Prihaja advent in sv. Miklavž

Drage babice in dedki, prihaja vaš čas. Se sprašujete, zakaj vaš? Ker ste prav vi najboljši pomočniki sv. Nikolaja na zemlji in ker ste prav vi tisti, ki s svojimi izkušnjami, ki ste jih pridobili, ko ste hodili po različnih življenjskih poteh, ko ste se zmogli in znali vedno znova pobrati, v adventni čas svojim otrokom in vnukom prinašate zgled upanja in vere.

V času adventa bomo prižigali svečke na venčkih, in ko boste z otroki in vnuki skupaj molili, jim povejte zgodbe svojega življenja, ki jim bodo prinesle zgled vaše vere. Eno je moliti po obrazcih, nekaj čisto drugega pa je molitev, ki nas poveže v odnosih. To je molitev, ko si pogledamo v oči, ko začutimo bližino drug drugega, včasih nemir, včasih bolečino, včasih samo raztresenost, ko si vzamemo čas, da se lahko drug drugemu usedemo v srce. To je čas in prostor, ko lahko vi, starejši in modrejši od nas, z nami delite svojo izkušnjo žive vere in nam poveste, kaj pomeni živeti iz vere, vedno znova vstati in ne obupati, ter ko lahko pričujete z zgledom svojega življenja. To ne pomeni, da dajete navodila ali da grdo govorite o prejšnjih časih ali ljudeh, tudi ne pomeni, da obujate spomine na vse mogoče družinske spore in travmatična doživetja.

PRIČEVATI Z ZGLEDOM
Pričevati z zgledom vašega življenja pomeni, da poveste, da ste se pobrali, da ste molili, tudi ko je bilo težko, kje ste našli moč in vero, kako ste se pobrali, kako ste šli naprej. Kot bi nam danes ob adventnem vencu Marija pripovedovala svojo zgodbo: »Prišla sva do strme poti, težko mi je bilo, bolele so me noge, zdelo se mi je, da ne bom več mogla naprej, pa sem pobožala Jezusa v trebuščku in sem si rekla: seveda grem naprej, dragi moj otrok, ne bom te rodila sredi te puščave. Vstala sem in šla naprej. Res mi je bilo težko, ko ne pri prvih in ne pri desetih vratih ni bilo postelje za naju, a sem verjela, da če nas je Bog Oče pripeljal do sem, bo našel tudi prostor, kjer se boš ti, moj dragi otrok, lahko rodil.« Ali kot bi nam danes govoril zgodbo Jožef: »Sram me je bilo in krivega sem se počutil, da svoji ženi in otroku ne morem zagotoviti takšnega prostora, kot ga po mojih standardih potrebuje žena za dostojno rojstvo otroka. Ampak zato nisem preklinjal Boga. Nisem zavil v prvo gostilno in se napil. Tudi nisem kričal ali koga udaril, temveč sem v vsej bolečini ponižanja zaupal, da Bog Oče ve, kam nas pelje. Molil sem in molil ter v molitvi premagoval svojo nemoč. Zaslišal sem glas: Na tista vrata tam potrkaj. In tam si se rodil ti, dragi Sin. V hlevu – kamor jaz nikoli ne bi peljal noseče žene. Nikoli ne bi pomislil, da nas bo grela bližina živali in pastirskega ognja. Nikoli. To v moji moški logiki ni obstajalo. Toda Božja logika je drugačna od moje. In sem zaupal in šel naprej. Danes sem hvaležen.« To so zgodbe, ki veri dajejo konkretno življenje. Vi, dragi dedki in babice, jih imate mnogo.

Pet načel za popotnico:

• Dedki in babice, naučite nas molitve, ki nas povezuje.
• Dedki in babice, povejte nam, da je strma pot del življenja in da jo bomo zmogli.
• Dedki in babice, delite z nami toplino in čarobnost hrepenenja.
• Jaslice nam kažejo bistvo. Če družina ostane povezana, zunanje okoliščine niso zadnji odgovor.
• Povejte otrokom, da Miklavž prinese vsem in ne ločuje otrok na pridne in poredne.

SV. MIKLAVŽ IMA RAD PRIDNE IN POREDNE
Dragi dedki in babice, prihaja čas, ko bo vaše vnuke in vnukinje obiskal prijazen, sočuten, moder svetnik, ki je v življenju znal prisluhniti potrebam ljudi in jim priskočiti na pomoč: sv. Nikolaj. V času življenja je bil na razpolago ljudem in obiskuje nas še danes. Ker pa je danes veliko otrok, ki so potrebni toplega objema, nežnega pogleda, sočutne besede …, ima sv. Nikolaj na Zemlji svoje številne pomočnike. In kdo je primernejši za pomoč temu svetniku kot prav vi, dragi dedki in babice? Vi ste prav tako kot on za otroke zakladnica modrosti in znanja, nudite jim topel in nežen objem in vaše sočutne besede božajo njihova srca. Svet, v katerem odraščajo vaši vnuki in vnukinje, je Bogu hvala res čas brez vojne na naših tleh in brez lakote, v marsikaterem pogledu tudi čas izjemnega napredka in obilja. Pa vendar je to čas, ko so vaši otroci, starši vaših vnukov in vnukinj, pod izjemnimi pritiski, ki jih doživljajo v službah, kjer se od njih zahteva mnogo in še več, kjer si marsikatera mamica in očka težko vzameta bolniški dopust zase in za svoje otroke, kjer je tempo dogajanja hiter in so finančni pritiski na družine izjemno veliki. Zato vas, dedki in babice, sv. Nikolaj kliče na pomoč, da mu pomagate vsaj za hip ustaviti čas in pričarate čaroben, pravljični, s svetniško dobroto in Božjo lepoto ožarjen čas praznovanja miklavževanja ter naprej adventa in Božiča. Prav vi ste tisti, ki boste lahko v vaše domove prinesli vzdušje praznovanja, ko bo vse dišalo po cimetu in klinčkih, ko boste lahko skupaj z vnuki spet pekli najboljše medenjake na svetu. Saj veste, da bodo medenjaki, ki jih pečete in krasite skupaj z vnuki in vnukinjami, pustili sladko sled spomina otrokom še dolgo v njihovo odraslost in starost, ko bodo vaše recepte prenašali naprej na nove rodove. To so vonjave in okusi, ki jih bodo vaši otroci in vnuki nosili s sabo v svojih ustih, nosnicah in srcih, kamorkoli na svetu bodo šli. Ta čas, ko boste z njimi vsaj na videz za hip ustavili divji tempo, bo zanje za vse življenje ostal zapisan kot sveti čas. To je čas, ki sta si ga dedek in babica vzela samo zanje, da sta skupaj z njimi ustvarila vonjave doma in ljubezni. Kar jim boste dali v teh trenutkih, ne bodo samo sladki okusi vseh dobrot, ki jih boste skupaj pekli. Dali jim boste veliko več: zavedanje, da so dragoceni, edinstveni, brezpogojno ljubljeni (zato je tako zelo pomembno, da veste in da vsi vemo: sv. Nikolaj nosi darila tako pridnim kot porednim, in nikar ne uničimo teh trenutkov z vzgojnimi momenti, v katerih bi otrokom grozili, da jim Miklavž nič ne bo prinesel, če ne bodo naredili tega ali onega). S tem ko si boste vzeli čas, da boste skupaj z otroki pekli in krasili vaše domove, skupaj peli in se pripravljali na praznovanje božiča, jim boste privzgojili in za vedno vtisnili v srce, kaj zares pomeni praznovanje božiča: da se je Jezus rodil med nas, v naše odnose, zato da nam prinese dar brezpogojne Ljubezni. Vse to pomeni imeti družino in vse to pomeni imeti dom.

BOLEČINO OZDRAVITA UPANJE IN TOPLINA
Kaj pa tam, kjer so se družine razbile, kjer je bolezen, kjer je kdo umrl? Povsod tam, dragi dedki in babice, je vaša sočutna, neobsojajoča, odpuščajoča in ljubeča prisotnost obliž na rane in povsod tam niste le pomočniki sv. Nikolaja, ampak prinašate Jezusovo ljubezen.
Dotaknite se vseh ranjenih src s svojo ljubeznijo. Naj otroci, starši, vsi ranjeni in razboleni jokajo ob vas in vi z njimi, in potem ko se objeti potolažite, praznujte. Pripravite vzdušje praznovanja iz hvaležnosti, da ste vi lahko skupaj, da lahko pečete, kuhate, tudi kaj zapojete in okrasite vaše domove.

Tudi v teh ranjenih domovih naj zasije luč upanja. Prižgite ognje, lahko zunaj na vrtovih, notri v kaminih ali preprosto samo na svečah. Pomembno je, da gorijo pravi plameni, ki v temo prinašajo svetlobo in z njo luč upanja. Tam, kjer je temno in boli, še toliko bolj.

C. Breznikar Ruparčič; M. Ruparčič, Ta mladi - ta stari, v: Ognjišče 12 (2023) 23-25.