Smo oskrbniki in ne lastniki svojega življenja

V dosedanjih pogovorih z dr. Gabrielom Kavčičem smo se dotaknili že različnih področij bioetike, ki zelo konkretno določajo in sooblikujejo naš čas. Gre za tematike vse od spočetja, uravnavanja rojstev, do celotne palete dogajanj v času življenja ter vprašanj v povezavi s smrtjo in umiranjem. Skozi pogovore ugotavljava, kako zaradi hitrega razvoja tehnologij, znanosti in tudi manipulacij z naravo in družbo prihaja do grobih posegov v vrednoto življenja v številnih oblikah in situacijah, vse pod razlago posameznikove absolutne svobode.
Današnja tema pogovora je v paleti bioetičnih vprašanj spet ena bolj delikatnih. Bolečih. Nerazumljivih. Pogovor se je tokrat ustavil ob vprašanju samomorilnosti.

- Kdaj in od kod se je pojavil pojem svetosti življenja kot nečesa, nad čimer sicer nimamo absolutne avtonomije, in je tako obveljalo načelo, da si življenja ne smemo vzeti sami? Greva po razlago precej v Staro zavezo, do Mojzesa in govora na gori? Do Jezusove zapovedi ljubezni do Boga, sebe in bližnjega?
Da človek ne sme posegati po svojem življenju, je bilo zmeraj splošno sprejeto dejstvo. Nekaj logičnega in jasnega. O tem se ni bistveno razpravljalo. Več težav v povezavi s poseganjem v človeško življenje je bilo skozi zgodovino na ravni vprašanja, kdaj smemo poseči po življenju drugega. Popolno prepoved smrtne kazni imamo recimo v Katekizmu katoliške Cerkve šele zadnji dve leti. To jasno kaže, da se je vprašanje jemanja človekovega življenja skozi zgodovino in tudi skozi današnji moderni čas spreminjalo. Za končanje lastnega življenja pa so bile ločnice vedno jasne oziroma bolje rečeno tako jasne, da se o tej temi niti ni toliko razpravljalo. Enostavno se je samomorilno dejanje obsojalo.
Zgodovinski pogled nas mora z religioznega vidika gotovo najprej peljati k Mojzesu. Biblično razumevanje odnosa do lastnega življenja je jasno in izhaja predvsem iz Mojzesove postave ter široko razumljene zapovedi ne ubijaj. Ob tem samo kratek dodatek: ta zapoved je odpirala tudi vprašanje, če koga drugega pa lahko ubijem … Vemo, kako je Stara zaveza predvidevala varovanje življenja v lastnem narodu, in kot je tudi zapisano pri Mojzesu: »Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj« (2 Mz 23,7). Na ostala življenja izven lastnega naroda se je gledalo drugače.
O samomorih zasledimo določene razlage pri cerkvenih očetih, recimo pri Tomažu Akvinskem. Glavna prelomnica v razumevanju in posledično obravnavanju samomorilnosti se zgodi pri Freudu in njegovi psihoanalizi. Z njegovimi spoznanji smo začeli razumeti, da so v človeku zelo različne silnice in da se posameznik lahko znajde v različnih bolezenskih stanjih ter psihičnih motnjah. To spoznanje je spremenilo pogled na samomor.
Na splošno lahko rečeva, da je bilo v zgodovini to področje do določene mere bolj v ozadju, saj se je smatralo, da so stvari jasne, in se je vedelo, da streči po lastnem življenju ne predstavlja nič pozitivnega ali dobrega. Sprememba se zgodi v modernem času, ko se je zaradi razvoja in določenega stila življenja samomorilnost zelo močno pojavila v zahodnih in razvitih državah.

- Gledano biblično je velikokrat zaslediti trditev, da je Bog gospodar našega življenja. Kako razumeti to trditev in kakšno razsežnost prinaša v razumevanje našega odnosa do življenja?
Bistveno je razumeti, da je po naši teologiji življenje vedno dar od Boga. Se pa hkrati zavedam problema današnjega časa, ko je zelo težko za razlago teh pojmov uporabljati teološke argumente izven teologije. Različnim ljudem so blizu različni načini razmišljanja, in če nekomu pojem Boga kot darovalca življenja ni blizu, če nekdo ni veren, potem tega ne razume ali na takšno trditev ne pristaja. To je gotovo komunikacijska težava današnjega časa.
Teološki argument pa zaradi tega ni nič manj jasen. V Katekizmu katoliške Cerkve piše: »Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On ostaja njegov najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim.«

- Današnjemu človeku lahko tak zapis deluje precej gospodovalen. Vendar je treba biti pozoren na izhodišče, ki pravi, da je življenje vedno dar.
Sodobnemu človeku je morda težko sprejeti, da je pravzaprav poklican v življenje kot dar, kjer bi bil podložen Bogu … To je nekako v nasprotju z njegovim dojemanjem svobode.
Vprašanje prepoznavanja Boga kot gospodarja našega življenja je podvrženo vprašanju, komu smo podvrženi mi – ali priznavamo avtonomijo Boga in smo mu podvrženi ali priznavamo samo lastno avtonomijo in smo mi merilo vsega? Če nekdo izhaja izključno iz avtonomije človeka, potem je možno karkoli.
Ta karkoli se izraža v vseh možnih ekstremih današnjega človeka, kajti ko se odrečemo gospodujoči vlogi Boga nad našim življenjem v smislu prvotne logike, da smo in da je vsakemu od nas to življenje podarjeno, potem imamo težave. To je problem zahodne družbe, v kateri so tudi ti osnovni postulati razvrednoteni. Rezultat takega ravnanja in razlage človeka pripelje do eksperimentiranja z lastnimi geni, spolom, biologijo – začenja spreminjati samega sebe. Naslednji korak, da želi samega sebe pod določenimi pogoji, ki jih postavi sam, tudi ukiniti.
Kar je krščanstvo videlo in vidi kot največji dar, to nekateri vidijo kot še en element samoodločanja in avtonomije. Ko začnemo na celotno življenje gledati s te plati, pa že trčimo ob aktualno razpravo samomora s pomočjo. Mi vedno izhajamo iz dejstva, da je življenje dar, ne glede na to, za kakšno življenje – zelo nevarno je govoriti o kvaliteti življenja – gre, nekdo drug pa izhaja iz lastne avtonomije.
In avtonomijo smo pripeljali čez vse meje in tako daleč, da nekateri sami sebe razumejo kot nekoga, ki ni želel biti rojen in poklican v življenje. Pritožujejo se, zakaj so sploh bili rojeni in zakaj so na svetu, ker tega ne želijo in ker si razlagajo, da je njihova pravica ne biti rojen in poklican v življenje. In da nočejo biti del človeštva. To je pač popoln nesmisel.

- Eno so verski argumenti in razlogi, zakaj si ne streči po življenju. Kateri pa so splošni, občečloveški argumenti, da je pojem samomora sprejet kot negativno dejanje?
Naštel bi vsaj tri argumente, s katerimi lahko samomorilnost razlagamo kot negativno in nezaželeno dejanje.
Prvo je tipično krščansko izhodišče, ki sva ga ravno opisala in razložila vlogo Boga kot gospodarja nad našim življenjem.
Druga argumenta sta obča, torej splošna in sprejemljiva tudi za ateiste. Najprej argument, da je samomor v svojem bistvu skrajno neracionalno dejanje. Nasprotuje splošnemu človeškemu nagonu po samoohranitvi. Človek, ki zavestno izbere smrt, izbere nekaj, kar ne ponuja ničesar, kar bi človeka izgrajevalo. V ozadju vsakega dejanja, ki ga človek stori, je želja, da bi rad dosegel nekaj dobrega. Še tisti, ki nekaj ukrade, ukrade zato, ker misli, da bo od tega nekaj imel. Se pravi, da se še greh stori zato, ker bi človek rad imel nekaj od tega. Kaj šele, če delamo nekaj dobrega, kar nas osebnostno izgrajuje. Pri samomoru tega ni. Pri samomoru ni ničesar nagrajujočega. Je dejanje, s katerim človek prekine vsako možnost, da bi na tem svetu še doživel kaj lepega. In tudi zato smo na tem svetu, tega se še ateisti zavedajo. Hudo pesimističen pogled na življenje je, da smo tukaj zato, da trpimo. Tega si seveda nihče ne želi.
Tretji argument, ki se ga vsi zelo dobro zavedamo, je, da je samomor dejanje, ki ne sodi v naše družbeno življenje, saj prinaša zelo težke posledice za družino, za družbeno življenje, prijatelje. Človek je vedno včlenjen v določene skupnosti – družina, sorodstvo, prijateljski krog, sošolci, sodelavci ... Ob dejanju samomora vse te skupnosti začutijo njegovo umanjkanje, izginotje, kar ima zelo močan vpliv na to skupnost. Takšno dejanje dobesedno razruši vezi, povezave, ki jih je nemogoče zapolniti, sploh pa ne na hitro. Lahko pa do samomorilnosti pride ravno zaradi pomanjkanja vključenosti, povezanosti. Človek se lahko čuti tako oddaljenega, osamljenega, izgubljenega, izključenega, da je ravno to razlog za samomorilsko dejanje.
Še dodaten vidik razumevanja povezanosti med samomorom in vezmi je, da samomor v določenem delu statistike ponuja zanimiv uvid, saj lahko opazimo, da se skozi daljše časovno obdobje generacij lahko ponavlja v isti družini. To sproža tudi vprašanja, če ne gre pri tem tudi za dedne povezave. Verjetno ne, lahko pa razumemo, kako takšno dejanje razruši vezi in kako globoko lahko zaznamuje celo nadaljnje generacije.

- K različnim oblikam samomora bova še prišla, za zdaj samo vprašanje o samomorilnem dejanju, ki ga pa posameznik lahko vidi kot lastno žrtev za druge; samomorilec se prepriča, da bi s svojim samomorilnim dejanjem druge dejansko odrešil, in se za to dejanje odloči po lastnem mnenju zaradi nekih višjih ciljev. Kako to razložiti?
Splošno pravilo v etiki pravi, da je treba razlikovati med dejanji, ki zasledujejo smrt zaradi smrti same, in zasledovanje smrti zaradi višjih ciljev, vendar je to seveda nevarna izjava. Izključno lastno smrt lahko predvidimo kot darovanje za višji cilj, nikoli pa smrti drugega. Zato je to treba preučevati od primera do primera – in da, možno je tudi v pozitivni luči govoriti o takšnih primerih. V splošnem bi moralo veljati, da sploh ne gre za zasledovanje smrti.
Naj navedem dva primera.
Drinske mučenke so izjemno zanimiv primer, saj so se pognale iz nadstropja v smrt, zato da bi ohranile svojo čistost. Vedele so, da so jih srbski vojaki hoteli posiliti. Te gospe si svoje smrti gotovo niso želele, vendar so jo raje izbrale, kot da bi prekršile svojo zaobljubo. Drugi tak primer je Maksimilijan Kolbe. On daruje svoje življenje za življenje nekoga drugega. Maksimilijan si ni želel smrti, vendar je bil v primernem trenutku pripravljen darovati življenje za življenje drugega, in to v vednosti, da bo v dar prejel večno življenje. Enak primer imamo tudi pri drinskih mučenkah, zato pri takšnih primerih ne govorimo o klasičnem samomoru, čeprav so se tako blažene redovnice kot sveti Maksimilijan na nek način pognali v smrt. Na prvi pogled je lahko videti kot samomor, vendar ne gre za to. Nekdo je izbral smrt, vendar smrt ni bila njegov cilj, ampak samo sredstvo za dosego cilja, ki pa ni bila smrt, temveč pridobitev večnega življenja skozi darovanje za drugega.
Naše človeško življenje ni zadnji cilj. Življenje je lahko tudi sredstvo in je lahko pod določenimi pogoji ne samomor, ampak herojstvo. To pa poznamo skozi celotno zgodovino.
Zato ne moremo v isto kategorijo dajati samomorilcev, ki so v imenu religije opremljeni z bombami, in jih obravnavati kot heroje, kajti njihov namen ni večno življenje nekoga drugega, ampak je njihov namen prizadejati čim več škode in smrti. S tem takšna dejanja padejo na lestvici etičnih dejanj na najnižjo točko, kamor spadajo najostudnejša dejanja.

- Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Ravno dobri nameni lahko nekoga vodijo k samomoru, in sicer po miselnem toku, kako bi nekdo rad drugemu prihranil bolečino, razočaranje … Se lahko v odločitvi za samomor človek dejansko prepriča, da bo s tem storil dobro delo?
Primeri, ki jih opisujete, bi še najbolj spadali med psihoze. Če bi tak človek prej vprašal za mnenje druge, bi po vsej verjetnosti zagnali vse alarme in se posvetili reševanju situacije in posameznika. Gre seveda za določene fiksacije, ki pa lahko človeka pripeljejo do samomora.
Fenomen samomorilnosti je resnično zelo zapleten in iz očitnih razlogov v mnogočem neraziskan. Vemo pa, da vsak samomor predstavlja svojevrstno atomsko bombo za skupnost. Vzemimo za primer samomor na kakšni šoli – celotna šolska skupnost si lahko nekaj let ne opomore od takšnega dejanja, zamenjati se morajo celotne generacije, da to izzveni.

 pogovarjal se je: M. Erjavec, Dileme bioetike, v: Ognjišče 4 (2024), 29-31.