SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Skupaj po poteh vseh svetih
Spomnim se, kako rada sem z babico za vse svete hodila po grobovih. Poznala je vse ljudi na pokopališču, vsaj tako se mi je zdelo, in vsi so poznali njo in poznali so še mojo mamo in teto in strica. Vsi so poznali vse, se mi je zdelo. Vsi so se bili veseli, ko so se srečali. Objemali so se, se rokovali, se smejali. Na marsikaterem pokopališču so nas otroke razvajali s pečenim kostanjem in sladkorno peno. »Cel praznik,« je vzklikalo otroško srce.
OBISK GROBOV POVEŽE VSE GENERACIJE
Za otroka je obisk grobov za vse svete veliko več kot samo obred in verska dolžnost. Zanj je obisk grobov predvsem družabni dogodek. Navadno se na pokopališču sreča velik del razširjene družine, ki se pred ali po obredih druži tudi pri enem od sorodnikov doma. Po dolgem času se otroci lahko na istem mestu družijo s sorodniki, ki jih vidijo bolj redko. Pogosto se obišče tudi grobove staršev dedkov in babic, torej otrokovih pradedkov in prababic, ki jih ni poznal ali pa se jih že bolj slabo spominja. Zelo pogosto so grobovi pradedkov in prababic v krajih, kjer sta kot otroka živela dedek in babica. Slike njunih pripovedovanj o dogodivščinah, ki sta jih kot otroka doživljala v teh krajih, sedaj živo stopijo pred otroke. Tam je sadovnjak, o katerem sta govorila, pa panj, iz katerega so izletavale čebele, ki se jih je dedek kot majhen fantek tako zelo bal, ter potok, iz katerega je babica kot majhna punčka reševala svojo mlajšo sestrico. Peljite jih na te kraje, dragi dedki in babice. Prav do tiste lipe, o kateri ste jim že govorili, do vaške šole, ki ste jo obiskovali, do griča, po katerem ste se z brati in sestrami tako radi spuščali s smučmi. Pripovedujte jim zgodbe svojega otroštva. Vse, česar se spomnite. Tudi težke stvari. O tem, kako ste si rešili življenje pred streli vojakov, tako da ste skočili v odprt grob med pogrebom.
- Pet načel za popotnico:
- K obisku grobov naj bodo povabljene vse generacije.
- Obisk grobov naj bo dogodek, kjer je prostor za veselje in žalost.
- Težka bremena iz preteklosti izgubijo težo, če lahko o njih spregovorimo.
- Praznik vseh svetih je priložnost za povezanost ob pripravi ali nakupu cvetličnih in drugih spominskih aranžmajev ter prižiganju sveč.
- Dedki in babice ste nosilci upanja. Povejte mlajšim, da je življenje lepo in se na koncu vse dobro izide, hudim preizkušnjam navkljub.
DOŽIVETO PRIPOVEDOVANJE OTROKOM ODSTIRA SVET
Otroci si želijo poslušati vaše zgodbe. Zanima jih, kako ste živeli, ko ste bili stari toliko, kot so zdaj oni, kako je bilo živeti v času brez mobitelov, brez YouTuba in filmov na zahtevo. Zanima jih, boste videli. Velike oči vas bodo gledale široko odprte in ušesa vas bodo pozorno poslušala. Če imate doma fotografije iz tistih časov, jih prinesite s seboj. Postanite skupaj z otroki pravi mali raziskovalci zgodovine. Pojdite si ogledat, kje ste hodili v šolo, kam sta z ženo hodila na prve zmenke, kje sta se učila plesati. Se spomnita, draga dedi in babi, koliko lepega sta doživela v otroštvu? »Toda bilo je tudi veliko težkega. Težki časi so bili to,« slišim misli marsikoga. Res je. Veliko je bilo težkega. Tudi o tem lahko poveste otrokom. A naj to ne postane jedro praznika vseh svetih. Morda so bili med vašimi sorodniki ljudje, ki so vam povzročili veliko hudega. Zdaj je trenutek, da za svoje vnuke postanete zgled vere v odpuščanje. To ne pomeni, da do prednikov ne čutite več jeze in sovraštva. Prosite Boga Očeta, naj vam pomaga, da bodo težka čustva in spomini postajali znosnejši. Na to, kdaj spomini ne bodo več boleli in skeleli, nimate vpliva. Ostaja vam vera v moč molitve. Imate pa tudi moč, da svojim otrokom in vnukom date zgled, da kljub težkim izkušnjam življenja ohranjate vero v dobrega Boga Očeta in vero v dobro, ki je v ljudeh. Vi lahko poveste otrokom in vnukom, da je bilo težko, a ste zmogli iti naprej, v življenju najti dobre ljudi in delati dobro.
DEDKI IN BABICE STE VARUHI UPANJA
Praznik vseh svetih prinese tudi izjemno boleče zgodbe. Ste povzročili nesrečo, v kateri je kdo umrl? Pojdite tudi na njegov grob. Peljite s seboj svoje otroke in vnuke. Naj vedo vso resnico. Povejte jim, kako težka je bila vaša pot pod križem, kolikokrat ste padli pod njim v teži krivde, ki ste jo doživljali v sebi, da ste si morda želeli umreti, da niste vedeli, kako boste preživeli – in kako vam je dotik Božje ljubezni in milosti, Jezusova bližina, pomagal vstati izpod križa in iti naprej v življenje.
Če so vam umrli otroci, povejte vnukom tudi o tej bolečini. Še posebej, če so to očetje ali mame vaših vnukov. Jokajte skupaj. Pogrešajte jih skupaj. Vzemite v roke albume s fotografijami in se jih skupaj spominjajte. Pojdite na kraje, kjer ste se radi družili. Prinesite njihove igrače, obleke, knjige, ki so jih radi brali. Poslušajte pesmi, ki ste jih skupaj peli.
RESNICA NAS BO OSVOBODILA
Včasih družine, kjer so se zgodile hude izgube, cvrejo piščanca, delajo tatarske omake ... v tišini. Nihče nič ne reče. Da ne bomo s temi temami obremenili vnukov, manjših otrok. Tišina, v kateri vsak nosi svojo neizjokano in neizrečeno bolečino, je za vnuke veliko hujša kot izpovedana resnica. Sedeti za mizo s kepo v želodcu, ko nihče ne more jesti, je veliko huje kot sedeti za mizo, na kateri so fotografije tistih dragih rajnih, ki jih vsi tako zelo pogrešamo. Govoriti o lepih spominih, o pogrešanju, tudi jokati skupaj je odrešilno. »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi,« pravi Jezus v Matejevem evangeliju.
Če je z nami on, so z nami tudi naši dragi rajni. V naših besedah. Spominih. Morda tudi kako drugače.Praznik vseh svetih ni le priložnost, da obiščemo grobove, na njih tudi prižigamo sveče in polagamo čudovite cvetlične aranžmaje. Tudi to je pomembno. Zelo pomembno. Ko babice in vnuki skupaj pripravljate cvetlične aranžmaje, je to že mali praznik. Če pri tem pomagajo tudi dedki, je praznik še večji. Praznik sodelovanja in povezovanja. Prižiganje sveč je pomembno, pa četudi se komu zdi ekološko sporno. Ogenj sveče prinaša svetlobo v temo bolečine, rane in pogrešanja. Ogenj sveče prinaša toploto v zamrznjene odnose, ki so umrli skupaj z našimi rajnimi. Ogenj sveče prinaša upanje, da se lahko spet povežemo in zaživimo povezani z našimi rajnimi, ki so onkraj, v svetosti, ki nam je nedoumljiva in nepredstavljiva.
Praznik vseh svetih ni dan smrti in bolečine, ampak je praznik vseh naših rajnih, ki so živi onkraj v svetosti. Zato je praznik odnosov – med nami, ki smo tukaj, in njimi, ki so onkraj. Iz odnosov, ki smo jih imeli s tistimi, ki so pred nami odšli v svetost, lahko črpamo moč, pogum, ljubezen za odnose med nami, ki smo tukaj.C. Breznikar Ruparčič; M. Ruparčič, Ta mladi - ta stari, v: Ognjišče 11 (2023) 23-25.
