pogovarjamo se s p. Vinkom Škafarjem

Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru se veliko govori in piše o skupnem ali krstnem duhovništvu, zato se mi zdi prav, da v rubriki Človek in iskanje presežnega spregovorimo tudi o tem. Vse krščene prav to krstno duhovništvo vabi in usposablja za poglobljeno komunikacijo s presežnim in posledično za izvrševanje skupnega duhovništva, ki je pot k svetosti.

- Ko se prvič srečamo s pojmom krstno duhovništvo, je lahko kar nerazumljiv, sploh ker pozabljamo na trojno službo, ki smo jo prejeli ob sv. krstu. Kako bi vi opisali krstno duhovništvo?

Človek je ustvarjen zato, da bi v jedru svojega bitja, s svojim duhom, komuniciral s svojim Stvarnikom. Človek ni samo ročni delavec (homo faber), tudi ne samo politično (homo politicus) ali turistično bitje (homo turisticus), ni samo ekonomsko bitje (homo economicus) ali bitje, ki uporablja pametni telefon; človek je predvsem tisto bitje, ki je sposobno imeti dobrohoten odnos s sočlovekom in ljubeč ter hvaležen odnos z Bogom, ki je ljubezen.
Človek najbolj izraža svojo bogopodobnost, ko z Bogom komunicira in ga časti. Še konkretneje: človek je najbolj človek, ko časti Boga, ko je častilec (homo adorans), ali bolj preprosto rečeno, človek je najbolj človek, ko je duhovnik in ko izvršuje svoje duhovniško poslanstvo. To velja za vsakega človeka, pa če se ta tega zaveda ali ne, saj ga prav molitev najbolj povezuje z Bogom – na poseben način kristjane, ki so bili posvečeni s Svetim Duhom, ki jih spodbuja in jim pomaga, da častijo Gospoda. Ekumenski dialog med krščanskimi Cerkvami nas spodbuja, da hrepenimo po skupni molitvi in posledično po skupni evharistiji. Na ekumenski ravni sta nove odnose nakazala papež sv. Pavel VI. in svetniški carigrajski patriarh Atenagora, ko sta se leta 1964, že med drugim vatikanskim koncilom, srečala ter skupaj molila v Sveti deželi. Tudi predstavniki drugih verstev lahko častijo Boga, kar je bilo nakazano v srečanju predstavnikov velikih svetovnih verstev v Assisiju leta 1986, kjer sicer ni bilo istočasne skupne molitve kristjanov z nekristjani, bila pa je molitev na istem kraju in z isto željo ter prošnjo za mir na svetu. Tam so predstavniki različnih verstev izrekli številne molitve in nagovore, ki so jim drugi spoštljivo prisluhnili.
Kristus s svojim skrivnostnim telesom, Cerkvijo, ki je skupnost duhovniškega ljudstva, pa gradi znotraj politične in ekonomske, znanstvene in filozofske zgodovine odrešenjsko zgodovino novega človeštva, ki se dokončno udejanja na novi zemlji in v novih nebesih, ki je edina prihodnost vsega človeštva, saj smo si vsi ljudje bratje in sestre ter Božji ljubljenci.

BOG NE POTREBUJE ČLOVEŠKE LJUBEZNI
Bog je pripravljal človeka z desetimi zapovedmi na prijateljstvo s seboj in na slogo z bližnjim. Vse to namreč koristi človeku, a Bog od človeka ne potrebuje ničesar. To vse je človeka bogatilo, ker je prejel, kar mu je manjkalo, in sicer prijateljstvo Božje, Bogu pa ni prineslo ničesar, ker Bog ne potrebuje človeške ljubezni (sv. Irenej, + 200).

SPOMNI SE, DA SI BIL USTVARJEN PO BOŽJI PODOBI
Zbudi se, človek, in spoznaj dostojanstvo svoje narave. Spomni se, da si bil ustvarjen po Božji podobi. Adam je to podobnost sicer zmaličil, toda Kristus jo je obnovil. Vidne stvari rabi po pameti, kakor uporabljaš zemljo, morje, nebo, zrak, potoke in reke. Kar najdeš v njih lepega in občudovanja vrednega, naj ti pomaga hvaliti in slaviti Stvarnika. (sv. Leon Veliki, + 461)

- Iz česa izhaja skupno duhovništvo vseh kristjanov in kje je ukoreninjeno?
Vir krščanskega duhovništva, krst­nega in službenega, je Jezus Kris­tus, edini veliki duhovnik No­ve zaveze, kot ga imenuje Pismo Hebrejcem. Za skupno duhovništvo pa je temeljno besedilo krstna kateheza apostola Petra, prvega izmed apostolov, ki je zapisana v Svetem pismu (1 Pt 2,9-10). O skupnem duhovništvu govori tudi zadnja knjiga Svetega pisma, Razodetje (Raz 5,9-10), kjer sta nakazana novo nebo in nova zemlja, kjer bosta združena ljubezen in češčenje Boga.
Cerkev je skozi vso zgodovino cenila skupno in tudi službeno duhovništvo, čeprav je po tridentinskem cerkvenem zboru, ki je bil v 16. stoletju, premalo ali skoraj nič govorila o skupnem ali krstnem duhovništvu. To je bila verjetno zavestna ali podzavestna posledica zanikanja službenega duhovništva v protestantskih Cerkvah in cerkvenih skupnostih. Tako je katoliška Cerkev po tridentinskem koncilu predvsem poglabljala nauk o Kristusu kot edinem velikem duhovniku in o službenem duhovništvu, zanemarjala pa je teologijo o skupnem duhovništvu. Katoliški teologi so začeli o skupnem duhovništvu ponovno pisati šele v dvajsetem stoletju, predvsem pa neposredno pred in med koncilom, ko je spet dobilo velik poudarek.

- Ali bi lahko na kratko predstavili nauk Cerkve o Jezusu Kristusu kot edinem velikem duhovniku Nove zaveze, saj v njem korenini vsako krščansko duhovništvo? Kje korenini Jezusovo duhovništvo?
Na številnih mestih v evangelijih se sicer posredno govori o Jezusu Kristusu kot duhovniku, izraz duhovnik (gr. hiereus) pa se zanj nikjer izrecno ne omenja in se mu ne pripisuje, saj je bila služba duhovnikov v Stari zavezi prihranjena za Levijev rod, Jezus pa je bil Judovega rodu. Kristus sam sebe imenuje »Božji Sin«, čeprav za označitev svojega poslanstva pogosto uporablja izraze, ki vključujejo duhovniško resničnost. To je še posebej jasno, ko govori o svoji smrti, ki jo napoveduje s podobami Stare zaveze.
Pismo Hebrejcem je edini novozavezni spis, ki Kristusu prideva naslov duhovnika in edinega vélikega duhovnika. Toda Kristusova smrt in njegovo poveličanje je prava duhovniška daritev, ki je nadomestila vse starozavezne daritve. S svojo svobodno smrtjo je Kristus postal nebeški duhovnik, ki je sklenil novo in večno zavezo. Z darovanjem samega sebe je postal »duhovnik, oltar in Jagnje obenem«, kot slišimo v enem izmed velikonočnih hvalospevov.
Bistvo, zadnji vzrok, v katerem korenini Kristusovo duhovništvo, je posvečenje s Svetim Duhom, saj prav ono napravlja Jezusa iz Nazareta za Kristusa in posledično za duhovnika. Zelo se mi zdi posrečeno, kar na kratko trdi koncilski Odlok o službi in življenju duhovnikov za Kristusa, ko pravi, da ga je Oče »posvetil in poslal na svet« (D 12). To se mi zdi odlična, kratka in bistvena opredelitev Jezusovega duhovništva, ki se udejanja na oznanjevalni, češčenjski in vodstveni (služabniški) ravni. Pri Kristusu doživimo vrhunec izpolnjevanja Očetove volje. On ni prišel, da bi izpolnil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki ga je poslal. Njegov prihod je pod znamenjem tistega češčenja, o katerem so govorili preroki, in je bil izražen že v prvih besedah Stare zaveze (2 Mz 19,4-6: »Sami ste videli ... kako sem vas ... privedel k sebi. Če boste sedaj radi poslušali moj glas in radi izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh narodov ... in boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod«). To navajam dobesedno, ker nas na to spominja apostol Peter, ko nagovarja novokrščence v svoji homiliji ter jih imenuje »kraljestvo duhovnikov in svet narod«.
Pismo Hebrejcem poudarja, kar so že prej učili preroki (prim. Jer 7,22; Am 5,21-25), da Bog ne želi žgalnih daritev, temveč pokorščino. Kristus je Očeta počastil prav s popolno pokorščino, saj je prišel, da bi izpolnil Božjo voljo (prim. Heb 10,5-7). Jezus Kristus je daroval samega sebe v pokorščini »vse do smrti, smrti na križu« (Flp 2,8).
S to svojo brezpogojno pokorščino je Jezus udejanjil svoje duhovništvo in odrešil vse človeštvo. Z njo je utemeljil novo človeštvo, Cerkev, Božje ljudstvo, ki je deležno njegovega duhovniškega dostojanstva.

MOLITEV KOT DARITEV
Molitev je duhovna daritev, ki je odpravila prejšnje žrtve. Čemu mi je obilica vaših klavnih daritev? govori Gospod. Naveličal sem se žgalnih daritev ovnov in tolšče pitane živine; krvi bikov, jagnjet in kozlov ne maram. Kdo terja to iz vaših rok? … Mi smo pravi molivci in pravi duhovniki, če molimo v duhu in na ta način darujemo daritev, Bogu ustrezajočo in prijetno, kakršno namreč zahteva, kakršno si je sam pripravil. … Tudi angeli molijo, moli sleherna stvar. Moli živád in zverjad, seveda po svoje: ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu, odpira usta in jih na svoj način giblje s svojim dihom. Pa tudi ptice zlete proti nebu, ko vstanejo iz gnezda, namesto rok razprostro peruti v obliki križa in nekaj žvrgolijo, kar se zdi kot molitev. (Tertulijan, + 220)

- Bi lahko bolje razložili krstno ali skupno duhovništvo? V čem pravzaprav obstaja? Ali tudi iz skupnega duhovništva izhaja poslanstvo kot pri Kristusu in pri službenem duhovništvu?
Prav tako kot pri Kristusu in službenem duhovništvu tudi pri krstnem ali skupnem duhovništvu poslanstvo izhaja iz krstno-birmanskega posvečenja s Svetim Duhom. Ohranjeno je čudovito izročilo iz 13. stoletja o velikem francoskem kralju sv. Ludviku IX., ki je vodil Francijo 44 let in je dejal, da je bil njegov največji dan v življenju njegov krstni dan.
Opažam, da včasih tudi nekatera cerkvena besedila govorijo o izbranosti in poslanstvu kristjanov, ne da bi omenjali posvečenje s Svetim Duhom, in zdi se mi škoda, da to opuščajo. Bog, ki človeka izbere, ga nato posveti in šele v moči posvečenja s Svetim Duhom pošilja, da bi v moči krstno-birmanskega duhovništva izpolnil svoje krščansko poslanstvo.
Morda se spomnite, da krstitelj po oblivanju s krstno vodo uporabi še sveto olje, ki se imenuje krizma ali sveto mazilo. Z njim mazili krščenca, s čimer nakaže, da je krščenec maziljen s Svetim Duhom. Takoj zatem krstitelj razloži učinek maziljenja s Svetim Duhom, ki obstaja v deleženju na Kristusovi duhovniški, preroški in kraljevski službi. Bog od nas ljudi, tudi od kristjanov, ne zahteva ničesar, česar prej ni omogočil, zato najprej izbere, nato mazili in potem pošlje. Po krstu smo v vcepljeni vanj, samo on je trta na vseh treh ravneh skupnega duhovništva, mi smo le mladike. Podobno, kot je Kristusu maziljenje s Svetim Duhom ob spočetju in pri krstu v reki Jordan omogočilo njegovo poslanstvo, tudi kristjanu krstno-birmansko maziljenje s Svetim Duhom pomaga, da lahko udejanja svoje poslanstvo v vse tri smeri ali v vse tri razsežnosti: češčenjsko z usklajevanjem svoje volje z Božjo, z oznanjevanjem veselega oznanila in s služenjem bližnjim (diakonijo – ali še preprosteje rečeno, da je lahko človek za druge). Kristjan, ki to razume in živi, je srečen in optimističen kristjan, saj posledično čuti tudi sadove maziljenja s Svetim Duhom, ki so ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, dobrohotnost, krotkost, zvestoba, skromnost, vzdržnost in čistost.

- V Stari zavezi je bil duhovniški samo Levijev rod, ostali rodovi pa ne. Kako je s tem v Novi zavezi?
Kakor veste, Jezus ni bil iz Levijevega rodu, ampak iz Judovega. Že s tem je nakazano, da v Novi zavezi ne bo posebnih in izbranih duhovniških rodov, ampak bo novozavezno duhovništvo podarjeno vsem »rodovom«, vsem krščenim. Glede krstnega ali skupnega duhovništva lahko rečemo, da je po nauku apostola Petra dano vsem, ki se dajo krstiti, torej vsemu novozaveznemu ljudstvu, in ne samo izbrancem, samo enemu »rodu«, ki bi bil duhovniški rod, kot je bil Levijev v Stari zavezi. Prav tako Gospod iz različnih plasti kliče v službeno duhovništvo in posvečuje predstavnike iz vsega novozaveznega Božjega ljudstva ne glede na barvo kože, pripadnost določenemu narodu, družbenemu, kulturnemu ali ekonomskemu položaju. Pred kakim mesecem so se mediji razpisali o tem, da je papež Frančišek med nove kardinale imenoval enega iz najnižje kaste v Indiji, saj smo pred Bogom vsi ljudje bratje in sestre, kar mora toliko bolj veljati za kristjane.

- Ali bi lahko opisali vse tri vidike poslanstva v moči krstnega duhovništva: bogoslužni, oznanjevalni in vodstveni oz. služabniški vidik?
Ob tem vprašanju bi rad omenil, da sva danes spregovorila o skupnem ali krstnem duhovništvu bolj načelno. Zato predlagam, da bi v prihodnjem pogovoru nadaljevala bolj konkretno, kaj pomeni biti posvečen, poslan in izvrševati skupno duhovništvo. Zdi se mi, da je izvrševanje treh služb skupnega duhovništva, bogoslužne, oznanjevalne in vodstvene (morda bolje služabniške ali biti človek za druge), temelj za krščansko svetost. Jezus je svojo izvoljenost in posvečenost s Svetim Duhom in poslanstvo 100% izpolnil. Tudi bralkam in bralcem mesečnika Ognjišče in sebi želim, da bi nam uspevalo naše odstotke izvrševanja duhovniške službe, četudi so še nizki, dvigati ob zavesti, da smo posvečeni s Svetim Duhom, ki nas spremlja, spodbuja in nam omogoča, da lahko vedno bolj rastemo v dobrem in svetem. To velja tudi za počitniške in dopustniške dneve, ko bo še več časa, da o tem razmišljamo in živimo kot duhovniki stvarstva ter se zavestno molitveno, oznanjevalno in služabniško povezujemo z vsemi ljudmi, ki v srcu dobro mislijo.

KDOR NE NEHA PRAV ŽIVETI, VEDNO HVALI BOGA
Vsekakor Boga hvalimo v cerkvi, ko smo zbrani; brž ko se razidemo vsak na svojo stran, takorekoč nehamo hvaliti Boga. Kdor ne neha prav živeti, vedno hvali Boga. Nehaš pa hvaliti Boga, kadar odstopiš od pravičnosti in od tega, kar mu ugaja. Če namreč nikdar ne odstopiš od tega, da delaš dobro, molči tvoj jezik, vzklika pa tvoje življenje; in Bog posluša hvalospev tvojega srca. Kakor namreč naša ušesa slišijo naše glasove, tako Božja ušesa slišijo naše misli. (sv. Avguštin, + 430)

M. Erjavec (Človek in iskanje presežnega), v: Ognjišče 7 (2022), 32-34.

Živimo v času, ko se v luči bolj analitičnega pogleda na svet lahko brez zadrege vprašamo, ali je človek v današnjem svetu še religiozno bitje, ali je samo še bitje uživanja, nakupovanja, ekranov in odmetavanja. V informacijski dobi, ki nas maši s kvantiteto sporočil, se zdi, da je vse osredotočeno samo še na posameznika, ki naj bo čim boljši potrošnik, ki naj se ne umiri, ki naj se ne ustavi, ampak naj neumorno služi tuzemskemu hlastanju po sreči v materializmu.
V seriji pogovorov z Vinkom Škafarjem se bomo sodobnega človeka dotaknili skozi oči vere in ob temeljnem vprašanju, ali je človek še iskalec višjega smisla, še iskalec odrešitelja, ali pa je pristal na tezo, da ne potrebuje nikogar in je sam sebi najboljši odrešitelj.

- Kje se nahaja sodobni človek glede na odnos do svoje religioznosti, presežnosti in kam je usmeril pozornost, ko išče nadomestke za svojo religiozno potrebo? Skozi razvoj zgodovine je človekov ego, njegov egoizem in egocentrizem na različne načine trgal proč od ljubezni do bližnjega in do Boga, saj bi človek rad postal bog.
Če se najprej ustavim v letih naše osamosvojitve in začneva na področju Slovenije, je bilo že slutiti, kakšen trend nas čaka, vsaj po izkušnjah iz drugih zahodnoevropskih držav. Mogoče je bil v tistih letih prisoten strah, kako se bo glede svoje duhovnosti odločal slovenski človek ... In izkazalo se je, da smo se Slovenci pridružili bolj ali manj kapitalistični religiji, saj katoliške Cerkve nismo zamenjali za budizem, islam ali taoizem, temveč smo se usmerili v religijo kapitala in potrošništva. Nakupovalni centri so postali novi prostori slavljenja, kjer lahko posameznik opravi določen ritual in pridobi občutek, da si lahko kupi vse, kar potrebuje – ta pa ga oddaljuje od potrebe, da bi Boga častil, se mu priporočal, še manj zahvaljeval ...

Hvala za vaš uvod in odprtje najinega pogovora. Glede na povedano bi najprej poudaril, da je človek tudi danes iskalec. Seveda človek živi v svetu, ki ga oblikujejo različne norme in različni vzorci, z obema nogama stoji v tem svetu, sem pa prepričan, da išče neko stvar tudi nad sabo in jo do neke mere tudi sprejema.
Sodobni svet je situacijo gotovo do določene mere predrugačil, jo zakompliciral, povedano po domače. Tehnološki in tehnični napredek je lahko dajal in daje človeku lažno upanje, kako nas bo ravno ta tehnologija – vse naprave, vsi ekrani, vse na dosegu roke – osrečila. Ampak kot lahko vidimo, nas ni. Mnogi ljudje so razočarani nad tem dejstvom. Vračajo se nazaj – kot je sedaj moderno reči – k naravi, in pod tem pojmom lahko razumemo več stvari: nazaj k prvobitnosti, nazaj k pristnosti, nazaj k iskanju miru … Pod vsem tem pa lahko razumejo tudi neke starodavne običaje, kjer zasledimo poseganje po elementih mitološkosti, vraževerja, magičnosti, ezoterike, gnosticizma … Pridemo do tega, da se sodobni iskalec vrača k arhaičnosti in sprejemanju določene mešanice vseh teh vej ali elementov.

- Človek je torej iskalec, ki pa je v današnjem času videti samostojni iskalec, ki se tudi na področju svojega iskanja presežnega obnaša kot v veleblagovnici, kjer od vsakega pobira in pobere zgolj tisto, kar »mu paše«.
Zelo mi je všeč misel pravoslavnega teologa Alexandra Schmemanna, ki pravi, da človek ni samo ekonomsko bitje, ki proizvaja in kupuje, niti samo turistično bitje, ki potuje itd., ampak ima na koncu koncev potrebo, da je častilec, on celo uporablja izraz, da je duhovnik. Tudi sam menim, da je v vsakem človeku prisotna prapotreba po iskanju presežnega, iskanju nečesa ali bolje Nekoga, ki ga lahko časti, spoštuje in se mu izroča ter priporoča. In nekaj čudovitega je, da vemo iz razodetja, iz Svetega pisma, da je ta, ki naj bi ga častili, Ljubezen, en Bog v treh osebah, ki se med seboj sprejemajo in ljubijo ter so zato neizmerno srečne in želijo, da bi bil tega deležen tudi človek, ki je ustvarjen po Božji podobi. Postavlja se samo vprašanje, koga ali kaj časti današnji človek – je to Bog, je to »zlata« tehnološka, računalniška ali druga naprava, ki je sama po sebi lahko izjemno dragocena in koristna, če človeka ne zasužnji, če je v človekov blagor …?

- Kaj je torej tistega v krščanstvu, kar sodobnega človeka ne prepriča?
Če se ustaviva pri krščanstvu: za sodobnega človeka je lahko problem, da ima krščanstvo jasno izoblikovan nauk, dogmatiko, svojo etiko, moralo, zahteve – vse to so vsebine, ki lahko človeka odbijajo in jih zaradi vasezaverovanosti težko ali sploh ne sprejema. Sicer pa bi pritrdil, da si sodobni človek hoče oblikovati svojo unikatno samostojno religijo, v kateri je pogosto zajeta mešanica različnih ponudb. Malce krščanstva in teozofije, malce magije in ezoterike, seveda še malo astrologije …
Krščanstvo pa je verstvo, ki vključuje in zahteva odnos in posledično dialog s sočlovekom in Bogom. Ravno v tem človek danes pogosto obupa, ker nima poguma, da bi se spustil v odnos, da bi verjel, da mu je drugi podarjen, da bi sprejemal od drugega, ker ima občutek samozadostnosti. Tudi zato mu je veliko bližje samoodrešenjski vidik, ki pa je neke vrste fatamorgana ali skušnjava. Tak človek hoče ostati glavni, imeti zadnjo besedo. Toda človek ni Bog, marveč je stvaritev. Kot bi potrošniško rekli: za svoj denar hoče sam izbrati, kaj bi rad dobil, ima občutek, da mu njegova kupna moč daje moč, da se počuti glavnega, kar na številnih ravneh lahko drži – toda ne v bistvu. Hkrati lahko pri sodobnem človeku zasledimo strašen egoizem in željo po samopotrditvi. Človek na splošno, danes v času korone še posebej, je pogosto prestrašeno bitje zaradi številnih razlogov, stvarnih ali umetnih in virtualnih groženj, in se sprašuje, kaj bo jutri.
Taki ljudje si o Bogu ustvarjajo svojo podobo ter težko sprejemajo ponudbo Boga Stvarnika in Božjega Sina, ki nas odrešuje, in Svetega Duha, ki nas posvečuje. Bog pa je naravnost fantastičen v tem, da je človeštvu ponudil dva standardna temeljna vidika Ljubezni – to sta stvarjenje in odrešenje.

Sodobni človek je torej iskalec, ki je odprt do presežnega, vendar pod svojimi pogoji, pod lastno kontrolo, bi lahko rekla.
Ko ravno omenjam dva temelja Ljubezni, se lahko sliši še tako neverjetno, ampak sodobni človek težko sprejme, da ga nekdo neizmerno in zastonjsko ljubi. Zanimivo, da je individualističnemu človeku sodobnega časa tako težko sprejeti dejstvo, da ga ima Nekdo neizmerno rad. Božji Sin ima Očeta neizmerno rad, in zato se je zgodilo odrešenje, ki je izraz neizmerne Božje ljubezni.
Poglejva samo primer krščanstva in ravno božičnega časa, ki v teh dneh odmeva. Izjemna Božja ljubezen do človeka se kaže v tem, da se je Bog odločil roditi med majhnimi, na povsem preprost način, da bi vsak človek čutil, da je sprejet, cenjen, ljubljen. Izjemna Božja naklonjenost do človeka se kaže v Njegovi ponižnosti – to je zelo pomemben vsebinski vidik naše vere. S tem nam je na vsak način želel dopovedati, da nas ima rad. Bog se poniža, se učloveči, v Mariji … Kako težko je nekomu sprejeti to dejstvo, da ni treba nič storiti, se z ničimer izkazati, pa nas nekdo že ima rad, smo mu dragoceni. Kot da bi sodobni človek iskal tako obliko presežnega, v kateri bi s svojo lastno močjo dokazoval, česa je sposoben, tega boga bi želel impresionirati s svojimi sposobnostmi, dosežki, da bi mu dal potrditev, pohvalo … A naš krščanski Bog ni tak – on nas ima rad zato, ker smo, ker živimo, še več, vse nas ima za svoje otroke, po stvarjenju in tudi po odrešenju.

- Naslednja močna lastnost sodobnega človeka se da zaobjeti v dve latinski besedi – variatio delectat ter repetita iuvant – variacija, sprememba prinaša veselje; ponavljanje koristi, pomaga. Človek se v svojem življenju, tudi zaradi današnje (ne)kulture odmetavanja, hitro naveliča nekega predmeta, izdelka, odnosa, in tako stalno išče nove variacije izdelka, predmeta, odnosa. Enako je s stvarmi na duhovnem področju: nekaj časa bi poizkušal z jogo, nato bi bil malo kristjan, hkrati pa bi posegal po astrologiji, iskanju energij, meditacijah, beli magiji …
Kako to, da ne vidimo koristi v ponavljanju? Zanimivo, da ravno otroci vedno rečejo: »Ati, še enkrat!« Otroci si torej želijo ponovitev, vračanja enakega. Če to pretvorim v duhovni jezik, je pri mnogih prisotna naveličanost: maša jim je dolgočasna, ker se vedno dogaja na enak način, dolgočasna je molitev, ker se jim zdi skrajno nesmiselno vedno ponavljati enake vzorce … Sodobni človek torej išče zmeraj nekaj novega, hkrati pa se ne zaveda, kako ga bo vsaka nova forma pustila nezadovoljnega, če se nahaja samo na površju, ne gre pa v globino vsebine …
Podam primer: Bilo je že pred desetletji, ko je oče peljal svojega sina v avstrijski Graz, kjer je takrat že bil nakupovalni center, in mu dejal, da si lahko izbere eno stvar, za katero želi, da mu jo oče kupi. Sin začne iskati predmet, ki bi si ga lahko izbral, in ko se vrne očetu, začne jokati. Jokal je, ker je bilo preveč ponudb in se ni mogel in ni znal odločiti.
To je velika težava današnjega časa, da se sodobni človek ne zna odločati, postal je neodločnež. In kot tak je dejansko revež med vso pestrostjo ponudb. Vse bi rad poskusil, pri vsem bi si rad zagotovil neko varnost, sprejetost, mir.
Danes je problem v tem, da bi človek rad bil na hitro, instant in preko bližnjic potešen tudi v tem iskanju duhovnosti, kar pa je iluzija. Potem se mnogi zaustavijo v tem svojem mišljenju, svoji organiziranosti vsakdanjika, si ustvarijo svoj pojmovni svet in od njega ne odstopajo. Niso se pripravljeni soočiti z možnostjo, da nimajo prav, celo zagovarjajo, da ima vsak svojo resnico … V času korone je ta razklanost še posebej zaznavna. Gre za določeno nemoč, tudi ranjenost, da ne zmorejo narediti koraka naprej. Pogosto se premalo zavedamo, da sreče ne moremo ujeti drugače, kot da živimo pošteno in nam bo sreča podarjena.
Stalno spreminjanje ni rešitev. Nič ni trdnega, ničesar se ne da oprijeti, ker ne vemo, če bo jutri še tam. Stalno spreminjanje je pogubno za realno življenje, ker človek potrebuje gotovost, potrebuje varnost, še toliko bolj je pogubno za duhovno rast. Poseben dar imamo kristjani v obhajanju cerkvenega leta, ki nam je podarjeno prav po naši meri, saj se v njem zvrsti vsa človeška zgodovina, tudi zgodovina odrešenja, od stvarjenja in vse do konca sveta, od prve adventne nedelje vse do nedelje Kristusa, Kralja vesoljstva. Gre za genialno, navdihnjeno organiziranost, ki vključuje pravo bogastvo in tudi različnost. Kljub temu pa ima katoliška Cerkev nekatere stalnice v svojih molitvah, obhajanju zakramentov in zakramentalov ter blagoslovov, ki ne potrebujejo vsako nedeljo nečesa novega. Številna bogoslužna besedila so posvečena skozi zgodovino judovstva in krščanstva, saj so bila tolikokrat ponavljana, in so zato tako žlahtna, posvečujoča in odrešenjska. Pomembno je, kot je lepo zapisal Max Thurian, najprej protestantski in pozneje katoliški duhovnik, da se pri vsakem bogoslužju morajo ta sveta besedila oživiti, da ljudje začutijo, da gre pri maši za dogodek, morda še bolje za dogajanje, ki nas spreminja ter iz posameznikov gradi občestvo bratov in sester, ki so ljubljeni od Boga in ljudi in nakazujejo novo človeštvo, ki ga imenujemo občestvo svetih. Seveda pa vsak dogodek zahteva pripravo, kar velja tudi za mašo in druga zakramentalna bogoslužja. Mnogi Slovenci smo doživeli čudovito prepevanje s ponavljanjem spevov v Taizéju ali na taizéjskih novoletnih srečanjih mladih, sam tudi čudovito prepevanje s ponavljanji med pravoslavnim evharističnim bogoslužjem v Moskvi. To pomeni, da je navadno pesem tista, ki pomaga, da bogoslužje globlje zaživimo, predvsem njegovo skrivnostno navzočnost Boga med nami. Pravoslavni kristjani zato radi poudarjajo, da so nebesa navzoča med evharističnim bogoslužjem.

- Kako naj sodobni človek v vsej množičnosti ponudbe potegne ročno zavoro, se ustavi in enostavno sprejme Božje odrešenje? Kako to, da se sodobni iskalec ne ustavi pri tem Božjem daru, pri odrešenjskem sporočilu?
Če pogledam z očmi katoliškega duhovnika in prevzamem del odgovornosti za to, da sodobni človek tega, kar išče, ne prepozna v Troedinem Bogu, bi dejal, da je problem v tem, da tako mnogi otroci kot tudi odrasli niso slišali kerigme, prvega oznanila. Niso slišali in res sprejeli glavnega oznanila – Bog nas je ustvaril, Kristus je iz ljubezni umrl, vstal in živi ter nas zbira in njegov Duh gradi cerkveno občestvo!
Danes se na različne načine trudimo s katehezo (poučevanjem) otrok, ne zavedamo se pa, da otrokom nismo uspeli izročiti osnovnega oznanila, ga niso sprejeli in ponotranjili. Otroke pri verouku zalagamo z različnimi podatki, pogosto manj pomembnimi stvarmi, ne poskrbimo pa ali nam ne uspe, da bi jim pomagali sprejeti tisto osnovno veselo oznanilo. Zavedati se moramo, da je kateheza druga stopnja na poti življenja vere. Prva stopnja je sprejetje osnovnega izročila, resnice vere. Tukaj je lahko kritika usmerjena na duhovnike, starše in katehete, da otrokom ne znamo na pravilen način izročiti oznanila Jezusa Kristusa. Znamo izvajati kateheze, večkrat nam pa ne uspeva evangelizirati. Zato moramo vsi prositi Boga za pomoč.
V katoliški Cerkvi na Slovenskem nam trenutno ne uspeva dovolj kerigma (prvo oznanilo: Kristus je Gospod), prav tako nam ne uspeva dovolj mistagogija (poglabljanje v skrivnosti vere in Boga). Še najbolje nam uspeva kateheza, vendar lahko hitro rečemo, da gre samo za faktografsko učenje na enaki ravni kot pri vseh drugih šolskih podatkih in vedenjih. Se pravi ne gre za vprašanje, ali nekdo v to verjame ali ne, pomembno je, da zna nekaj našteti. Boli me, če katehisti, katehistinje ne vzgajamo za skrivnost. Imeti znanje o veri je potrebno, nujno, toda to je premalo, treba je povezati življenje z vero, ga prepojiti in hoditi v življenju skupaj z vstalim Gospodom, ki nas spremlja. Iz Stare zaveze imamo dober vzorec družinske kerigme, družinske kateheze in družinske mistagogije, ko oče ob starozaveznih velikonočnih praznikih razlaga svojim otrokom in družinskim članom, kaj je Gospod storil zanje, za izraelski narod, da jih je izpeljal iz egiptovske sužnosti.
Pot do konkretnega, resnega vernika je preko oznanjevanja kerigme v kombinaciji z dobro katehezo. Ob tem bi zelo izpostavil še obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo, ki poudarja tudi uvajanje v skrivnost odrešenja (mistagogijo). Vsaka maša bi nam morala pomagati, da bi skrivnost mašnega dogajanja čim močneje doživeli. Obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo je vsebinsko bogat, z močno teološko in pastoralno podlago, ki bi lahko postal vzorec in podlaga, seveda s primernimi prilagoditvami, za prihodnost Cerkve glede nove evangelizacije. Uvajanje odraslih v krščanstvo bo najbrž kmalu postalo ena izmed najpomembnejših oznanjevalnih in pastoralnih dejavnosti, kot je to bilo v zgodnji Cerkvi.

- Preprosto vprašanje za konec, kaj sodobni človek išče v vsej duhovni ponudbi? V prvem koraku niti ne odrešenje; omenjate mir, kaj še?
Človek si v največji meri želi biti slišan. Danes je zelo malo poslušalcev, ki bi ljudem, posamezniku prisluhnili, smo pa vsi po vrsti »bombardirani«, zasuti z informacijami. Če pogledava na sodobni svet, ki je prepleten s svetovnim spletom – na njem je zelo malo ali nič prostora, kjer bi lahko mi bili slišani; potrebovali bi še en svetovni splet, kjer bi bilo to mogoče. Oznanila je hvala Bogu veliko, najti moramo vzorce, kjer si bomo verske izkušnje še bolj zavzeto – tudi v živo – podarjali.
Zakaj si veliko ljudi želi biti slišanih? Zato ker so v svojem življenju ranjeni in njihova ranjenost vpije po ozdravljenju. Zato je tudi veliko iskanja pomoči na različnih mestih z željo, da bi bili slišani. Mnogo se jih zateče po pomoč k psihiatrom, psihologom, da bi bili vsaj na duševni ravni pomirjeni. Ampak to je rešitev samo za duševno zdravje. Mnogi gredo dalje in zaupajo različnim šamanom, magom, šarlatanom, ki naredijo samo še
več škode …
Prava pomiritev, prava umiritev, pravo odrešenje pa se zgodi preko Kristusa
z odpuščanjem grehov, ki je velikonočni dar Jezusa Kristusa.

M. Erjavec / sprašuje / in br. kapucin, teolog in prof. Vinko Škafar / odgovarja /, Človek in iskanje presežnega, v: Ognjišče 1 (2022), 32-34.