če pa je spol pomemben, potem je ta ideologija brezpredmetna.
Naj dodam še primer ge. Tine Gaber. Gospa ima določen vpliv v družbi, a ne zaradi svoje sposobnosti, odgovornosti ali dosežkov, ki bi jo potrdili kot relevantno osebo v družbi, ki ji je prav prisluhniti, ampak samo zato, ker je ženska in trenutno drži pod roko moškega na položaju. Če to ni nasprotje feminizma, potem res ne vem, kaj bi opredelili kot tako nasprotje.

- Stopili smo v novo šolsko leto. Po sprejetju novega Družinskega zakonika so predvidene tudi spremembe na področju uvajanja teh vsebin v šole – kaj lahko pričakujemo in kako naj starši v teh primerih ravnamo?
Starši imate ogromno dela in zadolžitev. Čas, v katerem živimo, je po svoje težak, neizprosen do staršev že iz naslova odgovornosti in nalog, ki jih posamezniki izvajajo mimo tega, da so starši. Kljub temu sledi apel, spodbuda, da morate starši prevzeti pobudo in spremljati, poizvedovati, slediti, kaj se na šolah dogaja. Slovenci smo navajeni tipičnega socialističnega šolstva, kjer se odgovornost prelaga na državo in na šolo. Iz tega razloga smo ljudje izpustili iz rok kakršno koli kontrolo ali nadzor nad dogajanjem v šolah. To ne pomeni, da posegajmo v avtonomijo šole, torej v pedagoške, strokovne in vsebinske poudarke posameznega predmeta. Smo pa dolžni in imamo pravico vedeti, kaj in kako se izobražuje ter predvsem tudi vzgaja v šoli, sploh če se na tem področju ponujajo ali predavajo vsebine, ki so v nasprotju z vzgojnimi vrednotami staršev.
Ne smemo pristati na to, da je delovanje šole na tem področju kot dobro naoljen stroj, ki deluje po principu okrožnic in poslanic s strani ministrstva ali zavodov, kjer lahko piše in se svetuje marsikaj, nas pa to ne bi zanimalo. Zato velja spodbuda staršem, naj se vključijo v svete staršev, se informirajo ter spremljajo, kaj se izvaja in ponuja poleg rednega pouka. Na tem mestu bom uporabil besede Mojce Belcl Magdič, ki pravi, da lepše kot zveni ime neke delavnice ali vsebine, ki se bo na šoli izvajala, bolj se nam morajo prižgati alarmi, saj gre verjetno za podajanje vsebin o spolni identiteti in teoriji spolov. Zato bodite pozorni na vse delavnice in dogodke v šoli, kjer je govora o boljši družbi, bolj odprti družbi, bolj demokratični družbi – to so parole, ki so slišati všečne, v sebi pa lahko skrivajo veliko nevarnosti.

- Kako ravnati, ko bodo te vsebine servirane v šolah med poukom brez naše vednosti in bomo starši pred izzivom, kako o ideologiji spola spregovoriti doma? Ali starši vemo dovolj o teh področjih – o teoriji spola, postopkih spremembe spola, hormonskih zaviralcih, delovanju teh ideologij in načinih prigovarjanju k tovrstnemu raziskovanju lastne identitete?
Iz dinamike družinskega življenja – pa se zavedam, da o tem kot duhovnik mogoče težje govorim, čeprav po pogovorih z dijaki in starši mislim, da imam vseeno dober vpogled v interakcije – je ravno pri najstnikih, mlajših mladostnikih težko na dnevni ravni vzpostaviti takšen stik, da bi stekla tudi komunikacija o tem, kaj se je dogajalo v šoli. Pogosto se vse skupaj konča, še preden se je začelo.
»Kako je bilo v šoli?«
»V redu.«
Na tem področju ne bi dajal nasvetov, dobro pa je biti pozoren na komunikacijo, nelagodje, celo stisko, ki jo lahko šolarji prinesejo domov.
Sicer pa zelo spodbujam, da ne tiščimo glave v pesek in se do določene mere izobrazimo o stvareh, ki so okoli nas. Zavedam se, da smo kot družba naveličani teh tem, pa je vseeno treba imeti določene pojme razčiščene.
Tudi najini pogovori so droben prispevek k razjasnjevanju pojmov, da se opozarja na pasti ter se spodbuja k sprejemanju, kjer je treba sprejemati in pomagati, ne pa človeka samo potrjevati v njegovi stiski, ki se izraža skozi identitetne krize. V slovenščini je dovolj gradiva o teh temah, samo v roke je treba vzeti Ognjišče, kakšen drug medij, poiskati v spletnem brskalniku organizacije, ki delajo dobro na tem področju. Na sploh bi rekel, da se katoliški mediji trudijo teh vprašanj lotevati umirjeno, zdravo, argumentirano in informativno, na način, da se da razumeti širšo sliko, in tudi, kako razumeti konkretne situacije. In če zaključim z mislijo za starše, naj se zavedajo, da otroci potrebujejo varno okolje, kjer se bodo čutili sprejete in bodo lahko sprejeli tudi sami sebe – v nasprotnem primeru, ko gre za beganje v sprejemanju in iskanju lastne identitete, je največja nevarnost, da se srečajo z aktivisti in teorijami, ki jim bodo zaradi lastnih problemov to stisko sprejemanja in iskanja svoje identitete samo še poglobili.

pogovarjal se je: M. Erjavec, Dileme bioetike, v: Ognjišče 9 (2023), 29-31.